Appeal allowed: Employer not required to use redundancy criteria for single employee dismissal under new Labor Code.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Ker novi ZDR ne pozna več instituta razporejanja delavcev, ni več

podlage, da bi se oblikovale kategorije presežnih delavcev glede

na možnost njihovega medsebojnega prerazporejanja, kot je to

določal 17. člena SKPgd. Zato pred podajo redne odpovedi PZ iz

poslovnega razloga delodajalec ni dolžan pripraviti programa

reševanja presežnih delavcev ali oblikovati kriterijev za

določitev presežnih delavcev, ampak je to dolžan storiti le, če

gre za t.i. "kolektivne odpuste".

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je

tožena stranka podala tožnici in ugotovilo, da ostaja v veljavi

pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo stranki tega

postopka sklenili 28.8.2003. Toženi stranki je naložilo, da

tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice, ki ji

gredo iz naslova delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne

28.8.2003, za čas od 18.1.2004 do ponovnega nastopa dela. Toženi

stranki je naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v

znesku 124.909,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje

tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek

tožnice v celoti zavrne oz. podredno, da jo razveljavi in vrne

zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da

je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obrazložitev

odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljena. Tožena stranka je v

zvezi z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi predlagala

zaslišanje V. Ž. in direktorja tožene stranke, sodišče prve

stopnje pa teh dokazov ni izvedlo. Tožničino delovno mesto je

bilo v prodajalni B. Določba 2. člena v pogodbi o zaposlitvi, ki

govori o tem, da jo tožena stranka lahko začasno ali trajno

razporedi v druge prodajalne oz. da na podlagi potrebe in

naročila vodje maloprodaje opravlja delo in nadomešča prodajalke

v drugih prodajalnah tožene stranke, pa ne pomeni, da sta se

stranki s tem dogovorili, da je kraj opravljanja dela tožnice

tudi v vseh drugih krajih, kjer so prodajalne tožene stranke.

Tožnica sicer tudi nikoli ni bila razporejena na delo v kakšen

drug kraj. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem

takratnega direktorja tožene stranke, ki bi pojasnil, zakaj je

prišlo do takšne vsebine določbe 2. člena pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je

ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena

stranka ni uporabila kriterijev za ugotovitev trajno presežnih

delavcev. Novi ZDR je uvedel novo koncepcijo delovnega prava, ki

v kolektivnih pogodbah ni bila obravnavana, kolektivne pogodbe pa

niso bile usklajene z novim ZDR. Iz določbe 234. čl. ZDR je

razvidno, da je zakonodajalec presekal kontinuiteto ugotavljanja

trajno presežnih delavcev, kot se je izvajala na podlagi prej

veljavnih predpisov. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo

stališču komisije za razlago Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarske dejavnosti. Tudi če bi bila redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov zares nezakonita, bi moralo

sodišče prve stopnje upoštevati določbo 2. odst. 118. čl. ZDR,

saj tožena stranka zaradi ukinitve prodajaln tožnici ne more

ponuditi ustrezne zaposlitve.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe

materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ker

je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi

nezakonita. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je

bila obrazložitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

neutemeljena in iz nje ni jasno, na kakšen način je tožena

stranka določila delo tožnice kot nepotrebno. Tožena stranka bi

morala tožnico glede na 2. čl. pogodbe o zaposlitvi napotiti v

druge trgovine, glede na Aneks h kolektivni pogodbi za tekstilne,

oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti (Ur. l.

RS, št. 114/2003) bi morala tožena stranka upoštevati določbo 17.

čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd,

Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je nadalje

ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, ali bi bilo možno

tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih

(3. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS št.

42/2002).

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgoraj navedenimi zaključki

sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da

izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.1.2004 (A

2) vsebuje vse elemente, ki jih določa 2. odst. 86. čl. ZDR in da

je pisna obrazložitev te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

ustrezna. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

izhaja, da je do prenehanja potrebe po delu tožnice, ki je bila

zaposlena na delovnem mestu prodajalke v prodajalni B. prišlo

zato, ker je zaradi nerentabilnosti oz. izgube prišlo do zaprtja

te prodajalne. Ta nerentabilnost je bila ugotovljena na podlagi

analize poslovanja prodajalne. Iz sklepa uprave družbe tožene

stranke z dne 6.1.2004 (B 1) je razvidno, da je zaradi

nerentabilnosti oz. izgube prišlo do zaprtja večih trgovin, med

drugim tudi trgovine B. Glede na navedeno je po stališču

pritožbenega sodišča potrebno zaključiti, da je razlog za odpoved

pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložen, tako da ni podana kršitev

po 2. odst. 86. čl. ZDR, kar je sicer smiselno ugotovilo sodišče

prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se ne strinja niti z ugotovitvijo sodišča prve

stopnje, da bi morala tožena stranka tožnico glede na določbo 2.

čl. pogodbe o zaposlitvi napotiti na delo v drugo trgovino. V tej

pogodbi o zaposlitvi z dne 28.8.2003 (A 1), ki je bila sklenjena

na podlagi določb novega ZDR, je kot kraj opravljanja delovnega

mesta (pravilno dela) navedena prodajalna B. S tem sta se

pogodbeni stranki dogovorili o kraju opravljanja dela, kot ga

opredeljuje 4. alinea 1. odst. 29. čl. ZDR. Preostali del 2. čl.

pogodbe o zaposlitvi, ki se je nanašal na možnost stalne ali

začasne razporeditve tožnice na delo v druge prodajalne tožene

stranke oz. na možnost nadomeščanja prodajalk v drugih

prodajalnah tožene stranke pa ni pomenil, da je s tem obstajala

dolžnost tožene stranke, da tožnico zaposli v drugih prodajalnah,

oz. da je kraj opravljanja dela tožnice v vseh prodajalnah tožene

stranko, kot je to razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe

sodišča prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da novi

ZDR ne pozna več instituta razporejanja delavcev na druga delovna

mesta. Do spremembe delovnega mesta delavca lahko pride le s

spremembo pogodbe o zaposlitvi (1. in 3. odst. 47. čl. ZDR) oz.

na podlagi 90. čl. ZDR, če so izpolnjeni zakonski pogoji za

uporabo citirane določbe.

V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izpodbijana

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker

tožena stranka pri ugotavljanju prenehanja potreb po tožničinem

delu ni uporabila določbe 17. čl. SKPgd, je potrebno ugotoviti,

da je sicer Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske

in usnjarsko-predelovalne dejavnosti iz leta 1998 (Ur. l. RS, št.

5/98, v nadaljevanju Panožna kolektivna pogodba) v 7. čl.

določala, da so poleg določil Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarske dejavnosti glede pravic in obveznosti delodajalca in

delavcev v tej pogodbi opredeljene še posebne pravice in

obveznosti, ki so specifične za obravnavane dejavnosti. Ta

panožna kolektivna pogodba je bila podaljšana z aneksom z dne

14.10.2003 (Ur. l. RS, št. 114/2003) za eno leto in je veljala do

31.12.2004. Novi ZDR je uvedel pogodbeni princip sklepanja in

spreminjanja delovnega razmerja, tako da ni več podlage za

oblikovanje kategorij presežnih delavcev, kot jih je opredeljeval

1. odst. 17. čl. SKPgd. Citirani člen je med drugih izhajal tudi

iz določbe 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega

razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je do

uveljavitve ZDR iz leta 2002 uporabljal kot predpis RS), ki je

določal razloge in pogoje za razporejanje delavcev. Ta zakon je z

izjemo določb 86. in 87. čl., ki se uporabljata do uveljavitve

zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe, z uveljavitvijo ZDR iz

leta 2001 prenehal veljati. Tudi 17. čl. SKPgd je za opredelitev

kategorije presežnih delavcev določil delavce, ki delajo na takih

delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v

skladu z zakonom. Novi ZDR pa instituta razporejanje delavcev ne

pozna več, zato tudi ni več podlage, da bi se oblikovale

kategorije presežnih delavcev glede na možnost njihovega

medsebojnega prerazporejanja, kot je to določal 17. čl. SKPgd.

Novi ZDR določa uporabo kriterijev za določitev presežnih

delavcev le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu

številu delavcev iz poslovnih razlogov. Če ne gre za odpoved

večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, delodajalec ni

dolžan pripraviti niti programa razreševanja presežnih delavcev

niti uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Ker v

konkretnem primeru ni šlo za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi

večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, tožena stranka ni

bila dolžna upoštevati kriterijev za določitev presežnih

delavcev, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka

tudi ni dokazala, ali je bilo možno tožnico zaposliti pod

spremenjenimi pogoji ali na drugih delih (3. odst. 88. čl. ZDR)

pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznega postopka ne izhaja,

da bi takšna možnost zaposlitve tožnice sploh obstajala, pri

čemer ne gre prezreti niti tega, da tožnica tega niti ni

zatrjevala. Iz navedb tožnice je razbrati, da je tožnica redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi izpodbijala zato, ker je bil

postopek za določitev delavcev, katerim so odpovedali pogodbo o

zaposlitvi, opravljen v nasprotju z veljavno zakonodajo, medtem

ko dejstva, da so bili podani razlogi za zmanjšanje števila

zaposlenih, ni prerekala (navedba tožnice na naroku za glavno

obravnavo dne 31.8.2004). Poleg tega je iz dokaznega postopka

razbrati, da je tožena stranka v spornem obdobju zaprla tudi

druge prodajalne razen industrijske prodajalne na sedežu v

Preboldu.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je izpodbijana

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena

stranka ni uporabila kriterijev za določitev presežnih delavcev,

kot jih določa 17. čl. SKPgd, ni ugotavljalo, če je tožena

stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z

določbami ZDR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi

tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preveriti,

če je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dana v skladu z roki, ki

jih določa 5. odst. 88. čl. ZDR. Opredeliti se bo moralo do

obstoja razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1.

alinee 1. čl. in 1. odst. 88. čl. ZDR (do sedaj izvedeni dokazi

nakazujejo na to, da je bil ta razlog podan), nato pa ponovno

odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka in o

stroških postopka.