Appeal dismissed; employer failed to serve termination notice legally, invalidating the dismissal.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Ker delodajalec ni ravnal po določilu 144. členu ZPP, ampak je

potem, ko je tožnica odklonila sprejem odpovedi PZ, odpoved PZ

nabil na oglasno desko, tožnici odpoved ni bila vročena zakonito.

ZPP le v primeru spremembe naslova stranke določa, da se pisanje

vroča prek oglasne deske.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe

ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.5.2003

nezakonita in jo je razveljavilo. V 2. tč. izreka je naložilo

tožencu, da je dolžan tožnici priznati vse pravice, ki ji gredo

iz delovnega razmerja za čas od 24.6.2003 do vpoklica na delo, jo

v roku 8 dni sprejeti nazaj na delo ter ji izplačati vse

neizplačane plače iz naslova delovnega razmerja skupaj s

pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V 3. tč. izreka je

tožencu naložilo, da tožnici povrne stroške tega postopka v

znesku 148.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh in pod

izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo smiselno iz vseh

pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu

sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožničin tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, da jo razveljavi

in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi

navaja, da je tožnica tožbo vložila prepozno, saj ji je toženec

9.5.2003 osebno vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je

trdila, da je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi po pošti,

vendar ji toženec te odpovedi po pošti sploh ni poslal. V zvezi s

tem je predlagal poizvedbo na Pošti Slovenije, vendar sodišče

prve stopnje tega dokaznega predloga ni izvedlo. Nepravilna je

ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica nazadnje delala v

lokalu M. v Š., saj sloni na neresnični izpovedbi tožnice in

priče R. P.. Tožnica je nazadnje delala (to je 28.2.2003), v

poslovni enoti K.. Več o tem bi vedela povedati priča A. A.. V

tej poslovni enoti pa je bilo z odločbo tržnega inšpektorata z

dne 31.3.2003 zaposlenim, ki so bili po poklicu natakarji,

prepovedano opravljati delo prodajalca do pridobitve ustrezne

strokovne izobrazbe za prodajalca. Tudi delavka toženca, na

katero se je glasila odločba tržnega inšpektorja, je bila prav

tako kot tožnica po poklicu natakar. Glede na to je toženec od

vseh natakarjev zahteval, da se dodatno izobražujejo in s tem

ohranijo svoje delovno mesto. Toženec tožnici ni nikoli odrejal

dela na delovnem mestu prodajalec. Tožnica je sicer delo in

naloge natakarja v poslovalnici M. v Š. opravljala od 6.1.2003 do

10.1.2003, do 21.2.2003 je bila v bolniškem staležu, od 22.3. do

7.3.2003 pa je nadaljevala z zdravljenjem, kar izhaja iz

pritožbenih prilog. Tožnica je imela težave s hrbtenico.

Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi toženec moral

tožnici ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po 3. odst.

88. čl. ZDR, saj je to v nasprotju z 3. odst. 229. čl. ZDR in 12.

ter 16. čl. Zakona o trgovini. Nesporno je, da je tožnica pred

prevzemom pri podjetju K. opravljala delo natakar, prodajalec -

strežba pijač in jedi. Toženec je bil s strani podjetja K. in

tožnice zaveden, da lahko tožnica opravlja tudi delo prodajalca.

Tožnica ni imela razloga za odklonitev podpisa pogodbe o

izobraževanju. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je bil

tožnici omogočen zagovor, katerega se je tožnica tudi udeležila.

Po spremembi sistemizacije z dne 18.4.2003 delovnega mesta

natakar pri tožencu ni bilo več sistemiziranega, zato je želel

tožnico prekvalificirati, po zaključenem izobraževanju pa bi ji

ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljen je očitek

tožnice, da se je toženec s pogodbo o prevzemu zavezal prevzete

delavke zaposliti na delovnih mestih, ki ustrezajo stopnji

njihove strokovne izobrazbe, saj so se zahteve delovnih mest s

spremembo sistemizacije spremenile. Odpoved pogodbe o zaposlitvi

ni bila dana prepozno, saj je rok pričel teči s sprejetjem akta o

sistemizaciji, to pa je bilo 18.4.2003. Sodba sodišča prve

stopnje, s katero se nalaga tožencu, da mora tožnico poklicati na

delo, ni izvršljiva, saj so se po spornih dogodkih razmere

spremenile. Toženec je odstopil od najemne pogodbe, ki jo je imel

sklenjeno za najem poslovnih prostorov, zaradi česar je prišlo do

prenehanja obratovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica s tožencem dne

7.5.2002 sklenila pogodbo o zaposlitvi (A 2) za nedoločen čas za

delovno mesto natakar. Do sklenitve te pogodbe je prišlo na

podlagi sporazuma o prevzemu delavk, ki sta ga sklenila podjetje

K. in toženec. Dne 9.5.2003 je toženec tožnici podal redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti -

neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakonom

ali izvršilnim predpisom na podlagi zakona. Iz obrazložitve te

odpovedi je razvidno, da je tožencu tržni inšpektor prepovedal,

da bi delavci toženca opravljali delo, zaradi katerega nimajo

strokovne izobrazbe. Tožnica je delala kot natakar - prodajalec,

čeprav je po poklicu natakar. Toženec je tožnici ponudil možnost

izobraževanja, vendar pa je tožnica to odklonila. Toženec je

tožnici pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočil zagovor dne

28.4.2003, ki se ga je tožnica tudi udeležila. Ker tožnica ni

izpolnjevala pogojev za opravljanje dela, določenih v zakonu in

ker ni sprejela ponudbe za prekvalifikacijo, ji je toženec

odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je toženec skupaj s

pritožbo vložil v spis 62 prilog v 2 izvodih. Teh prilog pa

pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti njegove pritožbe

ni moglo upoštevati, ker toženec ni izkazal, da jih brez svoje

krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo

oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2.

odst. 286. čl. ZPP (1. odst. 337. čl. ZPP). K temu pritožbeno

sodišče dodaja, da je nekatere izmed teh listin toženec vložil v

spis pravočasno, to je do prvega naroka za glavno obravnavo, te

listine pa je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločanju o

utemeljenosti njegove pritožbe. Kot pritožbeno novoto pa je

potrebno opredeliti tudi dokazni predlog toženca za zaslišanje

priče A. A., saj toženec ni izkazal, da tega dokaza brez svoje

krivde ni mogel predlagati najkasneje do konca glavne obravnave

(1. odst. 337. čl. ZPP).

Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca o tem, da je tožnica

tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila prepozno.

Toženec je zatrjeval, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi vročil

tožnici 9.5.2003 v prostorih toženca, vendar pa je tožnica takšno

vročitev zavrnila, čeprav naj bi bila po trditvi toženca, kot

izhaja iz odgovora na tožbo, z vsebino odločbe o redni odpovedi

zaradi nesposobnosti tudi ustno seznanjena. 2. odst. 87. čl.

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) določa,

da mora delodajalec vročiti delavcu redno ali izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi osebno, praviloma v prostoru delodajalca oz.

na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na

delo. Na podlagi 3. odst. 87. čl. ZDR vroča delodajalec redno ali

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu po pravilih

pravdnega postopka. V ZPP je vročanje urejeno v členih od 132 do

149. Če delavec odkloni sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi

brez zakonitega razloga, mu jo mora vročevalec na podlagi 144.

čl. ZPP pustiti v stanovanju ali v prostorih, kjer delavec dela

ali pa v hišnem ali izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa

pisanje pritrdi na vrata stanovanja oz. prostorov. Na vročilnico

zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kje je pustil

pisanje. Šteje se, da je s tem vročitev opravljena. Iz dokaznega

postopka ne izhaja, da bi toženec tožnici redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz razloga nesposobnosti vročil na takšen način, saj

jo je potem, ko naj bi tožnica sprejem te odpovedi odklonila,

obesil na oglasno desko. ZPP vročanja z nabitjem na oglasno desko

v primeru odklonitve sprejema ne določa, saj pride vročanje z

nabitjem na oglasno (sodno) desko v poštev le v primeru spremembe

naslova stranke (145. čl. ZPP). Na podlagi tega je potrebno

zaključiti, da tožnici redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila

vročena v skladu s pravili pravdnega postopka. Ob tem pritožbeno

sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je

iz dokaznega postopka razvidno, da je tožnica nazadnje delala v

lokalu M. v Š. To izhaja tako iz izpovedbe tožnice in priče R. P.

kot tudi iz zapisnika o razgovoru s tožnico, ki je bil sestavljen

v M. v Š dne 3.1.2003 (A 8) in obrazca o prijavi nastopa dopusta

z dne 4.4.2003 (A 9). Dejstvo, da tožnica ni nazadnje delala v

poslovni enoti K., kot to zatrjuje toženec v pritožbi, pa izhaja

tudi iz odgovora na tožbo toženca, ki je v 3. tč. med drugim

pojasnil, da je bil toženec kaznovan zaradi tega, ker je ena od

njegovih delavk opravljala delo prodajalke, vendar pa je bilo to

v drugi poslovni enoti, kazen pa je bila izrečena tožencu za

drugo delavko, za S. B.. Iz odločbe tržnega inšpektorja je

razvidno, da je S. B. 4.3.2003 delala v poslovnih prostorih

objekta K. To pa z ozirom na zgoraj navedeno ne daje opore

toženčevi trditvi, da je v tem lokalu nazadnje delala tudi

tožnica. Ker je tako iz obvestila toženca (B 6) kot tudi iz

izjave R. P. (B 20) razvidno, da se je oglasna deska, na katero

je toženec pritrdil sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi,

nahajala v prostorih K., medtem ko je bilo tožničino delovno

mesto v lokalu M. v Š., ni mogoče zaključiti, da je toženec redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi pustil v prostorih, kjer je tožnica

delala. Glede na navedeno vročanje redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ni bilo pravilno, zato tega dne ni pričel teči rok za

vložitev tožbe po 3. odst. 204. čl. ZDR. Ker je tožnica tožbo

vložila 13.6.2003 in ker v spisu ni drugih dokazov, iz katerih bi

bilo razvidno, kdaj je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi

tožnici vročena skladno z določbo 2. in 3. odst. 87. čl. ZDR, je

sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica tožbo v

tem individualnem delovnem sporu vložila v okviru 30 dnevnega

roka iz 3. odst. 204. čl. ZDR.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve

stopnje, da ni obstajal resen in utemeljen razlog za redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Toženec je s

tožnico sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno

mesto natakarja (A 2) na podlagi predhodno sklenjenega sporazuma

o prevzemu delavk, s katerim je bila od tožničinega prejšnjega

delodajalca skupaj s štirimi delavkami (A 6) prevzeta na delo k

tožencu tudi tožnica. Iz akta o organizaciji in sistemizaciji

delovnih mest toženca (B 8), ki ga je v aprilu 2003 sprejel

toženec, je razvidno, da je toženec svojo dejavnost izvajal na

štirih lokacijah, med drugim tudi v lokalu M. v Š. V tem lokalu

sta bili sistemizirani dve delovni mesti in sicer natakar I. in

natakar II.. Ker je iz pogodbe o zaposlitvi (A 2) in iz izpovedbe

tožnice, dane na naroku za glavno obravnavo dne 31.5.2004,

razvidno, da je bila tožnica po poklicu natakarica, kar pomeni,

da je izpolnjevala predpisane pogoje za opravljanje dela

natakarja, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bil podan

razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1.

odst. 88. čl. ZDR (neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela,

določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi

zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oz. ne more

izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega

razmerja).

Ob ugotovitvi, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana

nezakonito, je prvostopenjsko sodišče tožnici ugodilo tudi v

preostalem delu njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na

reintegracijo in reparacijo. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem

toženca, da je po spornih dogodkih prišlo do določenih sprememb,

v posledici česar toženec tožnice ne more več zaposlitvi, saj je

prišlo do prenehanja najemne pogodbe za poslovne prostore, ki jih

je toženec imel v najemu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to

dejstvo na samo pravilnost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje

nima odločilnega pomena.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,

je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in

potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženec ni

priglasil.