Appeal dismissed; plaintiff cannot challenge court ruling against defendant in separate labor dispute.

Pritožba prvotožene stranke se zavrže, pritožba tožeče stranke pa

se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve

stopnje.

Stranke trpijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Prvotožena stranka ne more izpodbijati zavrnilne odločitve

sodišča zoper drugotoženo stranko, saj sodni spor ne poteka med

samima toženima strankama. Prvotožena stranka ne more sama preiti

in položaja tožene stranke v položaj tožeče stranke ali njenega

intervenienta in izpodbijati odločitev sodišča prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

tožnika za izdajo začasne odredbe, po kateri se drugotoženi

stranki naloži, da mora tožnika takoj reintegrirati na delovno

mesto asistenta z doktoratom, vse v skladu s pravnomočno sodno

poravnavo z dne 25.5.2005 ter da mora obračunati za tožnika bruto

nadomestilo plače v višini 400.000,00 SIT in mu izplačati

nadomestilo mesečne plače v neto višini po vsakokratnem mesečnem

fondu ur z dodatki za delovno dobo ter po predhodnem odvodu

davkov in prispevkov od 31.5.2005 do reintegracije tožnika in mu

povrniti stroške postopka. Sodišče je zavrnilo tudi identičen

podredni predlog za izdajo začasne odredbe zoper prvotoženo

stranko.

Zoper sklep se pritožujeta tožnik in prvotožena stranka. Tožnik v

svoji pritožbi najprej povzema dogodke po pravnomočni sodni

poravnavi s prvo toženo stranko, ki mu je izplačala plačo do

31.5.2005, od tedaj dalje pa ničesar več. Opisuje tudi dogodke v

zvezi z neuspelo reintegracijo v delovno razmerje, ki jo

preprečuje dekan drugotožene stranke, pri čemer priznava, da je

rektor prvotožene stranke formalno storil vse, kar je potrebno,

da bi bil tožnik nameščen na njegovo delovno mesto v skladu s

sodno poravnavo. Zato je postopanje dekana druge tožene stranke

očitno samovoljno. V nastali situaciji je tožnik formalno v

delovnem razmerju, vendar ne dobiva plače, ima dva nepreskrbljena

otroka, za družino pa trenutno skrbi samo žena, ki prejema

povprečno plačo v višini 120.000,00 SIT neto. Tožnik se torej

nahaja v težkem socialnem položaju, zaradi neizvršitve sodne

poravnave pa mu grozi tudi profesionalno uničenje. Zato odločno

prereka zaključke sodišča prve stopnje o tem, da ne obstajajo

predpostavke za izdajo začasne odredbe. Na koncu pritožbe pa

utesnjuje predlog za izdajo začasne odredbe, tako da ga naslavlja

le zoper drugotoženo stranko in predlaga pritožbenemu sodišču, da

njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni

tako, da izda začasno odredbo zoper drugotoženo stranko.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tudi prvotožena

stranka, vendar v pritožbi napačno navedena kot stranski

intervenient. Pritožuje se zoper del odločitve sodišča prve

stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe zoper

drugotoženo stranko. V pritožbi opisuje zaplete v zvezi z

izvršitvijo sodne poravnave z dne 25.5.2005 ter nesoglasja med

rektorjem prvotožene stranke in dekanom drugotožene stranke, kot

dobesedno nezaslišano pa izpodbija tudi razlogovanje sodišča prve

stopnje v zvezi s tem, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe,

češ da je tožnikova žena zaposlena.

Na obe pritožbi je odgovorila drugotožena stranka, ki pritožbi

zavrača in med drugim opozarja na to, da je tožnik vložil tudi

predlog za izvršbo in 1.2.2006 pred pristojnim okrajnim sodiščem

tudi predlog za začasno odredbo z identičnim zahtevkom, kot v

konkretni zadevi, kar pomeni, da je prišlo do litispendence,

sicer pa predlagana začasna odredba po svoji vsebini predstavlja

predlog za izvršbo in bi bila eventualno dopustna le v okvirih

izvršilnega postopka. Drugotožena stranka ne more biti pasivno

legitimirana, saj ni sklenila sodne poravnave.

Pritožba tožnika se zavrne, pritožba prvotožene stranke pa se

zavrže.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu,

v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi,

v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu,

v katerem stranka ni zmagala v sporu (1. odst. 350. čl. ZPP).

Enako velja tudi za pritožbo zoper sklep (366. čl. ZPP).

V konkretni zadevi se tožnik pritožuje zoper sklep sodišča prve

stopnje, kar bi pomenilo, da se pritožuje zoper sklep v celoti,

vendar na koncu pritožbe navaja, da predlog za izdajo začasne

odredbe utesnjuje zgolj na drugoženo stranko, ker je prvotožena

stranka po njegovem mnenju storila že vse, kar je objektivno

mogoče za izvršitev pravnomočne sodne poravnave. "Utesnitev

predloga" postopkovno pomeni delni umik tega predloga, ki pa v

pritožbenem postopku ni več dopusten (2. odst. 188. čl. ZPP).

Kljub temu je navedene pritožbene navedbe in tudi predlog tožnika

o tem, kako naj odloči pritožbeno sodišče, glede na določbo 1.

odst. 350. čl. ZPP potrebno razumeti tudi tako, da se tožnik

dejansko ne pritožuje več zoper odločitev sodišča prve stopnje o

zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe zoper prvotoženo

stranko. Glede na vsebino pritožbe bi namreč tudi v primeru

ugoditve tej pritožbi, pritožbeno sodišče po njegovem predlogu

poseglo le v odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga

zoper drugotoženo stranko in ne zoper prvotoženo stranko. Zato je

pritožbeno sodišče štelo, da se tožnikova pritožba nanaša le na

odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega predloga za

izdajo začasne odredbe proti drugotoženi stranki Univerzi v

Mariboru, Fakulteti za strojništvo in ne proti prvotoženi stranki

Univerzi v Mariboru.

Pritožba tožnika zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje je

neutemeljena, in sicer zato, ker glede na potek dosedanjega

postopka ni podlage za to, da bi z začasno odredbo naložili

drugotoženi stranki, da tožnika reintegrira in mu izplača

nadomestilo plače. Spor zoper drugotoženo stranko se je namreč

končal z zavrženjem tožbe zoper to stranko (drugotožena stranka

je tudi umaknila svojo pritožbo zoper ta sklep, ta umik pa je

pritožbeno sodišče vzelo na znanje), sicer pa je že pred tem

tožnik tudi sam umaknil svojo tožbo zoper drugotoženo stranko (ki

se s tem umikom ni strinjala in v posledici česar je sploh prišlo

do odločanja sodišča o tožbi zoper drugotoženo stranko). Tako v

konkretnem sodnem sporu ni podlage za to, da bi sodišče z začasno

odredbo neposredno zavezalo drugotoženo stranko. Z umikom

pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe zoper drugotoženo stranko

formalno ni več spora med tožnikom in drugotoženo stranko, še

pred tem, torej v času predloga za izdajo začasne odredbe in

odločanje sodišča prve stopnje o predlagani začasni odredbi, pa

je spor sicer obstajal, vendar ob odločitvi sodišča prve stopnje,

da tožbo proti drugotoženi stranki zavrže. Zato v tem razmerju ni

bilo mogoče govoriti niti o obstoju procesnih predpostavk za spor

med tema dvema strankama, še manj pa o veljavnosti obstoja

terjatve tožnika proti drugotoženi stranki, kar je osnovni pogoj

za izdajo začasne odredbe glede na določbo 270. oz. 272. čl.

Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - UPB-1, Ur.l. RS. št.

40/2004).

Pritožbo prvotožene stranke je pritožbeno sodišče zavrglo. Tožena

stranka se v svoji pritožbi napačno naslavlja kot stranski

intervenient (ki je tudi sicer napačno naveden na strani tožene

stranke, saj se očitno pridružuje tožniku, ne pa drugotoženi

stranki). Univerza v M. v konkretni zadevi ne more nastopati kot

stranski intervenient že glede na dejstvo, da je prvotni spor

potekal med tožnikom in Univerzo v M. kot prvotoženo stranko (ter

Univerzo M., Fakulteto za X kot drugotoženo stranko) ter glede na

dejstvo, da je tožnik tudi predlog za izdajo začasne odredbe

naslovil tako zoper Univerzo v M. (torej prvotoženo stranko), kot

zoper njeno članico - Univerzo v M., Fakulteto za X (drugotoženo

stranko). Glede na navedeno pojasnilo je pritožbeno sodišče lahko

pritožbo Univerze v M. obravnavalo in štelo le kot pritožbo

prvotožene stranke. Prav glede na to, da je tožnik predlagal

začasno odredbo zoper obe navedeni stranki, na označitev

prvotožene stranke ne more vplivati dejstvo, da se je spor med

tožnikom in prvotoženo stranko končal že s sodno poravnavo z dne

25.5.2005 in da je nadaljnji spor potekal le še med tožnikom in

drugotoženo stranko (glej tudi sklep pritožbenega sodišča Pdp

1439/2005 z dne 16.3.2005, ki ga je le-to izdalo neposredno pred

sklepom v tej zadevi).

Pritožba prvo tožene stranke ni dovoljena, pa čeprav se pritožuje

le zoper odločitev sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem

je le-to zavrnilo predlog začasne odredbe zoper drugotoženo

stranko. Na takšen zaključek ne vpliva obstoj očitnega konflikta

interesov med prvo in drugo toženo stranko oz. med vodstvom teh

dveh strank, in dejstvo, da je mogoče drugotoženi stranki glede

na večji obseg samostojnosti in z upoštevanjem njenih pravic,

obveznosti in odgovornosti v pravnem prometu (kar izhaja iz 10.

čl. Zakona o visokem šolstvu - ZVis, Ur.l. RS št. 67/93, 63/2004,

oz. 100/2004-UPB2, v povezavi s 6., 7., 8., 14., 18., 19., 20.,

21., 23. in 24. čl. Statuta Univerze v M. - Ur.l. RS št. 19/2001,

oz. sedaj 115/2004) priznati položaj stranke (3. odst. 76. čl.

ZPP). Pravno formalno Univerza v M. v sporu glede predlagane

začasne odredbe nastopa kot prvotožena stranka. V takšnem

položaju ta tožena stranka ne more izpodbijati zavrnilne

odločitve sodišča zoper drugotoženo stranko, saj sodni spor ne

poteka med toženima strankama samima. Prvotožena stranka skratka

ne more kar sama preiti iz položaja tožene stranke v položaj

tožeče stranke ali njenega intervenienta (da bi lahko izpodbijala

odločitev sodišča prve stopnje).

Še bolj je to dejstvo očitno, če upoštevamo dejansko razmerje med

obema toženima strankama. Po statutu prvotožene stranke obstajajo

mehanizmi, ki preprečujejo samovoljno ravnanje ene od članic

prvotožene stranke in se jih mora poslužiti prvotožena stranka

sama; zlasti v nastali situaciji, ko je prvotožena stranka s

tožnikom sklenila sodno poravnavo, ki zavezuje njo in ne

neposredno druge tožene stranke (tožba proti njej je bila celo

zavržena). Glede na takšno stanje prvotožena stranka ne more

obiti ali zanemariti svoje že priznane obveznosti do tožnika in

mora v notranjem razmerju med njo in drugotoženo stranko doseči

izvršitev sodne poravnave (morda celo z zelo ostrimi ukrepi).

Pravno formalno pa v tem sodnem postopku drugotožena stranka

obveznosti do tožnika nima zaradi pravnomočno zavržene tožbe

proti njej. Zato tudi začasna odredba zoper njo niti ne bi mogla

biti izdana.

Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom

predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka (1. odst. 334.

čl. ZPP), če tega ni storilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno

sodišče (352. čl. ZPP in 1. tč. 365. čl. ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz

izreka sklepa. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, odgovori

na pritožbe pa niso v ničemer pripomogli k odločitvi pritožbenega

sodišča (1. odst. 154. čl. ZPP, 1. odst. 155. čl. ZPP, v povezavi

s 1. odst. 165. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da

stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.