Appeal dismissed: Employee's silence on redundancy dismissal is valid if they knew the reasons and criteria beforehand.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Opustitev predhodnega pisnega opozorila delavca o nameravani

odpovedi PZ iz poslovnega razloga ne predstavlja takšne kršitve,

da bi bila zaradi tega odpoved PZ nezakonita, če je sicer delavec

z nameravano odpovedjo pravočasno seznanjen. Tožnik je bil član

sveta delavcev in je bil na seji sveta seznanjen z razlogi in

kriteriji za določitev presežnih delavcev, kot tudi s tem, da je

on uvrščen med delavce, katerim po odpovedana PZ, zato je bil

seznanjen s tem, da mu bo podana redna odpoved PZ iz poslovnega

razloga.

Če ne gre za redno odpoved PZ iz poslovnih razlogov večjemu

številu delavcev iz poslovnih razlogov, delodajalec ni

dolžan niti izdelati programa niti uporabiti kriterijev iz

100. člena ZDR. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno

odpovedal PZ iz poslovnega razloga, je v izključni

pristojnosti delodajalca.

Ker je svet delavev soglašal, da se poda redna odpoved PZ iz

poslovnega razloga tudi tožniku, ki je bil član sveta delavcev,

ni bila kršena določba 113. člena ZDR glede posebnega varstva

pred odpovedjo, ki ga uživajo predstavniki delavcev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke,

ki je zahtevala:

- razveljavitev sklepa o redni odpovedi (pravilno: redne

odpovedi) pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne

1.10.2003;

- vrnitev na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja ter

prijavo v socialno zavarovanje po osnovi najmanj V.

tarifnega razreda po Kolektivni pogodbi kmetijstva in

živilstva RS;

- vpis delovne dobe v delovno knjižico ter

- povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

razsoje na prvi stopnji do plačila. Sklenilo je, da tožena

stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega

razloga zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu

zahtevku. V pritožbi navaja, da je iz listin v spisu razvidno, da

je tožnik član sveta delavcev, ki je bil prisoten na seji dne

16.9.2003, na kateri je direktor razlagal program in kriterije za

določanje presežkov. Tožnik uživa posebno pravno varstvo pred

odpovedjo po 113. členu ZDR. Toženke niso zavezovale določbe 96.

in 97. člena ZDR, ker ni bilo nepotrebnih najmanj 10 delavcev,

vseh zaposlenih pa je bilo 21. Če pa je tožena stranka kljub temu

izdelala program, bi morala upoštevati določbe ZDR, vključno s

100. členom ZDR, ki določa kriterije za določitev presežnih

delavcev, ki se ne uporabljajo kot izločilni kriteriji. Tožena

stranka je napačno uporabila le prvi kriterij strokovne izobrazbe

oz. usposobljenosti. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo v

zvezi z uporabo določbe 3. odstavka 83. člena ZDR, zlasti zato

ne, ker je v podobnem sporu sodišče štelo, da je odpoved zaradi

kršitve te določbe nezakonita. Gre za tožnikovega sodelavca, ki

je na podlagi pravnomočne sodbe že vrnjen na delo k toženi

stranki. Materialno pravo bi se moralo uporabljati za vse

državljane enako.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na

bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti

po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99,

2/2004 - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih

bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena

ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno

pravilno odločitev. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo. Zato

se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v

zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

Tožnik je bil kot delavec na delovnem mestu pomočnika poslovodje

opredeljen kot trajno presežni delavec, skupaj s še tremi delavci

tožene stranke, ki jim je bila redno odpovedana pogodba o

zaposlitvi iz poslovnega razloga. Izvedeni dokazi potrjujejo, da

so pri toženi stranki obstajali ekonomski in organizacijski

razlogi za zmanjšanje števila zaposlenih oz. poslovni razlog iz

1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmejih (Ur.

l. RS št. 42/2002 - ZDR). ZDR v tej določbi med razlogi za redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca določa

prenehanje potreb za opravljanje določenega dela, pod pogoji

iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih,

tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani

delodajalca. Odpovedni razlog je, kot je pravilno presodilo

sodišče prve stopnje, resen oz. utemeljen in je onemogočal

nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo

stranko. Tožena stranka je dokazala, da je zadruga že tretje

leto poslovala z ekonomskimi težavami in negativnim rezultatom, v

obdobju od januarja do avgusta 2003 je izkazovala izgubo v

poslovanju, negativni rezultat pa se je pričakoval tudi konec

leta 2003. Glede na slabe rezultate, zmanjšanje obsega dela in ob

upoštevanju razmer v kmetijstvu na splošno se je morala tožena

stranka odločiti za zmanjšanje števila zaposlenih. Iz izvedenih

dokazov, tako iz listin v spisu kot tudi iz izpovedi prič in

direktorja tožene stranke, izhaja, da je tožena stranka

upoštevala določbo 3. odstavka 88. člena ZDR, vendar možnosti za

zaposlitev tožnika oz. drugih delavcev, ki jim je bila redno

odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na

drugih delih, ni bilo.

Tožena stranka v pritožbi graja stališče prvostopenjskega sodišča

v zvezi s kršitvijo 3. odstavka 83. člena ZDR, ki določa, da mora

delodajalec o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga

pisno obvestiti delavca. Ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da

opustitev predhodnega pisnega obvestila delavca o nameravani

redni odpovedi iz poslovnega razloga ne predstavlja takšne

kršitve, da bi bila že iz tega razloga redna odpoved nezakonita,

če je delavec z nameravano odpovedjo pravočasno seznanjen. V

obravnavanem primeru je bil namreč tožnik že dne 16.9.2003 na

seji sveta delavcev, katerega član je bil, seznanjen tako z

razlogi in kriteriji za določitev presežnih delavcev kot tudi z

dejstvom, da je prav on sam uvrščen med delavce, ki jim bo redno

odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Stališče

prvostopenjskega sodišča je ob upoštevanju navedenega pravilno.

Pritožba se sicer sklicuje na drugačno stališče, ki ga je sodišče

prve stopnje zavzelo v zadevi opr.št. Pd 410/2003, vendar je

treba upoštevati, da v navedeni zadevi ni šlo za povsem enako

dejansko stanje. Res je sicer, da bi se moralo materialno pravo

uporabljati enako za vse državljane, vendar ni mogoče mimo

dejstva, da so razlage predpisov lahko tudi različne, za enotno

sodno prakso pa skrbi VS RS.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z uporabo

kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 100. člena ZDR. V

obravnavanem primeru ne gre za t.i. kolektivni odpust - odpoved

večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov v smislu 96. člena

ZDR. Pri toženi stranki je bilo, kar ni sporno, zaposlenih 21

delavcev, za presežne delavce pa so bili opredeljeni le štirje.

Tožena stranka torej ni bila dolžna sprejeti programa

razreševanja presežnih delavcev v smislu določb 96. do 100. člena

ZDR. Stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka, če je kljub

temu izdelala program, uporabiti vse kriterije iz 100. člena ZDR

in ne le prvega kriterija strokovne izobrazbe in usposobljenosti,

pa je zmotno in nesprejemljivo. Če ne gre za za odpoved večjemu

številu delavcev, delodajalec ni dolžan niti izdelati programa

niti uporabiti kriterijev iz 100. člena ZDR. Odločitev o tem,

kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz

poslovnega razloga po 88. členu ZDR, je v izključni pristojnosti

delodajalca. Tožena stranka ne more biti v slabšem položaju kot

vsi drugi delodajalci, ki se odločijo za zmanjšanje števila

zaposlenih po določbah 88. člena ZDR, če je kljub temu, da po

določbah ZDR tega ni bila dolžna storiti, izdelala program

razreševanja presežnih delavcev in presežne delavce izbrala po

kriteriju strokovne izobrazbe in usposobljenosti, ter izpeljala

postopek ob sodelovanju sindikata in sveta delavcev. Ni utemeljen

očitek, da je kriterije iz 100. člena ZDR uporabila napačno, če

jih sploh ni bila dolžna uporabljati.

Tudi sicer pa stališče tožeče stranke, da se kriteriji ne smejo

uporabljati kot izločilni, ni pravilno, saj to iz določbe 100.

člena ZDR ne izhaja. Kriterije v okviru 100. člena ZDR v primeru,

če gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov,

predlaga delodajalec, ki mora v skladu z določbo 97. člena ZDR

izpeljati predhodno posvetovanje s sindikati, z namenom da doseže

sporazum o kriterijih za določitev presežnih delavcev. Iz teh

določb torej izhaja, da se kriteriji praviloma določajo v

sporazumu med delodajalcem in sindikati, 100. člen ZDR pa le

primeroma določa kriterije, s tem da imajo pri določitvi

delavcev, katerih delo postane nepotrebno, ob enakih kriterijih

prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci s slabšim socialnim

položajem.

Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje tudi na kršitev določbe

113. člena ZDR o posebnem pravnem varstvu pred odpovedjo, ki ga

uživajo predstavniki delavcev. Po tej določbi delodajalec ne sme

odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev brez

soglasja organa, katerega član je, če ravna v skladu z zakonom,

kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru

poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če

gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Tožena stranka

je od sveta delavcev na seji dne 16.9.2003, na kateri je bilo med

drugim na dnevnem redu posvetovanje glede kadrovskih vprašanj v

zadrugi, to je glede zmanjšanja števila delavcev zaradi

prenehanja potreb po njihovem delu, zahtevala tudi soglasje

glede tožnika, ki je bil član sveta delavcev in je bil

opredeljen kot trajno presežni delavec, ki mu bo tožena

stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega

razloga. Na seji sveta delavcev je bilo med drugim

ugotovljeno (kot izhaja iz zapisnika seje), da se šteje, da

svet delavcev soglaša z obema predlogoma (to je s predlogom

glede programa razreševanja presežnih delavcev in s

predlogom glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

tožniku), če v osmih dneh ne bo pisnega odgovora. Ker v

navedenem roku svet delavcev soglasja k predlogom ni

zavrnil, se šteje, da je z obema predlogoma soglašal, kar je

v skladu tudi z določbami Zakona o sodelavanju delavcev pri

upravljanju (Ur. l. RS št. 42/93 in nasl. - ZSDU, 67., 94.,

96., 97. člen). Določba 113. člena ZDR je bila torej v

tožnikovem primeru spoštovana, zato tudi pritožbene navedbe

s tem v zvezi niso utemeljene.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in

ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po

uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča

prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče

odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

člena ZPP.