Appeal partially allowed; fixed-term employment termination notice period starts upon expiry, not service letter date.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v

4. in 5. tč. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če je PZ sklenjena za določen čas, začne teči rok za vložitev

tožbe iz 3. odstavka 204. člena ZDR z iztekom PZ za določen čas

in ne z dnem, ko je delavcu vročen dopis, da mu bo zaradi izreka

časa prenehala PZ.

Delavcu je neupravičen izostanek mogoče očitati le, če ve, na

katerem delovnem mestu oz. kje mora delati. Ker je toženec prodal

lokal, v katerem je tožnica delala, ob razgovoru z novim

lastnikom pa je bila tožnici ponujena le honorarna zaposlitev,

tožnici ni mogoče očitati kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111.

člena ZDR, ko se ni zglasila na novem delovnem mestu v drugem

lokalu, kjer naj bi z delom nadaljevala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe

ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

8.3.2004, na podlagi katere je toženec tožnici z 1.3.2004

odpovedal pogodbo o zaposlitvi, nezakonita. V 2. tč. izreka je

ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri tožencu za

nedoločen čas od 1.4.2002 dalje do 21.10.2004. V 3. tč. izreka je

naložilo tožencu, da tožnici vpiše v delovno knjižico delovno

dobo od 2.4.2004 do 21.10.2004 in ji za to obdobje obračuna plačo

v višini 120.404,00 SIT bruto, pristojnim organom plača davke in

prispevke in tožnici izplača neto zneske plače z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8

dneh in pod izvršbo. V 4. tč. izreka je naložilo tožencu, da

tožnici plača znesek 574.751,00 SIT, v 8 dneh in pod izvršbo. V

5. tč. izreka pa je odločilo, da je dolžan toženec tožnici

povrniti njene pravdne stroške v znesku 277.960,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8

dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje

toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek

zavrže oz. zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi

in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem primeru

predlaga, da pritožbeno sodišče odredi, da se nova glavna

obravnava opravi pred drugim senatom. V pritožbi navaja, da je

tožnica na podlagi obvestila, ki ga je prejela 29.3.2004,

izvedela, da ji bo s 1.4.2004 izteklo delovno razmerje za določen

čas. 30 dnevni rok za vložitev tožbe je pričel teči od 29.3.2004.

Protispisne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela

tožnica s tožencem sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas že

od 1.4.2003, pogodba o zaposlitvi z dne 1.10.2003 pa naj ne bi

bila veljavna. Tožnica je imela v spornem obdobju sklenjene tri

pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vse zaradi začasno

povečanega obsega dela. Toženec v pritožbi prilaga tudi pogodbo o

zaposlitvi, sklenjeno za čas od 1.4.2003 do 1.10.2003. Te pogodbe

tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni priložil zato, ker

je menil, da to za sporno zadevo ni pomembno. Tožnici je bila

znana vsebina pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa ni

obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedbi priče R. K.. Čas trajanja

zaposlitve pred vložitvijo tožbe med strankama ni bil sporen,

tožnica pa je imela s tožencem za vse obdobje sklenjeno delovno

razmerje za določen čas. Toženec ni bil dolžan tožnici pisno

odrediti, kje naj dela, od 1.3.2004 pa je tožnica samovoljno

izostala z dela. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti priči

V. K., ne pa tožnici. Sodišče prve stopnje je stroške prevoza in

prehrane napačno presojalo, toženec je tožnici plačeval celo več,

kot ji je pripadalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo, da je na popolno in pravilno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen v

zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na

povrnitev stroškov prehrane in prevoza na delo in z dela.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica tožbo vložila

pravočasno. Zaključilo je, da je imela tožnica s tožencem

sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, saj toženec s

tožnico za obdobje od 1.4.2003 do 1.10.2003 ni sklenil pogodbe o

zaposlitvi, čeprav je tožnica pri tožencu v tem obdobju nesporno

tudi delala. Poleg tega je zaključilo, da ni bil podan zakonit

razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker ni

šlo za začasno povečan obseg dela. Razen tega je v postopku

ugotovilo, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi z dne 1.10.2003 (B

1) podpisala, čeprav z vsebino te pogodbe ni bila seznanjena.

Zaključilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo

je podal toženec nezakonita, saj tožnica ni kršila pogodbenih

obveznosti. Zato jo je razveljavilo. Tožnici je priznalo pravice

iz delovnega razmerja za obdobje do odločitve sodišča prve

stopnje, čeprav je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnica

zahtevala ugotovitev delovnega razmerja do pravnomočnosti

izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi delu

tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo

stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom, saj se je po

izvedenem postopku postavilo na stališče, da toženec ni poravnal

tožničinih stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med

delom.

Pritožbeno sodišče v pretežni meri soglaša z dejanskimi

ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki

izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sicer v zvezi z

odločitvijo o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, ki se

je nanašal na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

in na priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje do izdaje

sodbe sodišča prve stopnje.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica tožbo

vložila v roku, kot ga določa 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Dejstvo, da je tožnica od

toženca dne 29.3.2004 prejela dopis, na podlagi katerega naj bi

ji delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, izteklo s 1.4.2004

ne pomeni, da je z vročitvijo pisnega obvestila pričel teči rok

za vložitev tožbe. Rok za uveljavljanje sodnega varstva v zvezi z

prenehanjem delovnega razmerja je pričel teči z iztekom pogodbe o

zaposlitvi, sklenjene za določen čas, to je z 2.4.2004, in ne z

prejetjem obvestila o datumu prenehanja delovnega razmerja, kar

je povsem pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve

stopnje, da je potrebno z ozirom na predlagane in izvedene dokaze

zaključiti, da je imela tožnica s tožencem sklenjeno delovno

razmerje za nedoločen čas. Svojo ugotovitev je utemeljeno oprlo

na izpovedbo toženca, iz katere izhaja, da ta ni vedel, kako je

bilo s tožnico urejeno glede obdobja od 31.3.2003 do 1.10.2003,

ko je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi. Toženec je

navajal, da je bilo možno, da je tožnica delala preko

študentskega servisa. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno

izključilo možnost dela tožnice preko študentskega servisa, saj

je v tožničini delovni knjižici (A 8) vpisan datum sklenitve in

prenehanja delovnega razmerja pri tožencu. Iz delovne knjižice

tožnice je razvidno, da je bila tožnica pri tožencu zaposlena od

1.4.2002 do 1.4.2004. Na podlagi navedenih dokazov je sodišče

prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je s tem, ko je tožnica

ostala na delu pri tožencu, ne da bi imela z njim sklenjeno

pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje prešlo v delovno razmerje

za nedoločen čas. Toženec je v zvezi s tem skupaj s pritožbo

vložil v spis še pogodbo o zaposlitvi, datirano z 1.4.2003 (B 16)

iz katere je razvidno, da naj bi bila ta pogodba sklenjena za

določen čas za obdobje od 1.4.2003 do 1.10.2003. Ker pa toženec v

pritožbi ni navedel, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogel

predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca

glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl.

ZPP, pritožbeno sodišče tega dokaza ni smelo upoštevati.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve

stopnje, da pri tožencu ni šlo za začasno povečan obseg dela, ki

je kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas

opredeljen v 1. odst. 52. čl. ZDR. Že na podlagi teh ugotovitev

je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je bila

tožnica pri tožencu v delovnem razmerju za nedoločen čas (54. čl.

ZDR).

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvami sodišča prve

stopnje, iz katerih izhaja, da je izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi, ki jo je toženec podal tožnici (A 3) dne 8.3.2004,

nezakonita. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnici ni

mogoče očitati da bi s svojim ravnanjem naklepoma ali iz hude

malomarnosti kršila pogodbene obveznosti s tem, da naj bi od

1.3.2004 dalje neupravičeno izostala z dela. Sodišče prve stopnje

je podrobno obrazložilo razloge, na podlagi katerih šteje, da

njena odsotnost z dela od 1.3.2004 ni samovoljna odsotnost z

dela. Pritožbeno sodišče se na ugotovitve sodišča prve stopnje v

zvezi s tem le sklicuje in jih ne ponavlja. Delavcu se lahko

očita neupravičena odsotnost z dela, če točno ve, na katerem

delovnem mestu oz. kje mora delati, kar pa v primeru tožnice ni

bilo podano. Iz dokaznega postopka je razvidno, da je toženec

lokal, v katerem je delala tožnica, prodal, in da je bila tožnici

ob razgovoru ponujena le možnost honorarne zaposlitve pri novem

lastniku lokala. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v

pravilnost ugotovljenega dejstva, da tožnica ni vedela, kje naj

bi od dneva prodaje lokala G. dalje delala.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno

ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in izpodbijano izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi razveljavilo, posledično pa ugodilo tudi

preostalemu delu njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na

priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje do dneva izdaje

sodbe sodišča prve stopnje. 1. odst. 118. čl. ZDR določa, da v

primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca

nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanje delovnega razmerja,

na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar

najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno

dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter prizna odškodnino

po pravilih civilnega prava. Glede na navedeno je sodišče prve

stopnje utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku v

obsegu, kot je razviden iz 1., 2. in 3. točke izreka izpodbijane

sodbe.

Po stališču pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje

zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo

dejansko stanje in vsaj preuranjeno ugodilo delu tožničinega

tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na povračilo stroškov

prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane za vtoževano

obdobje. Iz listin, ki jih je v spis vložil toženec, bi bilo

mogoče zaključiti, da je tožnici stroške prevoza na delo in

prehrane obračunaval in ji vsaj za del vtoževanega obdobja tudi

izplačal (B 8 - B 15). Poleg tega je tudi iz izpovedbe tožnice,

dane na naroku za glavno obravnavo dne 21.10.2004, zaključiti, da

je tožnica dobila izplačano vse, kar je napisano na izplačilnih

listah. Tožnica je sicer pojasnila, da je prejela plačilne liste

za tri mesece (za september, oktober in november 2003). Iz

izplačilnih list za navedene mesece (B 11) pa je razvidno, da sta

bila na navedenih plačilnih listah obračunana tako prevoz na delo

in prehrana, kar bi z ozirom na tožničino izpovedbo, dano na

naroku dne 21.10.2004 pomenilo, da je vsaj za navedene mesece

prejela od toženca izplačilo prevoza na delo in z dela ter

stroškov prehrane. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve

stopnje po stališču pritožbenega sodišča preuranjeno v celoti

ugodilo delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na

povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane. Glede

na to je bilo potrebno pritožbi toženca v zvezi z navedenim

ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov

prevoza na delo in z dela ter prehrane razveljaviti in zadevo v

tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl.

ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje

razčistiti, če je toženec tožnici te stroške izplačeval za vso

vtoževano obdobje, nato pa ponovno odločiti o tem delu tožbenega

zahtevka in o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo

predlogu toženca, da naj bi se nova glavna obravnava opravila

pred drugim senatom (356. čl.ZPP), saj za to ni podanega nobenega

tehtnega razloga.

Ker je bila pritožba toženca delno utemeljena, je pritožbeno

sodišče tej pritožbi delno ugodilo in odločitev o povrnitvi

stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane razveljavilo in

zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje

(355. čl. ZPP), v preostalem pa njegovo pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano

sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti pritožbeni

razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odst. 165.

čl. ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških

postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v

primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo

vloženo pravno sredstvo.