Court partially allows appeal on unfair dismissal due to lack of formal accusation and defense rights.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 4. odstavku

izreka (izrek o stroških postopka) delno spremeni tako, da se

znesek 219.417,00 SIT zniža na znesek 157.685,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem

delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Postopek izredne odpvedi PZ s strani delodajalca ni tako

formalen, kot je bil disciplinski postopek po prej veljavni

zakonodaji, vendar pa morata biti za zakonitost podane

odpovedi podani vsaj dve procesni zahtevi:

- delavcu mora biti v obliki obdolžitve predočeno, kaj se mu

očita in da mu zaradi očitanih kršitev grozi izredna odpoved

- delavcu je potrebno omogočiti, da v zvezi z očitanimi kršitvami

poda zagovor.

Če delodadajec delavca le mimogrede opozarja na napake in on

odgovori, da ni kriv, pri tem pa ne ve, da podaja zagovor v

zvezi z očitki, ki predstavljajo odpovedni razlog, izredna

odpoved ni zakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku, ne

da bi mu vročila pisno obdolžitev in mu omogočila zagovor. Zato

je nadalje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in

še traja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo,

mu izplačati zapadle zneske plač z dodatki za ves čas

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s pripadajočimi

zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu vpisati delovno dobo v

delovno knjižico. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna

povrniti tožnikove stroške na račun BPP sodišča prve stopnje. S

sodbo (pravilno bi bilo s sklepom) je odločilo tudi o stroških

priče M. D..

Zoper sodbo (zoper sklep o stroških priče ne) se pritožuje tožena

stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da

postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni tako formalen,

kot je moral biti disciplinski postopek po prejšnjih predpisih, o

čemer je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče. Bistveno je, da

je delavec seznanjen s kršitvami, ki se mu očitajo in da v zvezi

z njimi poda zagovor. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil

tožnik na razgovor k direktorju povabljen ustno in je tudi

prišel, tam je bil ustno seznanjen s kršitvami. To so zaslišane

priče potrdile, vendar je sodišče prve stopnje njihove izpovedi

upoštevalo le delno, vse v korist tožnika. Sodišče prve stopnje

se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil tožnik o kršitvah

obveščen ustno ali pisno in je spregledalo dejstvo, da mu je bila

obdolžitev ustno in pisno predočena na zagovoru. Tudi ugotovitev,

da ni imel zadosti časa za pripravo na zagovor, ni pravilna.

Tožnik je bil o vseh napakah sproti obveščen. Sodišče tudi ni

upoštevalo, da se je tožnik izgovarjal na bolniški stalež, v

katerem naj bi bil 9.2.2004, torej na dan podanega zagovora.

Glede tega ni predložil nobenega dokazila. Nadalje pritožba očita

sodišču prve stopnje, da ni odločilo o posameznih dokaznih

predlogih strank (vpogled v disciplinski spis, soočenje prič z

direktorjem, vpogled v prijavo z dne 2.2.2004 in 3.2.2004). Na

podlagi teh dokazov bi bilo mogoče dejansko stanje popolno

ugotoviti. Pritožba izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu, saj

so tožniku priznani tudi nepotrebni stroški (pripravljalna vloga

z dne 25.5.2004 in 1.6.2004, končno poročilo). Predlaga

razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena le v delu, ki se nanaša na stroške

postopka, v ostalem pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) ne

predvideva posebnega formalnega postopka v zvezi z izredno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za njeno zakonitost pa morajo

biti vendarle izpolnjene določene procesne zahteve. Najprej mora

obstajati utemeljen, z zakonom določen razlog. Razlogi za izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca so našteti v 1.

odstavku 111. člena ZDR. Kot izhaja iz izredne odpovedi, je

tožena stranka tožniku očitala hujšo kršitev pogodbenih in drugih

obveznosti namenoma ali iz hude malomarnosti (2. alinea 1.

odstavka 111. člena ZDR), pa tudi nedoseganje pričakovanih

delovnih rezultatov, ker dela ni opravljal strokovno in

kvalitetno. Drugi navedeni razlog ni razlog za izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, ampak razlog nesposobnosti, zaradi katerega

je po 2. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR možna le redna odpoved

pogodbe o zaposlitvi. Zato tožena stranka iz tega razloga tožniku

ni mogla zakonito izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor,

smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če

obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od delodajalca

neupravičeno pričakovati ali če delavec zagovor odkloni ali se

neopravičeno ne odzove povabilu nanj. Iz 1. odstavka 177. člena

ZDR izhaja, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev

ter določiti kraj in čas, kjer delavec lahko poda svoj zagovor.

Delavec, ki mu delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi

zaradi kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega

razmerja, mora vedeti, kaj mu delodajalec očita. Zato mu mora

vročiti pisno obdolžitev. Iz izredne odpovedi sicer ni razvidno,

katere delovne in druge obveznosti ter kdaj naj bi tožnik kršil,

vendar pa to izhaja iz prijav z dne 18.12.2003, 3.2.2004 in

9.2.2004, na katere se izredna odpoved tudi sklicuje. Če so bile

te prijave tožniku predočene kot obdolžitev v smislu 1. odstavka

177. člena ZDR in je tožnik o njih lahko podal zagovor, to za

zakonitost izredne odpovedi zadostuje.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da pisne obdolžitve

tožnik ni prejel. Pritožbeno zatrjevanje o nasprotnem ni točno.

Direktor tožene stranke je sam izpovedal, da je tožniku le

prebral kršitve iz dopisa z dne 9.2.2004. Kot izhaja iz izvedenih

dokazov, je tožnik razgovor z direktorjem opravil (to je potrdila

priča A. G.), vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje o tem,

da tožniku ni bil omogočen zagovor, pravilen. Niti priči, ki naj

bi bili na zagovoru prisotni (D. in S.), nista šteli

direktorjevega razgovora s tožnikom za zagovor. Povedali sta, da

je tudi direktor tožnika opozarjal na napake. Nobena od njiju ni

potrdila, da je direktor tožniku ustno predočil obdolžitev oz. mu

prebral prijave - obe pa sta na vprašanje, kako je bil tožnik

seznanjen z očitanimi kršitvami povedali, da sta ga sami sproti

opozarjali na napake. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno

verjelo tožniku, da mu zagovor ni bil omogočen. Sprotnega

opozarjanja na napake - direktor je po izpovedi priče S. tožnika

nekajkrat poklical v pisarno - ni mogoče šteti za zagovor.

Pritožba ima sicer prav, da postopek ni več tako formalen, kot je

bil disciplinski postopek po prejšnjih predpisih, vendar pa

morata biti za zakonitost izpolnjeni vsaj dve osnovni procesni

zahtevi: 1. delavcu mora biti natančno predočeno, kaj se mu očita

v obliki obdolžitve (eventualno tudi ustne, čeprav zakon zahteva

pisno obdolžitev) - kar pomeni, da mora delavec vedeti, da mu

zaradi očitanih kršitev delovnih ali drugih obveznosti grozi

izredna odpoved in 2. ko mu je omogočeno, da se o kršitvah

izjasni, mora vedeti, da njegova izjava pomeni zagovor. Če se

delavca le mimogrede opozarja na napake in on odgovori, da ni

kriv (ne da bi sploh vedel, da podaja zagovor v zvezi z očitki,

ki predstavljajo odpovedni razlog), osnovnim zahtevam za

zakonitost izredne odpovedi pač ni zadoščeno.

V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh

dokaznih predlogih, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče

prve stopnje ob zaključku glavne obravnave sprejelo sklep, da

izvedeni dokazi zadoščajo za razsojo. Iz tega sklepa izhaja, da

je izvajanje ostalih predlaganih dokazov nepotrebno, s čimer se

strinja tudi pritožbeno sodišče, zlasti kar se tiče dokaznega

predloga za soočenje prič z direktorjem. Priči D. in S. sta bili

zaslišani in sta na vprašanje, ali je direktor tožnika povabil na

zagovor jasno odgovorili, da jima to ni znano. Zato je bilo

soočenje nepotrebno. Glede vpogleda v prijavo z dne 2.2.2004 in

drugo prijavo z dne 3.2.2004 (na ta dan sta bili podani dve)

pritožbeno sodišče ugotavlja, da ju tožena stranka ni pravočasno

predlagala kot dokaz ter za to ni imela opravičljivih razlogov

(286. člen ZPP). Zato sodišče prve stopnje tudi tega dokaza

utemeljeno ni izvedlo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče

prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi.

Utemeljena pa je pritožba glede stroškov postopka. Po 155. členu

ZPP je stranka upravičena do povrnitve tistih stroškov, ki so za

pravdo potrebni. Pripravljalni vlogi z dne 25.5.2004 in 1.6.2004

za pravdo nista bili potrebni (vsaka po 225 točk). V obeh je

govora o disciplinskem postopku, ki ni predmet tega spora in o

disciplinskih ukrepih, ki niso bili izrečeni. Vse, kar je v

vlogah povedano o zadevi, ki je predmet spora, pa bi bilo lahko

navedeno že v tožbi. Prav tako so neutemeljeno priznani stroški

končnega poročila (10 točk). Sodna praksa je glede stroškov

"konferenc s stranko", "končnih poročil", "potrditev

pravnomočnosti" in podobnih opravil jasna: ti stroški se ne

priznavajo, saj se šteje, da so navedena opravila všteta v glavna

opravila za stranko. Potrebni stroški tožnika znašajo 1.175 točk

in ne 1.635 točk. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi

ugodilo in izrek o stroških postopka (4. odstavek izreka)

spremenilo tako, da je znesek 219.417,00 SIT znižalo na znesek

157.685,00 SIT.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške na podlagi 5.

odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004).