Public servant's salary increase based on title change requires separate placement decision under ZJU.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Odločba o prevedbi v naziv ne predstavlja pravne podlage za

priznanje plače po količniku, določenem v 1. odst. 195. člena

Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur.l. RS št. 56/2002 -

62/2005), saj mora predstojnik, na podlagi te odločbe, izdati

odločbo o prvi premestitvi na podlagi 189. člena ZJU, s katero se

določi tudi plača (osnovna plača z dodatki). Zato javnemu

uslužbencu ne pripada višji količnik že od uveljavitve ZJU, to je

od 28.6.2003 oziroma od izdaje odločbe o prevedbi, ampak šele od

dokončnosti odločbe o razporeditvi, izdane po 189. členu ZJU.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo

po količniku za obračun osnovne plače 3,30 od 28.6.2003 dalje,

izplačati razliko med pravilno obračunano plačo po količniku 3,30

in nepravilno obračunano in izplačevano plačo po količniku 3,25

za vsak mesec od 28.6.2003 dalje, in izplačati zakonske zamudne

obresti na razliko med pravilno in nepravilno obrčaunano in

izplačevano plačo za vsak mesec od 28.6.2003 dalje, obračunane od

vsakokratnega mesečnega plačilnega dne do izplačila, v 8 dneh.

Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne

stroške v višini 75.174,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik in

uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava

in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču

predlaga, da sprejme pritožbo in jo obravnava skladno s 1. in 3.

odstavkom 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter

razsodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve

stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo tožnikovega pravnega

stališča, "da se je z uveljavitvijo Zakona o javnih uslužbencih

sistem spremenil tako, da se v prehodnem obdobju, do začetka

uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, količnik za

uradniški naziv določa direktno v 195. členu Zakona o javnih

uslužbencih, ter da se z dokončno odločbo o prevedbi uradnika v

uradniški naziv zato zanj preneha uporabljati dotedanji sistem

določanja količnika za delovno mesto in se uporablja količnik,

kot ga določa 195. člen ZJU". Zato je odločitev sodišča prve

stopnje po mnenju pritožnika napačna. ZJU v 1. odstavku 195.

člena izrecno določa količnike za določitev osnovne plače za

vsako od 18. stopenj uradniških nazivov "do začetka uporabe

zakona o sistemu plač v javnem sektorju". S tem uradnikom določa

količnik glede na stopnjo njihovega naziva in ne na njihova

delovna mesta, oziroma brez odvisnosti ali povezave z

razporeditvijo na delovna mesta na podlagi 189. člena ZJU. Povsem

enako stališče vsebuje tudi pet priloženih mnenj organov državne

uprave, ki jih je tožnik priložil že k tožbi, a jih sodišče sploh

ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo tudi na

stališče, da bi moral tožnik izpodbijati odločbo o prevedbi v

uradniški naziv z dne 16.7.2003, če je želel uveljaviti količnik

3,30, pa tega ni storil, čeprav iz obrazložitve odločbe izhaja

določitev količnika. Tudi ta trditev sodišča prve stopnje je po

mnenju pritožnika zmotna. Tožnik predmetne odločbe o prevedbi v

naziv ni izpodbijal, saj je njen izrek zakonit in določa natančno

tisto, kar določa ZJU. Je pa tožnik od tožene stranke uveljavljal

izplačilo po količniku 3,30 na podlagi dokončne odločbe o

prevedbi v uradniški naziv 9. stopnje, saj je ugotovil, da se mu

plača izplačuje še vedno po količniku 3,25 in ne po količniku

3,30, kot bi mu pripadal na podlagi 1. odst. 195. člena ZJU, ki

je nedvoumno določil, da uradnikom ob dokončni prevedbi v

uradniške nazive, pripada takšen količnik za določitev osnovne

plače, kot je določen v citirani zakonski določbi in ne morda

kasneje oziroma šele ob prvi razporeditvi na nova delovna mesta

po 189. členu ZJU. Zato je bila izplačevana plača, obračunana po

količniku 3,25 od 28.6.2003 dalje, nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa

je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v

skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) dolžno paziti po uradni

dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri

navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem

prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb

postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba je tudi ustrezno obrazložena, saj vsebuje

razloge o vseh pravno odločilnih dejstev, od katerih je odvisna

odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Dejansko stanje

glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno,

na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje

tudi pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je ugotovilo,

da dokončna odločba o prevedbi v naziv ne predstavlja pravne

podlage za izplačilo plače po količniku 3,30.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vse pritožbene navedbe tožeče

stranke niso bistvene, zato se v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP

v obrazložitvi sodbe do njih tudi ni opredelilo, saj se ne

nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na

drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje glede

utemeljenosti tožbenega zahtevka, v zvezi s pravno odločilnimi

pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa dodaja:

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka

tožniku z odločbo z dne 16.7.2003 določila le nov uradniški

naziv. S to odločbo je bila opravljena le prevedba tožnika v

uradniški naziv 9. stopnje. Prevedba je bila opravljena v skladu

s 194. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur.l. RS, št.

56/2002 - 62/2005) in na podlagi Priloge I Uredbe o notranji

organizaciji, sistemizaciji delovnih mestih in nazivih v organih

javne uprave in v pravosodnih organih (Ur.l. RS, št. 58/2003), ki

je za zaposlenega, ki je delal na delovnem mestu z izhodiščnim

količnikom 3,25 določila naziv 9. stopnje. Ker je bil tožnik na

dan uveljavitve ZJU, to je 28.6.2003, dokončno razporejen na

delovno mesto "samostojni inšpektor - vzgojitelj" (odločba o

razporeditvi na delovno mesto z določitvijo izhodiščnega

količnika 3,25 z dne 16.3.2000), je predstojnik utemeljeno

upoštevajoč tudi količnik iz navedene dokončne odločbe o

tožnikovi razporeditvi njegovo delovno mesto prevedel oziroma

imenoval v naziv 9. stopnje - policijski inšpektor III. Z odločbo

o prevedbi pa se tožniku ni spremenil tudi izhodiščni količnik

tako, da je glede tožnikove plače še vedno veljala odločba tožene

stranke z dne 16.3.2000, s katero je bil tožnik razvrščen v

plačilni razred s količnikom 3,25.

Odločba o prevedbi v naziv ima naravo upravne in ne delovnopravne

odločbe. V skladu s 5. odst. 24. člena ZJU je zoper tako upravno

odločbo dovoljena pritožba v skladu z zakonom, ki ureja splošni

upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. Zoper dokončno

odločbo pa je dovoljen upravni in ne delovni spor. Ker odločba o

prevedbi ne predstavlja odločbe o razporeditvi in odločbe o

plači, tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik, zgolj na

podlagi odločbe o prevedbi, ki je sicer v obravnavanem primeru

postala dokončna in pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni vložil

niti pritožbe niti ni sprožil upravnega spora, ni upravičen do

izplačila plače po količniku 3,30, ki je v skladu s 1. odst. 195.

členom ZJU določen kot količnik za naziv 9. stopnje.

Po 189. členu ZJU je moral biti javni uslužbenec razporejen na

delovno mesto v skladu s sprejeto sistemizacijo in ob prvi

premestitvi, v soglasju med javnim uslužbencem in delodajalcem se

je morala skleniti tudi pogodba o zaposlitvi. Šele na podlagi

sprejetega Akta o sistemizaciji v skladu z ZJU in podzakonskimi

predpisi je lahko po citirani zakonski določbi prišlo do

prerazporeditve delavca, v kateri pa se je določila tudi plača.

Šele taka odločba je pomenila pravno podlago za izplačilo plače

javnemu uslužbencu po količniku določenemu za uradniški naziv na

podlagi odločbe o prevedbi. Zato količniki uradniških nazivov

določeni v 1. odst. 195. člena ZJU ne predstavljajo pravne

podlage za izplačilo plače, saj te določbe ni mogoče neposredno

uporabiti. Tudi javnemu uslužbencu mora biti izdana individualna

odločba o razporeditvi in določitvi plače.

Tožnik je bil na podlagi dokočne upravne odločbe o prevedbi v

naziv razporejen na podlagi 189. člena ZJU in v skladu z Aktom o

notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih

v Policiji z dne 28.5.2004, s spremembami in dopolnitvami z dne

1.11.2004, 30.11.2004 in 20.12.2004, sprejetim v skladu z ZJU in

z Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih

in nazivih v organih državne uprave in v pravosodnih organih, na

katerega je Vlada RS podala soglasje, z odločbo z dne 22.11.2004.

S tem je tožena stranka opravila prvo razporeditev tožnika po ZJU

ob upoštevanju naziva, ki pa ga je pridobil s prevedbo na podlagi

odločbe z dne 16.7.2003. Upoštevajoč 4. odst. 195. člena ZJU je

tožniku utemeljeno določila količnik za določitev osnovne plače v

višini 3,30 ter mu na ta osnovni količnik priznala tudi ustrezne

dodatke v višini, kot izhaja iz sklepa o razporeditvi in

določitvi plače izdanega na podlagi 189. člena ZJU.

Šele taka odločba o razporeditvi, s katero je bila tožniku

določena tudi plača (osnovna plača z vsemi dodatki), predstavlja

odločbo, s katero je predstojnik odločil o pravici oziroma

obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca. Zakonitost

te odločbe pa se presoja pred delovnim sodiščem, saj gre za

delovnopravno odločbo. V kolikor se javni uslužbenec s tako

odločbo ne strinja, lahko po 3. odst. 24. člena ZJU zoper njo

vloži pritožbo, ki je pred novelo ZJU (Ur.l. RS, št. 113/2005)

zadržala izvršitev odločitve o pravici oziroma obveznosti iz

delovnega razmerja javnega uslužbenca (po noveli pritožba ne

zadrži izvršitev odločitve o pravici oziroma obveznosti iz

delovnega razmerja, razen v primeru prenehanja delovnega

razmerja, ali če na predlog javnega uslužbenca komisija za

pritožbe zadrži izvršitev odločitve o pravici oziroma obveznosti

iz delovnega razmerja, če oceni, da bi lahko z izvrševanjem

nastale težko popravljive posledice). Zoper sklep o pravici

oziroma obveznosti iz delovnega razmerja pa je dovoljeno tudi

sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem pod pogojem, da

je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe.

Ker je bil tožnik v skladu z odločbo o prevedbi v uradniški naziv

9. stopnje šele z odločbo z dne 22.11.2004, izdano na podlagi

189. člena ZDR, razporejen na delovno mesto policijski inšpektor

III, mu tudi po oceni pritožbenega sodišča pripada plača po

količniku 3,30 šele od dokončnosti te odločbe naprej, ne pa že od

izdaje upravne odločbe o prevedbi v uradniški naziv oz. od

začetka veljavnosti ZJU, to je 28.6.2003, kot to zmotno meni

tožnik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo

kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso

podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne

razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. točke 31. člena v

zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(Ur.l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti

revizijo. Po določbi 1. odst. 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno

sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče

pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če

odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega

sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev,

ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem

vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne gre za

nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče

odločilo, da se revizija ne dopusti.