Court allows severance pay claim based on Collective Agreement rules when Labor Law interpretation exceeds agency authority.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep

o stroških postopka spremenita tako, da se spremenjena glasita:

"Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke

iz naslova odpravnine v znesku 137.029,20 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 5.5.2003 dalje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka

v znesku 57.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

17.2.2004 do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka."

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške

pritožbenega postopka v znesku 22.800,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 6.4.2006 do plačila.

[JEDRO]

Če je delavcu PZ redno odpovedana iz poslovnega razloga (1.

alinea 1. odstavka 88. člena ZDR), se pri izračunu višine

odpravnine uporabijo določbe KP, ki se nanašajo na pravice

trajno presežnih delavcev in višino odpravnine in ne

določilo 2. odstavka 109. člena ZDR, če je to za delavca

ugodneje. Zato je tožnica upravičena do odpravnine v višini, kot

je bila določena za trajno presežne delavce v 19. členu KP za

lesarstvo. Tako stališče je zavzelo VS RS v zadevi opr. št. VIII

Ips 358/2005.

S tem, ko je komisija za razlago KP za lesarstvo odločila, da se

19. člen KP po uveljavitvi novega ZDR/02 (1.1.2003) ne uporablja

več, je presegla svoja pooblastila. Komisija za razlago KP je

pristojna razlagati vsebino oz. namen nejasne pravne norme, kar

pa določilo 19. člena KP glede načina izračuna odpravnine trajno

presežnemu delavcu, ni bilo. Z razlago, da se po uveljavitvi

ZDR/02 19. člen KP za lesarstvo ne uporablja več, komisija te

določbe ni razlagala, ampak jo je spremenila tako, da je

prenehala veljati. S tem je prekoračila svoja pooblastila, saj KP

lahko spreminjajo le stranke KP, zato te razlage ni mogoče

upoštevati kot pravne podlage za odločitev o višini

odpravnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 137.029,20 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja delovnega razmerja do

plačila. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica

zahtevala, naj se toženi stranki naloži, da se terjatev izplača

iz stroškov stečajnega postopka in odločilo o stroških postopka

tožene stranke tako, da je tožeči stranki naložilo, naj jih

toženi stranki povrne v višini 71.700,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in

navaja, da je upravičena do odpravnine v višini, ki jo določa

Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije (KP dejavnosti, Ur.l.

RS št. 67/95) in ne le do odpravnine v višini, ki jo določa 109.

člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002).

Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, kar po

svoji vsebini pomeni prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz razlogov,

na strani delodajalca, to je poslovnih razlogov. Ta razlog je

enak trajnemu prenehanju potrebe po delu delavcev, za katere KP

dejavnosti določa višino odpravnine. KP dejavnosti z

uveljavitvijo novega ZDR ni prenehala veljati, komisija za

razlago te KP pa je s tem, ko je odločila, da se določbe o

odpravnini ne uporabljajo, presegla svoje pristojnosti. Komisija

le razlaga obstoječe določbe, daje mnenja in priporočila. Ne

odloča pa o veljavnosti oz. neveljavnosti KP. V konkretnem

primeru KP dejavnosti določa višji nivo pravic, kot ga delavcem,

ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga

(oz. v konkretnem primeru zaradi stečaja) daje ZDR. Zato je

sodišče prve stopnje zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini

neutemeljeno zavrnilo. Sodba tudi nima razlogov glede zaposlitve

tožnice pri pravnih prednikih tožene stranke, zato je po mnenju

tožene stranke podana absolutna bistvena kršitev določb postopka

iz 1. in 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP,

Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Pritožuje se tudi zoper

sklep o stroških postopka, saj meni, da bi moralo sodišče prve

stopnje zahtevku ugoditi in plačilo njenih stroškov postopka

naložiti v breme toženi stranki. Predlaga spremembo izpodbijane

sodbe in sklepa ter stroškovno ugoditev zahtevku oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Priglaša pritožbene stroške v višini sodnih taks.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja

terjatve v višini 137.029,20 SIT, ki predstavlja razliko v

odpravnini - med dejansko izplačano in odpravnino, ki bi tožnici

pripadala po KP dejavnosti. Ugotovilo je, da je tožnici delovno

razmerje prenehalo zaradi stečaja po odpovedi z dne 16.4.2003 in

da je prejela odpravnino v maksimalni višini, določeni v 4.

odstavku 109. člena ZDR, to je v višini 10-kratnika osnove, ki je

nesporno znašala 145.160,53 SIT.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da 19. člen KP

dejavnosti, ne more biti podlaga za obračun odpravnine, ker

odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja po ZDR-02 ni mogoče

enačiti s prenehanjem delovnega razmerja trajno presežnemu

delavcu po starem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS

št. 14/90, 5/91, 71/93). Poleg tega je Komisija za razlago KP

sprejela razlago posameznih določb in je glede uporabe 19. člena

KP odločila, da se od 1.1.2003 ne uporablja.

Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi dosedanje

prakse pritožbenega sodišča, ki je zavzemalo stališče, da določbe

KP dejavnosti o postopkih ugotavljanja in pravicah trajno

presežnih delavcev ne morejo veljati za postopke in pravice, ki

glede na novi koncept ZDR-02 veljajo za primer odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. K takemu stališču je prav za področje lesarstva

pripomogla tudi razlaga komisije za razlago KP dejavnosti. Vendar

pa je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 358/2005 zavzelo

drugačno stališče: ZDR-90 sicer res ni urejal odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov, temveč je plačilo odpravnine v

3. odstavku 36. f člena urejal v zvezi s prenehanjem delovnega

razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov. Nujni operativni

razlogi pa so tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi

ter ekonomski razlogi. Ker ZDR-02 v 1. alinei 1. odstavka 88.

člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje

podobno, kot ZDR-90 v 29. členu in glede na določbe ZDR-02 o

možnosti določanja višjih pravic v KP dejavnosti (2. odstavek 7.

člena ZDR-02), ni ovire, da se določbe KP dejavnosti uporabljajo

še naprej, tudi po uveljavitvi ZDR-02.

Glede na razlago komisije za razlago KP, da se določba 19. člena

KP dejavnosti od 1.1.2003 ne uporablja pa se zastavlja vprašanje,

ali komisija za razlago KP lahko odloča o veljavnosti posameznih

določb KP, ali pa gre v tem primeru za preseganje njene

pristojnosti, na kar opozarja pritožba.

KP dejavnosti v 66. členu določa, da stranki KP imenujeta

tričlanski organ za razlago KP, v katerega imenujeta vsaka po

enega člana, tretjega člana pa imenujeta sporazumno. Razlage

komisije za razlago KP po 66. členu Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97) pomenijo

obvezen način uporabe določb KP.

Že sama beseda "razlaga" pomeni, da gre za ugotavljanje vsebine,

smisla in pomena določene pravne norme, ki ni jasna. V konkretnem

primeru je norma iz 4. odstavka 19. člena KP dejavnosti povsem

jasna in razlaga komisije zato tudi ne vsebuje "razlage" te norme

v navedenem pomenu besede. S KP dejavnosti je bila priznana

pravica do odpravnine v določeni višini. Ta pravica je bila z

razlago KP odvzeta, saj razlaga KP posega v vsebino tako, da

določa (ne)veljavnost posameznih določb, torej oblikuje KP

dejavnosti na novo. Odločitev, da se neka norma KP od 1.1.2003

dalje ne uporablja, ni več le razlaga te norme, ampak je

sprememba KP. O spremembi pravne norme oz. o uskladitvi njenih

določb z zakonom lahko odloča le tisti, ki je pravno normo

sprejel. S tem, ko je komisija za razlago KP dejavnosti odločila,

da se 19. člen KP ne uporablja več, je presegla svoje

pristojnosti razlagalca nejasnih določb KP, zato te razlage ni

mogoče upoštevati kot obvezno podlago za odločitev o tožničini

pravici do odpravnine.

V 4. odstavku 19. člena KP dejavnosti je določeno, da je dolžan

delodajalec delavcu, ki je pri njem zaposlen več kot dve leti,

izplačati odpravnino v višini najmanj polovice njegove plače za

pretekli mesec oz. njegove povprečne plače v zadnjih treh

mesecih, če je to zanj ugodneje, za vsako leto dela. Iz delovne

knjižice izhaja, da je imela tožnica 32 let delovne dobe. Glede

na določbo 3. alinee 1. odstavka 13. člena KP dejavnosti se v

osnovo za obračun odpravnine šteje celotna delovna doba, saj je

tožnica pravico, da se ji celotna delovna doba upošteva, kot da

ni spremenila zaposlitve (zaradi prevzema k drugemu delodajalcu)

pridobila že pred uveljavitvijo ZDR-02. Zato se pri odmeri

odpravnine ne upošteva le delovna doba pri delodajalcu in

njegovih pravnih prednikih, kot to določa 3. odstavek 109. člena

ZDR-02, ampak tudi delovna doba, ki jo je tožnica pridobila

zaradi delovnopravne kontinuitete pri drugih delodajalcih v

okviru sistema Meblo pred uveljavitvijo ZDR-02. Tožnici bi tako

pripadala še višja odpravnina, ker pa je zahtevala le še razliko

v višini 137.029,20 SIT, njena terjatev do tožene stranke v tej

višini obstoji.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo,

je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP

izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo.

Tožnica se pritožuje tudi zoper sklep, a le v delu, ki se nanaša

na stroške postopka. Tudi ta sklep je glede na spremembo sodbe

pritožbeno sodišče spremenilo. Tožnica je na podlagi 1. odstavka

154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki

znašajo za pristop na prvi narok 200 točk in 50 točk za trajanje

naroka, skupaj 250 točk oz. 27.500,00 SIT, povečano za DDV pa

33.000,00 SIT. Taksa za tožbo in sodbo znašata po 600 taksnih

točk oz. skupaj 22.800,00 SIT, materialni stroški pa 1.500,00

SIT. Priznani stroški znašajo 57.300,00 SIT. Tožena stranka krije

sama svoje stroške postopka.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve

stroškov v višini sodnih taks, ki znašajo za pritožbo 1.200

taksnih točk oz. 22.800,00 SIT.