Appeal dismissed; oral notice of termination grounds suffices for employee's right to defense under ZDR. Employee waived rights by attending hearing.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Bistvo pravice do zagovora skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR

je v zagotovitvi možnosti delavcu, da sodeluje in vpliva na

postopek in rezultat odpovedi PZ. Ker 2. odstavek 83. člena ZDR

ne predpisuje postopka glede podaje zagovora delavca, tožnik pa

je bil z očitanimi kršitvani ustno seznanjen in je v zvezi s

kršitvami podal zagovor, mu ni bila kršena pravica do zagovora,

čeprav mu obdolžitev in vabilo na zagovor nista bila podana v

pisni obliki.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek

tožečih strank za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi V. B., ki jo je podala tožena stranka dne 24.4.2003,

nezakonita; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna

V. B. od dne 27.5.2003 do 12.7.2003 prijaviti v socialno

zavarovanje na osnovi IV. tarifne skupine Kolektivne pogodbe

dejavnosti gostinstva Slovenije ter obračunati in odvesti

predpisane prispevke in davke, mu za isto obdobje vpisati delovno

dobo v delovno knjižico ter plačati stroške postopka v znesku

154.330,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje

na prvi stopnji dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Glede

stroškov je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške

postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka

pravilno in na zakonit način izredno odpovedala tožniku pogodbo o

zaposlitvi.

Tožeče stranke, ki so kot dediči vstopili v pravdo po pokojnem

tožniku, so se pritožile zoper sodbo iz pritoženega razloga

zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94)

uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navajajo, da

pokojni tožnik pred odpovedjo pogodbe ni bil pisno obdolžen o

kršitvah pogodbenih obveznostih. Na zagovor je bil vabljen zgolj

ustno, zaradi česar mu je bila kratena pravica do obrambe. Ne

strinjajo se tudi s podano izredno odpovedjo pogodbe, v kateri je

bil določen 30 dnevni odpovedni rok. V tem primeru bi kvečjemu

šlo za redno odpoved iz krivdnega razloga, ki ima po določbah ZDR

predpisan odpovedni rok. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče

spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti

ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in

pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko

stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako

v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene

bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po

uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju

pravilno obrazloženih razlogov v sodbi na pritožbene navedbe

tožečih strank še odgovarja.

Tožena stranka je tožniku dne 24.4.2003 pisno izredno odpovedala

pogodbo o zaposlitvi na podlagi določb 86., 110. ter 1. in 2.

alinee 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l.

RS, št. 42/02). Predhodno je o takšni nameri obvestila tudi

sindikat. Ugotovila je, da je tožnik z opisanim ravnanjem storil

naklepno ali iz hude malomarnosti kršitve pogodbenih in drugih

obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo tudi znake kaznivega

dejanja, ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov

pogodbenih strank z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega

razmerja. Poleg tega je tožniku določila, da mu bo prenehalo

delovno razmerje po izteku 30 dni, šteto od prejema pisne

odpovedi.

Neutemeljena je pritožba, da je bila tožniku kršena pravica do

zagovora, ker je bil tako glede kršitev pogodbenih obveznosti kot

datumom zagovora seznanjen zgolj ustno in ne v pisni obliki. V

sporu se je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnik na

podlagi ustnega vabila dne 10.4.2003 pristopil na zagovor v

prisotnosti direktorja in strokovne delavke tožene stranke.

Tožniku so se predočile kršitve pogodbenih obveznosti iz

delovnega razmerja. Poleg tega je bil s strani tožene stranke

tudi ustrezno pravno poučen. Iz zapisnika o opravljenem zagovoru

je razvidno, da je tožnik razumel očitane kršitve ter priznal, da

sta s sodelavko T. dala v avtomat za tople napitke kavo, ki jo je

za to posebej kupil, na kar sta si s sodelavko v mesecih od

januarja do marca 2003 razdelila pridobljeni izkupiček. Tožnik je

priznal, da je prejel denarne zneske v konkretni višini,

obžaloval kršitev ter prosil, da mu tožena stranka ne bi

odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Izpovedal je tudi, da so enake

kršitve delali tudi drugi sodelavci. Nato je zapisnik o

opravljenem zagovoru podpisal. Iz njegove vsebine ni razvidno, da

bi imel kakršnekoli pripombe tako na način, kako je bil vabljen

na zagovor kot na predočitev očitanih kršitev.

Po določbi 3. odst. 81. čl. ZDR lahko delodajalec izredno odpove

pogodbo o zaposlitvi v primerih oz. iz razlogov, določenih z

zakonom. V skladu z določbo 2. odst. 83. čl. ZDR mora delodajalec

pred izredno odpovedjo pogodbe delavcu omogočiti zagovor,

smiselno upoštevaje 1. in 2. odst. 177. čl. tega zakona, razen če

obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca

neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec

to odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre samo za obveznost

delodajalca, da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi

omogoči delavcu zagovor. Z določbo 2. odst. 83. čl. ZDR namreč ni

predpisan poseben postopek, ki bi natančnejše urejeval formalna

ravnanja delodajalca glede postopka zagovora in odpovedi pogodbe,

saj glede tega smiselno napotuje na uporabo 1. in 2. odst. 177.

čl. ZDR, ki opredeljuje pravico do delavčevega zagovora. Že

Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 267/04 z dne

7.10.2004 zavzelo stališče, da je bistvo pravice do zagovora v

zagotovitvi možnosti sodelovanja delavca ter vplivanja na potek

in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega zakon ne

more določiti strogih meril obličnosti uresničevanja takšne

pravice. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno

predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu

očitajo, kar pomeni, da je seznanjen z vsemi podatki o dejanskih

in pravnih razlogih očitanih kršitev.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka res ni izdala

tožniku tako pisne obdolžitve glede očitanih kršitev kot vabila

na zagovor. Vendar je bil o vsem tem ustno seznanjen, kar je

očitno sprejel, pristopil na narok zagovora, na katerem mu je

direktor ustno predočil vsebino očitanih kršitev pogodbenih

obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, ter ga ustrezno

pravno poučil. Tožnik je priznal očitke, prosil, da se mu ne

odpove pogodbe ter na koncu zapisnik podpisal. V kolikor je

menil, da bi moral biti o vseh kršitvah pisno seznanjen tudi z

določitvijo primernega roka za pripravo obrambe, bi že pred

podanim zagovorom lahko temu ustrezno reagiral oz. podal

pripombe, pa tega iz zapisnika ni razvidno. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča tako ugotovljena dejstva izkazujejo, da v

tožnikovem primeru ni bila v ničemer kršena pravica do zagovora.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v izredni

odpovedi pogodbe pravilno ugotovila razloge odpovedi iz 111. čl.

ZDR kot tudi okoliščine in interese med strankama o neizkazanih

možnosti za nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja (1. odst.

110. čl. ZDR). Glede na to, da je tožena stranka določila tožniku

v odpovedi pogodbe 30 dnevni odpovedni rok, šteto od prejema

pisne odpovedi, je bilo to v korist tožnika, saj se mu je s tem

samo podaljšalo delovno razmerje. V nasprotnem, če bi bila tožena

stranka dosledno upoštevala določbe ZDR, bi lahko določila

tožniku prenehanje delovnega razmerja že z dnem izredne odpovedi

pogodbe. Vsekakor pa je potrebno poudariti, da določitev

odpovednega roka v izpodbijani izredni odpovedi ne more

spremeniti kvalifikacije odpovedi v redno odpoved pogodbe iz

krivdnega razloga, kot to zmotno opozarja pritožba. Ostali

pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v

obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo

niso pomembni (1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da

uveljavljene pritožbene navedbe niso utemeljene. Zato je zavrnilo

pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.

čl. ZPP).

Ker tožeče stranke s pritožbo niso uspele, same krijejo svoje

pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl.

ZPP).