Employer dismissed employee for business reasons; court quashes judgment for missing statutory notice period compliance.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

V primeru individualne redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga

delodajalec ni dolžan upoštevati kriterijev za določitev

presežnih delavcev po 1. odstavku 100. člena ZDR, ampak je dolžan

dokazati le, da je delo delavca, kateremu je podal odpoved PZ iz

poslovnega razloga, pod pogoji iz sklenjene PZ, postalo

nepotrebno. Kriterije za določitev trajno presežnih delavcev mora

delodajalec uporabiti le, če gre za odpoved PZ večjemu številu

delavcev iz poslovnih razlogov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu

zahtevku tožnice in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožnici z dne 16.11.2003 iz poslovnih razlogov

nezakonita. Sklep o redni odpovedi z dne 16.11.2003 je

razveljavilo, ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni

prenehalo in da ji še vedno traja in da jo je dolžna tožena

stranka pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz

pogodbe o zaposlitvi, kot da bi delala, v roku 8 dni pod izvršbo.

Poleg tega je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici

povrniti njene pravdne stroške v znesku 105.600,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2004 do plačila, v 8 dneh

in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se smiselno iz vseh pritožbenih razlogov

pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz.

podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bil v redni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi odpovedni razlog naveden in tudi pisno

obrazložen. Tudi če redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila

obrazložena, zakon o delovnih razmerjih za takšne primere ne

določa nobene pravne posledice. Tožena stranka je v postopku tudi

izkazala resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožnici, saj je prišlo do zmanjšanja obsega poslovanja

za 50 %, za kar je tožena stranka predložila tudi ustrezna

dokazila. V identični zadevi, ki se je vodila pred

prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. Pd 116/2003, je sodišče

prve stopnje v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi

zavzelo povsem nasprotno stališče, kot pa izhaja iz izpodbijane

sodbe. Ker je šlo za odpuščanje manjšega števila delavcev, toženi

stranki ni bilo potrebno navajati kriterijev, po katerih se je

ravnala pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prekvalifikacija ali

dokvalifikacija tožnice na delu za vbrizgavanju plastike je bila

nemogoča. Tožnica je imela le osnovnošolsko izobrazbo, na teh

strojih ni nikoli delala, za tovrstno delo pa bi potrebovala več

let usposabljanja in najmanj srednješolsko izobrazbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno

pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno, ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku pa vsaj

preuranjena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve

stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku zato, ker iz redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi z dne 16.11.2003 ni razvidno, zakaj ni več

potrebno prav tožničino delo oz. zato, ker tožena stranka v

postopku ni predložila nobenih dokazov o tem, kakšne možnosti je

proučila, da bi tožnico zaposlila pod spremenjenimi pogoji. Po

stališču prvostopenjskega sodišča bi tožena stranka lahko tožnico

prekvalificirala na delovno mesto za brizganje plastike. Iz

objave v časopisu Gorenjski glas z dne 13.4.2004 je razvidno, da

je za zasedbo navedenega delovnega mesta potrebno poznavanje

tehnologije brizganja, zato bi se tožnico lahko prekvalificiralo

oz. dokvalificiralo za ta dela.

Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker v njej ni

navedeno, zakaj je pri toženi stranki postalo nepotrebno prav

delo tožnice. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

16.11.2003 (A 1) je razvidno, da je razlog za odpoved pogodbe o

zaposlitvi zmanjšanja obsega poslovanja delodajalca v zadnjih

treh mesecih, zaradi česar je postalo delo tožnice na delovnem

mestu strojno navijanje in spajkanje ter prebiranje plastičnih

izdelkov nepotrebno v obsegu in pod pogoji, ki so določeni v

pogodbi o zaposlitvi z dne 22.5.2000. Ker tožena stranka pogodbe

o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni odpovedala večjemu številu

delavcev, ji ni bilo potrebno upoštevati kriterijev za določitev

delavcev, ki so postali presežni delavci. Pogodba o zaposlitvi se

namreč odpove tistemu delavcu, čigar delo je pod pogoji iz

pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Delodajalec določi

delavce, katerih delo postane nepotrebno, ne da bi uporabil

kriterije, kot jih npr. določa 1. odst. 100. čl. Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Odpoved pogodbe

o zaposlitvi zaradi tega ne bo nezakonita. Delodajalec pa bo

moral dokazati obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o

zaposlitvi (1. odst. 82. čl. ZDR). Po stališču pritožbenega

sodišča je tožena stranka v postopku dokazala obstoj poslovnega

razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V zvezi z

zmanjšanjem obsega naročil je tožnica v svoji izpovedbi, dani na

naroku za glavno obravnavo dne 8.4.2004, pojasnila, da ji sicer

ni znano, da bi prišlo do večjega zmanjšanja naročil v letu 2003,

medtem ko je zakoniti zastopnik tožene stranke pojasnil, da se je

v letu 2003 izredno znižalo naročilo za tuljave. Tožnica je

delala na operaciji navijanja tuljav, zaradi zmanjšanja naročil,

ker so naročniki to delo prenesli v Tunizijo in Romunijo, pa je

prišlo tudi do zmanjšanja potreb po delu delavcev, ki so delali

na teh tuljavah. Na teh tuljavah je sicer delala tudi tožnica. V

zvezi z zmanjšanjem obsega naročil je tožena stranka vložila v

spis tudi primerjavo prodaje sekundarnih tuljav 2002/2003

Metrafleks d.o.o. (B 1) iz katere je razvidno, da se je prodaja

dveh različnih vrst tuljav v letu 2003 v primerjavi z letom 2002

zmanjšala za 60 % oz. za 81,82 %.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka

tožnico dokvalificirala oz. prekvalificirala za delo na delovnem

mestu za brizganje plastike, je potrebno ugotoviti, da je oglas

tožene stranke, s katerim je v G. glasu iskala delavca pri

predelavi plastike, datiran z dne 13.4.2004, medtem ko je tožena

stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne

16.11.2003. Ob upoštevanju navedenega po stališču pritožbenega

sodišča objava tega delovnega mesta v citiranem dnevnem časopisu

še ne pomeni, da bi bilo tožnico možno prekvalificirati oz.

dokvalificirati za to delo v času, ko je bila podana redna

odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje v

izpodbijani sodbi ni ugotovilo, če je tožena stranka redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tožnici v okviru zakonsko

določenih rokov iz 5. odst. 88. čl. ZDR. Po citirani določbi mora

delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu

najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in

najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Po stališču

pritožbenega sodišča so ti roki prekluzivne narave, zato mora

sodišče na njih paziti tudi po uradni dolžnosti.

Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sicer datum pričetka teka

odpovednega roka v izpodbijani redni odpovedi pogodbi o

zaposlitvi nepravilen, saj prične odpovedni rok teči naslednji

dan po vročitvi odpovedi (93. čl. ZDR), ne pa z dnem, ko

delodajalec delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti

tožničinega tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe 5. odst. 88.

čl. ZDR in ni ugotavljalo, če je tožena stranka tožnici redno

odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v okviru

rokov iz 5. odst. 88. čl. ZDR, je ostalo dejansko stanje glede

navedenega nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno

sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo

razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov

postopek (355. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti,

če je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožnici v že

omenjenih zakonsko določenih rokih in nato ponovno odločiti o

utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka in o priglašenih

pravdnih stroških.