Employment termination appeal partially allowed; late claim dismissed due to statutory preclusion period. Court upheld first instance on other claims.

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 3. tč. izreka

razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem

izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Novi ZDR v primeru nezakonitosti odpovedi PZ oz. drugih načinov

prenehanja PZ ne predvideva več predhodnega notranjega varstva

pravic pri delodajalcu, kot je to določal 80. in 83. člen ZTPDR.

Zato bi moral delavec skladno s 3. odstavkom 204. člena novega

ZDR v 30-dnevnem roku od vročitve odpovedi oz. od roka, ko je

izvedel za kršitev pravice, vložiti tožbo pred pristojnim

sodiščem. Če delavec tožbo vloži po preteku navedenega

prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, mora sodišče

tožbo zavreči, ne glede na morebitno napačno opozorilo ma pravno

varstvo v podani odpovedi, ki delavca napotuje k uveljavitvi

varstva pravic pri delodajalcu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe

naložilo toženi stranki, da obračuna tožniku regres za leto 2001

v bruto višini 117.298,00 SIT, za leto 2002 pa v višini

125.805,00 SIT, od tega plača ustrezne dajatve, tožniku pa

izplača regres za letni dopust v neto zneskih za leto 2001 v

višini 101.226,20 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

31.12.2001 do plačila in za leto 2002 v višini 108.739,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v 8

dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in pod

izvršbo. Kar je tožnik zahteval iz naslova regresa za letni

dopust več, je zavrnilo. V 2. tč. izreka je naložilo toženi

stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini

35.563,00 SIT in stroške sodnih taks za tožbo in sodbo v skupni

višini 22.230,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V

3. tč. izreka pa je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev

sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.1.2003,

ki je bil potrjen z sklepom tožene stranke z dne 10.2.2003.

Zavrnilo je tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka, ki

se je nanašal na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi

stranki ni prenehalo, temveč da mu še traja z vsemi pravicami in

obveznostmi, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na

delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ga za isti čas

prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Zavrnilo je tudi reparacijski del njegovega tožbenega zahtevka za

obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnik iz

pritožbenega razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve

dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi

ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču

prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer se pritožbeni stroški

štejejo med nadaljnje stroške postopka. V pritožbi navaja, da

sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj

ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca

grafologa, ki bi odgovoril na vprašanje, če je izjavo z dne

27.1.2003 podpisal A. E.. V postopku je ostalo nerazčiščeno tudi

vprašanje, kdo je nadomeščal K. F., ki je bil v spornem obdobju v

bolniškem staležu. Zaslišane priče K. F., A. E. in V. M. so svoje

izjave uskladile, tako da je sodišče prve stopnje neutemeljeno

sledilo njihovim izpovedbam.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem

individualnem delovnem sporu vtoževal razveljavitev izredne

odpovedi tožene stranke, ki mu jo je tožena stranka podala dne

27.1.2003, v zvezi s to razveljavitvijo pa je postavil tudi

reintegracijski in reparacijski zahtevek. Poleg tega je od tožene

stranke vtoževal tudi izplačilo regresa za letni dopust za leto

2001 v znesku 165.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zneska 165.000,00 SIT od 31.12.2001 do plačila in za leto 2002 v

enakem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe

dalje do plačila.

3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l.

RS, št. 42/2002) je določal, da lahko zahteva delavec ugotovitev

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov

prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o

disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve

oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim

sodiščem. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal

razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z

dne 27.1.2003 (A 2), ki ga je prejel isti dan, to je 27.1.2003,

in sklepa tožene stranke, s katerim je bil zavrnjen njegov ugovor

zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

7.2.2003 (A 5). Z listino z oznako "Uvedba disciplinskega

postopka z dne 13.1.2003" (A 1) je bilo tožniku očitano, da je

naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge

obveznosti iz delovnega razmerja, ker od 6.1.2003 dalje ni več

prišel v službo k toženi stranki. Ob upoštevanju navedenega in z

ozirom na določbo 233. čl. ZDR/2002 je potrebno sporno zadevo

presojati glede na določbe ZDR/2002. ZDR/2002 v primeru

ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugih

načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (204/3. člen

ZDR/2002) ni več predvideval t.i. predhodnega notranjega postopka

pri delodajalcu, kot je bil ta uveljavljen z ozirom na določbo

80. in 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja

(ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se je do uveljavitve

ZDR/2002 iz leta 2002 uporabljal kot kot predpis RS). Z ozirom na

že omenjeno določbo 3. odst. 204. čl. ZDR/2002 je moral delavec v

primeru, če mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi,

zahtevati varstvo svojih pravic pred pristojnim delovnim sodiščem

v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za

kršitev pravice. Če je delavec ta rok zamudil, je izgubil pravico

zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi

pred pristojnim sodiščem. Če je delavec tožbo za ugotovitev

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri pristojnem

sodišču vložil po izteku prekluzivnega 30 dnevnega roka iz 3.

odst. 204. čl. ZDR/2002, je moralo sodišče takšno tožbo zavreči,

ne glede na morebitno napačno opozorilo na pravno varstvo v

takšni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je iz izvedenega

dokaznega postopka razvidno, da je bila tožniku izredna odpoved

pogodbe o zaposlitvi z dne 27.1.2003 vročena isti dan, to je

27.1.2003, tožbo na razveljavitev te odpovedi pa je tožnik skupaj

z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom vložil pri

pristojnem sodišču, ki je bila s priporočeno pošiljko oddana na

pošto dne 7.3.2003, je potrebno ugotoviti, da je bila ta tožba

vložena prepozno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na

pritožbo tožnika 3. tč. izreka izpodbijanega dela sodbe sodišča

prve stopnje razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (2. odst.

354. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 274. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena sicer

neobrazložena pritožba tožnika v zvezi z zavrnitvijo dela

njegovega tožbenega zahtevka glede vtoževanega dela regresa za

letni dopust za leto 2001 in 2002. Sodišče prve stopnje je v

postopku pravilno zaključilo, da je tožniku za sporno obdobje

pripadal regres za letni dopust za leto 2001 v višini 117.298,00

SIT, za leto 2002 pa v višini 125.805,00 SIT, vse v bruto

zneskih. Ker je tožena stranka za navedena regresa za letni

dopust prišla v zamudo z izplačilom neto zneska, potem ko bi

morala od pripadajočih bruto zneskov odvesti predpisane dajatve,

je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo neto zneske,

obračunane od pripadajočih bruto zneskov regresa za letni dopust

za leto 2001 in 2002, v preostalem pa je tožbeni zahtevek

tožnika, ki se je nanašal na izplačilo regresa za letni dopust za

navedeni leti v znesku 165.000,00 SIT neto, zavrnilo. Tožnik

namreč ni z ničemer izkazal, da bi mu bila dolžna tožena stranka

izplačati neto regres za letni dopust za leto 2001 in 2002 v

vtoževani višini. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo

tožnika v zvezi s tem zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu

potrditi nerazveljavljen izpodbijani del sodbe sodišča prve

stopnje, saj niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni

razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 4.

odst. 165. čl. ZPP. Ker je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika

3. tč. izreka izpodbijanega dela sodbe razveljavilo in njegovo

tožbo v tem delu zavrglo, v preostalem pa njegovo pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zavrnilni del izpodbijane

sodbe, in ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni pripomogel k

rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno

sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške

pritožbenega postopka.