Appeal dismissed; single mother with young child not protected from dismissal under Article 115 of Labor Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča

prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dejstvo, da je delavka mati samohranilka z otrokom, mlajšim od

treh let, še ne pomeni, da je varovana kategorija po 115. členu

ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo

tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je ugotovilo, da je redna

odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20.12.2004 (ki jo je izdal

predsednik uprave tožene stranke - A. M.) nezakonita in se

razveljavi. Poleg tega je toženi stranki naložilo, da je dolžna

tožnici povrniti pravdne stroške v višini 40.392,00 SIT, skupaj z

vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh in pod pretnjo

izvršbe.

Zoper navedeno zamudno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega

prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču,

da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da niso

bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. čl.

ZPP, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka. Zatrjevanje tožnice v tožbi, da

ni videla Programa razreševanja presežnih delavcev, ne pomeni, da

je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov

nezakonita. 115. čl. Zakona o delovnih razmerjih tožnici kot

samohranilki z otrokom, mlajšim od treh let, ne nudi varstva pred

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v zvezi s sklicevanjem na

neupoštevanje določbe 2. odst. 100. čl. ZDR ni niti navedla niti

dokazala z ustreznimi listinami, s katerimi delavci jo je tožena

stranka primerjala oz. s katerimi bi jo morala primerjati in tudi

ne, zakaj bi morala prav tožnica obdržati zaposlitev. V postopku

priprave programa presežnih delavcev je sodeloval sindikat SKEI,

ki je reprezentativni sindikat. Izpodbijana redna odpoved pogodbe

o zaposlitvi iz poslovnega razloga vsebuje navedbo resnega in

utemeljenega razloga, zaradi česar ta redna odpoved ni

nezakonita.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga

zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane zamudne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v

mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004), na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in

na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je

ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb

postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,

ni storilo, poleg tega pa je izpodbijana zamudna sodba tudi

materialnopravno pravilna.

Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je sodišče prve stopnje

utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo

tožbenemu zahtevku tožnice, toženi stranki pa naložilo povračilo

tožničine pravdne stroške, ki jih je ta priglasila v tožbi.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje,

da so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi

pogoji po 1. odst. 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je tožbo

tožnice poslalo toženi stranki v odgovor z opozorilom na

posledice, če na tožbo ne bo odgovorila v zakonsko določenem 15

dnevnem roku (2. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Tožba je bila toženi

stranki pravilno vročena, poleg tega pa tožnica v tem

individualnem delovnem sporu ne uveljavlja zahtevka, s katerim

stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP). Iz dejstev,

ki so navedena v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ta

dejstva pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila

tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je izpodbijana redna odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita zato, ker

tožena stranka v tej redni odpovedi ni navedla resnih in

utemeljenih razlogov, ker tožnica ni bila seznanjena s programom

razreševanja presežnih delavcev, ker tožena stranka ni upoštevala

posebnega varstva tožnice, ki ga je imela kot samohranilka in ker

ni upoštevala določbe 2. odst. 100. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je delavcem s slabšim

socialnim položajem dajal prednost pri ohranitvi zaposlitve ob

enakih kriterijih v fazi določanja delavcev, katerih delo postane

nepotrebno. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, med drugim

izhaja, da je tožnica kot mati samohranilka z otrokom, mlajšim od

treh let, zaradi starševstva pridobila pravico do krajšega

delovnega časa (4 ure na dan oz. 20 ur na teden v času od

25.2.2004 do 26.4.2004), da je tožnica edini hranitelj družine z

mladoletnim otrokom, da je njeno zdravstveno stanje slabo zaradi

hude alergije, za katero je zbolela na delovnem mestu in da je v

slabšem socialnem položaju (dohodki nekaj čez 40.000,00 SIT

mesečno za polovičen delovni čas).

Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje,

da z ozirom na dejstva, navedena v tožbi, tožena stranka pri

redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni spoštovala določbe

2. odst. 100. čl. ZDR. Glede navedenega je tožba sklepčna, saj

zatrjevano dejstvo, da je imela tožnica slabši socialni položaj

od drugih delavcev in da tega tožena stranka v nasprotju z

določbo 100/2 čl. ZDR ni upoštevala, to zadostuje za ugotovitev

nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga. Glede na to je sodišče prve stopnje

utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. V zvezi s tem

so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, iz katerih

izhaja, da tožba tožnice v tem delu ni sklepčna, ker v njej ni

navedeno, s katerimi delavci naj bi bila tožnica primerjana oz.

zakaj naj bi bila bolje uvrščena kot drugi delavci. Tožnici

namreč tega v cilju sklepčnosti tožbe ni bilo treba navajati.

Zmotna je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je tožničin

zahtevek neutemeljen, ker tožnica za svoje trditve o tem, da je

tožena stranka kršila določbo 2. odst. 100. čl. ZDR, ni

predložila nikakršnih dokazov. Če tožena stranka ne odgovori na

tožbo, se šteje, da je tožnikove trditve oz. dejanske navedbe iz

tožbe priznala kot resnične. V postopku izdaje zamudne sodbe se

dejanskega stanja ne ugotavlja, ker se šteje, da je dejansko

stanje, ki izvira iz tožnikovih navedb, resnično. Glede na to

tožnici za svoje trditve o kršitvi določbe 100/2 čl. ZDR, dokazov

ki jih navaja tožena stranka v pritožbi, ni bilo treba

predložiti.

Po mnenju pritožbenega sodišča sicer izpodbijana odpoved pogodbe

o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni nezakonita zato, ker naj ne

bi vsebovala resnega in utemeljenega razloga. Iz izpodbijane

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A 2) je

razvidno, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o

zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je ekonomskega in

strukturnega značaja in da obstajajo ekonomski in organizacijski

razlogi za prenehanje potrebe po delu iz pogodbe o zaposlitvi

tožnice, ki so v poslovni sferi delodajalca. Ti razlogi so resni

in utemeljeni in onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na Programu razreševanja

presežnih delavcev tožene stranke, ki je bil sprejet dne

3.12.2004. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče meni, da

vsebina redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A 2, A 4) zadostuje

pogoju iz določbe 2. odst. 86. čl. ZDR.

K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je pravilno stališče sodišča

prve stopnje, da dejstvo, da tožnica Programa razreševanja

presežnih delavcev in poimenskega seznama presežnih delavcev ni

videla, ne pomeni, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi

zaradi tega nezakonita.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, iz katere izhaja, da

tožnica ni uživala posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po

115. čl. ZDR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko

sodišče v izpodbijani zamudni sodbi takšnega stališča (da je

tožnica imela posebno varstvo pred odpovedjo po 115. čl. ZDR)

sploh ni zavzelo. Pritožba tožene stranke sicer v zvezi s tem

pravilno opozarja, da v tožbi zatrjevano dejstvo, da je tožnica

samohranilka z otrokom, mlajšim od treh let, še ne nudi opore

ugotovitvi, da je tožnica varovana pred odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi (čl. 115/1 ZDR) oz. pred prenehanjem delovnega

razmerja (čl. 115/2 ZDR).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni

ugotovilo, da bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi nezakonita zaradi nesodelovanja sindikata, zato so

pritožbene navedbe v zvezi s sodelovanjem sindikata pri toženi

stranki nebistvene za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene

stranke.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,

je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve

stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

čl. ZPP. Ker z ozirom na določbo 5. odst. 41. čl. ZDSS-1 krije

tožena stranka svoje stroške postopka v sporih o prenehanju

delovnega razmerja ne glede na izid postopka in ker odgovor

tožnice na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega

delovnega spora, vsaka stranka krije sama svoje stroške

pritožbega postopka.