Slovenian Supreme Court allows appeal, capping private loan interest at bank deposit rates per ZOR.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede odločitve o obrestnem delu tožbenega zahtevka spremenita tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje odslej glasi:

"Tožena stranka S. V.-R. je dolžna vrniti tožeči stranki M. P. gotovinsko posojilo v tolarski protivrednosti 4.300 DEM, 2.000 CHF in 25.000 ATS z obrestmi od 4.7.1992 dalje do dneva vrnitve posojila po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge za vsako od navedenih valut na vpogled, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji obrestni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 31.843,00 SIT z zakonitimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

[JEDRO]

Za pravilno razsojo v tej pravdni zadevi je treba uporabiti 1. in 4. odstavek 399. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pogodbeni stranki (posameznika) ne moreta določiti pogodbenih obresti po višji obrestni meri, kot jo v kraju izpolnitve plačujejo banke za hranilne vloge na vpogled (1. odstavek 399. člena ZOR). ZOR določa tudi sankcijo za kršitev navedene določbe. Če stranki dogovorita večje obresti od dovoljenih, velja največja obrestna mera dovoljenih obresti (4. odstavek 399. člena ZOR). Navedeni določbi sta kogentne narave.

S tem pa ZOR ne posega v veljavnost posojilne pogodbe glede glavnice. Če ni drugih razlogov za njeno neveljavnost, je posojilna pogodba glede glavnice veljavna v celoti, glede obrestne mere pa le do višine, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna vrniti tožniku tolarsko protivrednost posojila v znesku 4.300 DEM, 2.000 CHF in 25.000 ATS s 7% mesečnimi obrestmi od 4.7.1992 dalje do plačila. Toženki je še naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 31.843,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je posojilna pogodba med pravdnima strankama nična. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je odločitev prvostopnega in drugostopnega sodišča glede obresti v nasprotju z določbami ZOR. Revizijo vlaga zato, ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije medtem svoje stališče o obrestih spremenilo.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o reviziji ni izjavil, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožniku prisodili 7% mesečne pogodbene obresti.

Za pravilno razsojo v tej pravdni zadevi je treba uporabiti 1. in 4. odstavek 399. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pogodbeni stranki (posameznika) ne moreta določiti pogodbenih obresti po višji obrestni meri, kot jo v kraju izpolnitve plačujejo banke za hranilne vloge na vpogled (1. odstavek 399. člena ZOR). ZOR določa tudi sankcijo za kršitev navedene določbe. Če stranki dogovorita večje obresti od dovoljenih, velja največja obrestna mera dovoljenih obresti (4. odstavek 399. člena ZOR). Navedeni določbi sta kogentne narave.

To pa pomeni, da sodišče nudi pravno varstvo dogovorjenim obrestim med posamezniki le v obsegu, ki ga določa 1. odstavek 399. člena ZOR. S tem pa ZOR ne posega v veljavnost posojilne pogodbe glede glavnice. Če ni drugih razlogov za njeno neveljavnost, je posojilna pogodba glede glavnice veljavna v celoti, glede obrestne mere pa le do višine, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Pravilna uporaba materialnega prava zato od sodišča terja, da tožbenemu zahtevku posojilodajalca na vrnitev posojila glede glavnice ugodi v celoti, glede obresti pa le deloma. Ker sodišči druge in prve stopnje v tej pravdni zadevi nista tako ravnali, sta zmotno uporabili materialno pravo.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo nobene procesne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP izpodbijani sodbi lahko samo spremenilo, in sicer tako, da je toženo stranko obvezalo na plačilo obresti, ki veljajo v kraju izpolnitve za hranilne vloge na vpogled za vsako od posojenih valut in v obsegu dolgovanih zneskov.

Revizijsko sodišče je odločilo o stroških pravdnega postopka na podlagi 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 166. člena ZPP. Tožbeni zahtevek je bil potreben tudi zaradi glavnice. Višina pravdnih stroškov pa je odvisna od višine glavnice in ne obresti (35. člen ZPP). Zato je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške na prvi stopnji v celoti. Uspeh tožnika na prvi stopnji pa vpliva tudi na odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških. Čeprav je toženka s pritožbo zoper višino obresti uspela, je revizijsko sodišče glede na celoten uspeh v pravdi in ob dejstvu, da je tožeča stranka vložila odgovor na pritožbo, odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene in revizijske stroške.