Appeal dismissed: Employer cannot terminate under new Labor Act for pre-2003 violations where prior disciplinary process expired.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court rejected the employer's challenge to the first-instance judgment ordering reinstatement of an employee. The employer argued that the new Labor Act should apply retroactively to dismiss the worker for pre-2003 violations, claiming the old law's six-month disciplinary statute of limitations had expired. The court held that applying the new law would violate the constitutional principle against retroactive legislation, as the employee could not be placed in a worse position than under the old regime. Consequently, the dismissal was invalid, and the employer's attempt to terminate the contract during liquidation was deemed a regular business termination rather than a dismissal for cause.
Legislator headnote
AI generatedZDR/03, 1. odst. 155. čl. Ustave RS: The new Labor Act cannot be applied retroactively to dismiss an employee for pre-implementation violations where the prior law's disciplinary statute of limitations had expired, as this would violate the constitutional principle against retroactive legislation.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Delavcu ni mogoče izredno odpovedati PZ po določbah novega ZDR
za kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti, ki so bile storjene
pred uveljavitvijo novega ZDR in za katere je disciplinski
postopek na podlagi predpisov, veljavnih pred 1.1.2003, že
zastaral. Nasprotno stališče bi pomenilo kršitev ustavnega načela
prepovedi retroaktivne veljavnosti zakona.
V primeru likvidacije delodajalca - za razliko od ureditve
po prešnjih predpisih (ZPPSL) - delovno razmerje ne preneha
vsem delavcem, ampak le tistim, katerih delo je zaradi
likvidacije postalo nepotrebno. Zato je tudi po začetku
likvidacijskega postopka mogoča reintegracija delavca.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu
zahtevku, ugotovilo nezakonitost ter razveljavilo izredno odpoved
pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki (točka I izreka)
ter naložilo toženi stranki, da tožnika vrne na delo z datumom
13.2.2004, ga prijavi v socialno zavarovanje z osnovo 551.020,10
SIT, vpiše delovno dobo v tožnikovo delovno knjižico in mu povrne
stroške postopka.
Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz razloga
zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe
materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno
sodbo razveljavi in v zadevi odloči tako, da zavrne tožbeni
zahtevek v celoti. V pritožbi navaja, da je napačno stališče
sodišča prve stopnje, da ni dopustno postavljati tožnika v slabši
položaj, če je s 1.1.2003 pričel veljati nov predpis (Zakon o
delovnih razmerjih - ZDR/03, Ur.l. RS št. 42/2002), medtem ko je
po prej veljavnem predpisu (t.j. Zakon o temeljnih pravicah iz
delovnega razmerja ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) potekel
zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka. Prav
tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka
ni spoštovala določbe 2. odst. 110. čl. sedaj veljavnega ZDR/03,
po kateri je potrebno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi
v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo odpoved in
najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega
razloga, ki ima obenem tudi vse znake kaznivega dejanja, lahko
pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se
je izvedelo za kršitev in storilca ves čas, ko je možen kazenski
pregon. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je bil tožnik junija
2003 razrešen funkcije direktorja in šele nova zakonita
zastopnica je ugotovila, kakšno je stanje in kdo je za tako
stanje odgovoren. Ravno zaradi tega, ker je ugotovila, da so
posamezna dejanja časovno oddaljena in je pregon v smeri
disciplinske odgovornosti zastaral, se je odločila za prijavo
suma kaznivega dejanja. 15-dnevni rok iz 2. odst. 110. čl. ZDR/03
pa ni pričel teči že od datuma kazenske ovadbe, ampak šele z
datumom, ko je tožnik podal svoj zagovor na zapisnik, to je dne
4.2.2004. Sklep o izredni odpovedi je bil tožniku vročen
12.2.2004.
Tožena stranka v pritožbi še opozarja, da teče zoper njo postopek
prisilne likvidacije pred Okrožnim sodiščem v M.S., zato je sodba
sodišča prve stopnje neizvršljiva.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve
stopnje v mejah opisanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po
uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na
pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. Zakona o
pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 26/99 - 90/2005 - ZPP). Ugotovilo
je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil
postopka in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko
stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je
tožena stranka dne 12.2.2004 podala tožniku izredno odpoved
pogodbe o zaposlitvi (priloga spisa št. A/5) iz razlogov po 1. in
2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR/03. Vse kršitve, ki jih je tožena
stranka očitala tožniku, naj bi bile storjene še v času
veljavnosti ZTPDR, v letih od 1993 do 2002. Do 1.1.2003 veljavni
ZTPDR je v svojem 3. odst. 67. čl. določal, da vodenje
disciplinskega postopka zastara po 6 mesecih od dneva, ko se je
izvedelo za kršitev delovnih obveznosti in storilca, oz. v enem
letu, ko je bila kršitev storjena. Disciplinski postopek zoper
tožnika do 1.1.2003 ni bil uveden.
Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka z
odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 12.2.2004 prekoračila
15-dnevni rok iz 2. odst. 110. čl. ZDR/03. Z razlogi, ki so
utemeljevali odpoved, se je namreč seznanila že dne 5.12.2003, ko
je vložila zakonita zastopnica tožene stranke na policijo prijavo
zaradi suma kaznivega dejanja in pri tem navajala ravnanja,
zaradi katerih je bila tožniku dne 12.2.2004 dana odpoved pogodbe
o zaposlitvi.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da z novim predpisom
(ZDR/03), ki je pričel veljati 1.1.2003, ni mogoče postaviti
tožnika v slabši položaj, kot bi ga imel, če novega predpisa ne
bi bilo. Po določbi 9. tč. 1. odst. 75. čl. ZTPDR je delavcu
prenehalo delovno razmerje, če mu je bil izrečen ukrep prenehanja
delovnega razmerja v primerih iz 58. čl. ZTPDR. Delavčevo
odgovornost za storjene hujše kršitve delovnih obveznosti in
dolžnosti je bilo potrebno ugotavljati v predpisanem
disciplinskem postopku (členi 59 do 69 ZTPDR). V okviru teh
določb je bilo opredeljeno tudi zastaranje vodenja disciplinskega
postopka. Tako je bilo v 3. odst. 67. čl. ZTPDR določeno, da
zastara vodenje disciplinskega postopka po 6 mesecih od dneva, ko
se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca oz.
po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Tožena
stranka zoper tožnika ni uvedla disciplinskega postopka v skladu
z opisanimi določbami ZTPDR, ki so v tem delu veljale do
1.1.2003; kot sama tožena stranka navaja ravno na podlagi
ugotovitve, da disciplinski postopek zoper tožnika zaradi
zastaranja ni več možen. Vendar pa tožena stranka ni imela
zakonite podlage za dano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi
tožnika po določbah ZDR/03, za kršitve delovnih obveznosti in
dolžnosti, storjene pred uveljavitvijo ZDR/03 in za katere je
disciplinski postopek že zastaral na podlagi citiranih predpisov,
veljavnih pred 1.1.2003. Nasprotno stališče bi pomenilo kršitev
ustavnega načela o prepovedi retroaktivne veljavnosti zakona (1.
odst. 155. čl. Ustave RS, Ur.l. RS št. 33/91). Uporaba določb iz
ZDR/03 je bila iz opisanih razlogov v tem sporu nezakonita, s tem
pa tudi dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri
toženi stranki dne 12.2.2004. Zaradi tega je sodišče prve stopnje
ravnalo pravilno, ko je sporno izredno odpoved razveljavilo in
ugodilo tudi ostalemu delu tožbenega zahtevka, t.j. reintegracija
tožnika, vpis delovne dobe v delovno knjižico s prijavo v
socialno zavarovanje z osnovo 551.020,10 SIT, od 13.2.2004 dalje
ter plačilo stroškov postopka v znesku 157.685,00 SIT.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na
dejstvo, da je tožena stranka v postopku likvidacije na podlagi
sklepa Okrožnega sodišča v M.S. opr. št. Srg 2004/459, z dne
10.9.2004. Postopek likvidacije še ni končan in tega tožena
stranka tudi ne navaja. Po stališču pritožbe naj bi bila zaradi
tega sodba sodišča prve stopnje neizvršljiva.
Po novi delovnopravni zakonodaji, ki velja od 1.1.2003 dalje, ne
gre - za razliko od prejšnje zakonodaja - za prenehanje delovnih
razmerij vsem delavcem, ampak je po določbah 103. čl. ZDR/2003
možno odpovedati pogodbo o zaposlitvi tistim delavcem, katerih
delo je zaradi začetka postopka likvidacije postalo nepotrebno.
Gre torej za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega
razloga. Reintegracija tožnika je torej možna, nadaljevanje
delovnega razmerja pa odvisno od opisanih okoliščin oz. odločitev
na strani delodajalca.
Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno
sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).