Appeal allowed; temporary order invalid as it constitutes a final decision on termination date without proving damage.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court set aside the first-instance judgment that upheld a temporary order requiring the employer to record the employee's termination date. The employer argued the order was unnecessary since the employee failed to prove a valid claim for early termination, while the court found the order effectively decided the merits of the dispute. The court ruled that such an order is impermissible because it deprives the employee of the right to appeal a rejection of the temporary measure and does not satisfy the requirement of demonstrating potential damage.
Legislator headnote
AI generatedArticle 272 paragraph 2 of the Enforcement and Security Act; Article 365 paragraph 3 of the Code of Civil Procedure: A temporary order that constitutes a final decision on the merits of a claim is inadmissible, and if conditions for issuance are not met, the court must annul the rejection and remand the case rather than simply refusing the order.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
[JEDRO]
Ker je bilo z začasno odredbo toženi stranki naloženo, naj
tožniku v delovno knjižico vpiše datum prenehanja delovnega
razmerja, kar predstavja odločitev o delu tožbenega
zahtevka, taka začasna odredba ni dopustna.
Vpis datuma prenehanja delovnega razmerja ne vpliva na
pravice tožnika pri Zavodu za zaposlovanje, zato ni izkazana
verjetnost nastanka škode kot pogoj za izdajo začasne odredbe.
Pritožbeno sodišče ne more samo odločiti o predlogu za
izdajo začasne odredbe in ga zavrniti, saj bi s tem tožniku
odvzelo možnost pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi
predlagane začasne odredbe. Če ugotovi, da niso podani
pogoji za izdajo začasne odredbe, lahko le razveljavi sklep
o zavrnitvi ugovora in zadevo vrne sodišču prve stopnje v
nov postopek.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor
tožene stranke zoper izdano začasno odredbo z dne 1.3.2006.
Ugotovilo je, da je z njo naložena toženi stranki samo poprava
vpisa datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika z dne
27.1.2006. Glede tega je izkazana verjetnost terjatve v delu
tožbenega zahtevka, ko tožnik uveljavlja ugotovitev datuma
prenehanja delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe
o zaposlitvi. Tako bi bil tožnik upravičen do denarnih prejemkov
pri pristojnem zavodu za zaposlovanje ter na drugi strani prost
obveznosti do tožene stranke. Poleg tega toženi stranki s takšno
izdano začasno odredbo ne bo nastala nikakršna nepopravljiva
škoda oz. z njo ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od
tistih, ki bi v nasprotnem lahko nastale pri tožniku.
Tožena stranka se je pritožila zoper sklep iz vseh pritožbenih
razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o
pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v
skladu z določbo 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih
sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v sporih
pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da je pravilno
ravnala, ko je zavrgla izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki
jo je podal tožnik. V ničemer niso podani razlogi, da je direktor
žalil tožnika, oz. da kot delodajalka do njega ni izpolnila
denarnih obveznosti iz delovnega razmerja. Dejansko je bil tožnik
tisti, ki je z ustanovitvijo družbe in konkurenčnim delovanjem
kršil pogodbene obveznosti. Vse njegove izjave o prijavi pri
pristojnem zavodu za zaposlovanje so izmišljene in prirejene za
potrebe postopka. Tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve in tudi
ne ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe. Zato predlaga, da
pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da predlog za
izdajo začasne odredbe zavrne oz. podrejeno, da ga razveljavi in
zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega
izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve
določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.
350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z
odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne
strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi
razlogi.
Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatev, s katerimi se
dolžniku prepove določeno ravnanje, da se obstoječe stanje ne
spremeni na škodo upnika. Namen začasnih odredb je predvsem v
zavarovanju terjatev pred spremembami, ki bi onemogočile ali
znatno otežile njihovo bodoče uveljavljanje. Z začasnimi
odredbami se sporno razmerje le delno ali začasno rešuje. V
primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, mora
v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve
na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se
obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še
obstoj vsaj ene od predpostavk iz določbe 2. odst. 272. čl.
Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in
75/02).
Nadalje se z začasno odredbo ne more izpolniti tožbenega
zahtevka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča izdana začasna
odredba, ki jo je v ugovornem postopku potrdilo sodišče prve
stopnje, predstavlja že odločitev o drugi točki tožbenega
zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati v delovno
knjižico zaključek delovnega razmerja z dnem 27.1.2006. Zato že
iz tega razloga takšna začasna odredba ne more biti sprejemljiva.
Pritožbeno sodišče se po vsebinskem preiskusu odločitve v
izpodbijanem sklepu strinja z verjetnostjo izkazane terjatve o
nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi
tožnika iz krivdnega razloga. Vendar navedeno ne more veljati
glede ugotovitve, ki se nanaša na sklep tožene stranke z dne
30.1.2006 o zavrženju izredne odpovedi, saj za uveljavljanje
takšnega tožbenega zahtevka ni nobene zakonske podlage. Sicer pa
glede izdane začasne odredbe povdarja, da v tej fazi postopka še
ni mogoče določiti tožnikovega datuma prenehanja delovnega
razmerja. Za presojo tega dejstva je odločilno, da sam vpis
datuma prenehanja delovnega razmerja v delovno knjižico v ničemer
ne vpliva na pravice tožnika pri zavodu za zaposlovanje, kar
pomeni neizkazanost škode na tožnikovi strani ter nadalje tudi na
neobstoj ostalih pogojev iz določbe 2. odst. 272. čl. ZIZ. Zato
so v konkretnem primeru podani razlogi za zavrnitev predlagane
začasne odredbe, na kar je tožena stranka v razlogih pritožbe
utemeljeno opozorila.
Vendar pritožbeno sodišče njeni pritožbi ne more ugoditi, saj bi
s tem odvzelo tožniku možnost za vložitev pritožbe zoper
odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Zato je
pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep, s
katerim je sodišče prve stopnje v ugovornem postopku potrdilo
izdano začasno odredbo, razveljavilo ter zadevo vrnilo temu
sodišču v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP).
Izrek o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odst. 165.
čl. ZPP.