Appeal dismissed; employer's termination valid despite citing wrong ZDR article if reason properly explained.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če se delavec po zaključku bolniškega staleža, potem ko mu tožena

stranka odobri še koriščenje celotnega letnega dopusta, ne vrne

na delo, delavec naklepno ali iz hude malomarnosti hujše krši

pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar

predstavlja zakoniti razlog za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1.

odstavka 111. člena ZDR.

Če se delodajalec v preabmuli izredne odpovedi PZ sklicuje

na napačno alinejo 1. odstavka 111. člena ZDR, to ne vpliva

na zakonitost podane odpovedi, če je v obrazložitvi odpovedi

ustrezni odpovedni razlog pravilno obrazložen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v prvi točki izreka izpodbijane sodbe

zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da mu delovno

razmerje ni prenehalo z dnem vročitve sklepa o izredni odpovedi,

ampak še traja in ga je zato tožena stranka dolžna pozvati nazaj

na delo, mu za čas od prenehanja dalje vpisati v delovno knjižico

delovno dobo, za vmesno obdobje obračunati bruto plače za IV.

tarifni razred ter po poravnavi pripadajočih davkov in prispevkov

izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

posameznih mesečno zapadlih zneskov. Nadalje je zavrnilo

zahtevek, s katerim je tožnik zahteval sklenitev ustrezne pogodbe

o zaposlitvi glede na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko

zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), ter zahtevek za

povračilo stroškov postopka. V drugi točki izreka izpodbijane

sodbe je sodišče prve stopnje sklenilo, da tožena stranka sama

krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožnik,

smiselno iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V

pritožbi navaja, da so bile kršene njegove pravice do nove

odločbe, s katero bi ga tožena stranka razporedila na ustrezno

delovno mesto po ugotovljeni invalidnosti. Poleg tega bi moral

prejeti odločbo ZPIZ-a, s katero bi mu bila priznana pravica do

razlike v plači - kopijo nove pogodbe o zaposlitvi bi toženka

namreč morala poslati v vpogled ZPIZ-u. Ker tega ni storila, je

sama pogodba ter vse nadaljnje postopanje v zvezi z izredno

odpovedjo nezakonito.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, pri čemer je prerekala

navedbe tožnika, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe

sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja, da tožnik ni pravočasno

izpodbijal veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, prav tako tovrstnih

zahtevkov ni podal pri toženki kot delodajalcu, zato ni

izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo. V preostalem

pa pritožba vsebuje nova dejstva, katerih navajanje v pritožbenem

postopku ni več dopustno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2.

odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št.

36/04 - v nadaljevanju ZPP-UPB2) po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno

uporabo materialnega prava. Pri navedenem je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko

stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in

pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz

obrazložitve izpodbijane sodbe.

O samem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter

postopku, v katerem je bila odločitev delodajalca sprejeta,

vsebuje izpodbijana sodba izčrpne in prepričljive razloge;

sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da leži po 2.

odstavku 82. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št.

42/02 - v nadaljevanju ZDR) dokazno breme glede razloga za

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca, torej

tožene stranke, nadalje se je opredelilo do razloga za izredno

odpoved, kot je določen v 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR

(izostajanje z dela kot hujša kršitev pogodbenih obveznosti);

pojasnilo, zakaj meni, da delovnega razmerja ni moč nadaljevati

do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR), ter kako

je bil izpeljan sam postopek. Tožena stranka je upoštevala

zakonske zahteve o pisni obdolžitvi, v kateri je delavcu

predočila kršitve ter ga opozorila na možnost odpovedi, omogočila

mu je zagovor, na katerega pa se tožnik neopravičeno ni odzval

(2. odstavek 83. člena ZDR). Poleg tega je bila odločitev o

izredni odpovedi sprejeta znotraj petnajstdnevnega subjektivnega

in šestmesečnega objektivnega roka, kot ju predpisuje ZDR v 2.

odstavku 110. člena.

Sodišče druge stopnje ob vpogledu v sklep o izredni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi le ugotavlja, da se v preambuli tožena

stranka neustrezno sklicuje na 5. alinejo 1. odstavka 111. člena.

V citirani alinei je kot razlog za izredno odpoved delodajalca

določena situacija, ko se delavec po suspenzu pogodbe o

zaposlitvi neopravičeno ne vrne na delo v roku petih delovnih

dni; v konkretnem primeru pa ni bil podan suspenz pogodbe, pač pa

je tožeča stranka koristila dopust, nato pa brez opravičenega

razloga izostala z dela. Vendar samo sklicevanje na napačni

razlog ob dejstvu, da je v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe

o zaposlitvi podlaga za izredno odpoved pravilno opredeljena kot

hujša kršitev delovnih obveznosti, na zakonitost postopanja

tožene stranke ne vpliva.

Ob presoji samih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče

ugotavlja, da tožnik v pritožbi izrečno priznava podpis pogodbe o

zaposlitvi z dne 26.7.2002; do enake ugotovitve je po izvedenem

dokaznem postopku prišlo sodišče prve stopnje v izpodbijani

sodbi, zaslišalo je samega tožnika, ki je povedal, da gre za

njegov podpis ter vpogledalo v predloženo pogodbo o zaposlitvi.

Nadalje sicer tožnik glede na vsebino odločbe ZPIZ-a o priznani

pravici do razporeditve na drugo ustrezno delo, ugovarja

ustreznosti delovnega mesta, vendar se je že prvostopenjsko

sodišče opredelilo do tovrstnih navedb; tožnik bi namreč moral

najprej pri svojem delodajalcu, torej toženi stranki, podati

ustrezno zahtevo za razporeditev na ustrezno delo, da bi bil

upravičen do sodnega varstva. V tej smeri so njegove pritožbene

navedbe neutemeljene.

Pritožbene navedbe tožnika o nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi

iz razloga, ker tožena stranka kot delodajalec le-te ni

predložila ZPIZ-u v preverbo ustreznosti delovnega mesta glede na

odločbo o priznani pravici do razporeditve na drugo ustrezno

delo, ter iz razloga, ker tožnik ni prejel odločbe o pravici do

razlike v plači, predstavljajo pritožbeno novoto. Navajanje novih

dejstev in dokazov v postopku odločanja o pravnem sredstvu je po

določilu 1. odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen v primeru,

ko pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti

oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma

do konca glavne obravnave - tega pa tožnik ni izkazal. Ne glede

na nedopustnost pritožbenih novot pa pritožbeno sodišče

pojasnjuje, da bi tožnik po določilu 1. odstavka 98. člena Zakona

o pokojninskem in invalidskem zarovanju - 1 (Ur. l. RS, št.

106/99 in nadalj.) pravico do nadomestila ob premestitvi moral

uveljavljati pred ZPIZ-om; samo dejstvo, da sklenjena pogodba o

zaposlitvi ni bila predložena ZPIZ-u, pa na njeno veljavnost ne

more vplivati.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti

tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo

potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena Zakona o

pravdnem postopku).