Appeal dismissed; collective agreement selection criteria apply only to mass layoffs, not single employee dismissals.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške

pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če gre za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga, ne pride v

poštev uporaba 18. člena KP za kmetijstvo in živilsko industrijo

glede kriterijev za izbiro presežnih delavcev. Delodajalec je le

v primeru odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih

razlogov dolžan pripraviti program razreševanja presežkov in v

njem določiti presežne delavce v skladu s kriteriji za določitev

presežnih delavcev, ob upoštevanju obveznosti obveščanja in

posvetovanja s sindikatom. Zato se le v primeru t.i. kolektivnih

odpustov upoštevajo kriteriji za določitev presežnih delavcev iz

18. člena panožne KP, ki se glede na razlago KP uporablja tudi po

uveljavitvi novega ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnice na:

- ugotovitev nezakonitosti (redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnega razloga;

- ponovni poziv nazaj na delo;

- priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2004 dalje (do plačila).

Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih

razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter

zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku

oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno

uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je potrebno izbiro

med delavci opraviti pod pogoji iz 18. člena Kolektivne pogodbe

za kmetijstvo in živilsko industrijo le v primeru večjega števila

delavcev v smislu 96. do 102. člena ZDR. Določila panožne

kolektivne pogodbe je potrebno uporabiti tudi v primeru, če gre

samo za enega presežnega delavca. Ni mogoče mimo razlage komisije

za razlago kolektivne pogodbe, ki je v zvezi z novim ZDR podala

obvezno tolmačenje, da se 18. člen panožne kolektivne pogodbe še

vedno uporablja. Panožna kolektivna pogodba daje delavcem večje

varstvo kot zakon, zato jo je treba uporabiti. Ker tožena stranka

točkovanja delavcev, ki so medsebojno zamenljivi, ni opravila, je

bil postopek bistveno kršen. Sodišče je napačno uporabilo

materialno pravo tudi zato, ker je za utemeljitev obstoja

poslovnega razloga upoštevalo dejstva, ki so nastala po dani

odpovedi. V razlogih izrecno navaja promet v decembru, kar za

presojo zakonitosti odpovedi ne pride v poštev. V oktobru in

novembru pa poslovni rezultati dejansko niso bili nič slabši kot

v avgustu in septembru. Tožena stranka je s tožečo stranko

sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika

poslovodje dne 1.10.2003, poslovni rezultati so se v oktobru in

novembru celo izboljšali, do podane odpovedi pa se ni zgodilo nič

takega, kar bi povzročilo, da tožena stranka tožničinega dela pod

pogoji pogodbe o zaposlitvi ne bi več potrebovala. Napačna je

ugotovitev o tem, kakšno vlogo je v trgovini imela V. B.. Bila je

poslovodja do 17.11.2003, nato pa je tožnica prevzela

poslovodstvo, B. pa je bila prodajalka, kar lahko potrdijo priče.

Ni res, da bi pomagala tudi v vinotoču, tam je delala kot

prodajalka B. N. poslovodja pa je bil I. G., v vinotoču pa sta

bila dva delavca zadosti. Če je bila tožnica zaposlena za

nedoločen čas kot poslovodja, B. pa kot trgovka, bi iz ekonomskih

razlogov lahko prenehalo delovno razmerje trgovki, ne pa

poslovodji, saj trgovina poslovodjo nujno rabi. Ob izdaji

obvestila in odpovedi potreba po delu tožnice ni prenehala, saj

takrat še ni bila sprejeta odločitev o zaprtju trgovine. Za

odpoved ni bilo utemeljenega razloga.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev

pritožbe. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno

stališče glede uporabe 18. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo

in živilsko industrijo. Navedene določbe je treba tolmačiti v

smislu 2. odstavka Razlage navedene kolektivne pogodbe, ki

navaja, da se po uveljavitvi ZDR uporabljajo samo razlage tistih

določb kolektivnih pogodb, ki so v skladu z razlago in niso v

nasprotju z določbami ZDR. Le v primeru odpovedi večjemu številu

delavcev iz poslovnih razlogov bi lahko prišla v poštev merila iz

navedene kolektivne pogodbe, v obravnavanem primeru pa je šlo za

odpoved eni delavki. Sodišče je pravilno presodilo razloge za

odpoved, saj se je prepričalo, da prihodki (marža) v trgovini ne

zadostujejo niti za pokrivanje plač, kaj šele ostalih stroškov.

To je razvidno še posebej ob primerjavi marže za oktober, ko je

tožeča stranka začela delati, ki je znašala 518.508,00 SIT,

izdatki za plače pa v tem mesecu 650.674,00 SIT. Novembra 2003 pa

je marža znašala 424.457,00 SIT, kar je znaten padec v primerjavi

z oktobrom 2003, izdatki za plače pa 532.924,00 SIT. December, ki

je običajno najboljši mesec po prometu v trgovinah, pa je

negativni trend samo potrdil. V trgovini je bil znatno zmanjšan

poslovni rezultat, kar pomeni, da je ob odpovedi obstajal resen

in utemeljen ekonomski razlog. Dokazni predlogi glede zaslišanja

novih prič so podani v nasprotju z 286. členom ZPP. Neutemeljene

so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka

odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavki V. B., saj je ta delavka

delala le za določen čas in po potrebi. To izhaja iz listin in iz

izpovedi V. B. in direktorja tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni

dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in

absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350.

člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 -

ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče

prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil

postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni

dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno

ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta

odločitev pa temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno

sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami

pa dodaja naslednje:

Izvedeni dokazi potrjujejo pravilne ugotovitve sodišča prve

stopnje, da je bil v obravnavanem primeru podan poslovni razlog -

to je ekonomski razlog - za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi

tožnici iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih

razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR). Dokazano je, da je promet

tako upadel, da obstoj trgovine ni bil več ekonomsko utemeljen.

Promet se je znižal zlasti zaradi odprtja trgovine Spar v bližini

trgovine tožene stranke, marža pa ni več pokrivala niti bruto

plače delavcev trgovine, kar izhaja tudi iz podatkov za meseca

oktober in november 2003, ki jih v odgovoru na pritožbo izrecno

omenja tožena stranka. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da

poslovni razlog ni bil podan, ker se je tožena stranka šele

kasneje odločila zapreti trgovino in ker podatki v decembru ne

morejo biti odločilni (ker je bilo obvestilo o odpovedi podano v

začetku decembra, odpoved pa že 12.12.2003). Prav dejstvo, da je

v februarju (oz. marcu) 2004 dejansko prišlo do zaprtja trgovine,

dodatno kaže na to, da je že nekaj mesecev pred tem obstajal

poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici s

strani delodajalca. Tudi odločitev o tem, ali bo ob izkazanem

poslovnem, to je ekonomskem razlogu za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi, redno odpoved podal poslovodji trgovine ali

prodajalki (v obravnavanem primeru tožnici ali njeni sodelavki V.

B.), je v pristojnosti delodajalca samega in sodišče ne more

ocenjevati smotrnosti takšne odločitve. Zato so tudi pritožbene

navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Isto velja za pritožbene navedbe v zvezi z uporabo 18. člena

Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo (Ur.l. RS

št. 58/2001). Skladno z Razlago kolektivne pogodbe za kmetijstvo

in živilsko industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 118/2003), ki je

bila objavljena 3.12.2003 in velja od 3.12.2003, uporablja pa se

od 1.1.2003, se po uveljavitvi novega ZDR uporablja 18. člen

navedene kolektivne pogodbe, ki urejajo določanje presežnih

delavcev oz. kriterije za izbiro presežnih delavcev, razen

določil drugega in petnajstega odstavka. Sodišče prve stopnje je

zavzelo pravilno stališče, da se navedene določbe 18. člena

panožne kolektivne pogodbe uporabljajo le, če gre za t.i.

kolektivni odpust - odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih

razlogov (96. do 102. člen ZDR). Le v primeru t.i. kolektivnih

odpustov je delodajalec dolžan pripraviti program razreševanja

presežkov in v njem določiti presežne delavce v skladu s

kriteriji za določitev presežnih delavcev, ki so opredeljeni v

100. členu ZDR, ob upoštevanju obveznosti obveščanja in

posvetovanja s sindikatom (97. člen ZDR). Če pa gre za redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei

1. odstavka 88. člena ZDR enemu delavcu (ali manjšemu številu

delavcev), ni predpisan niti poseben postopek niti izbira

presežnih delavcev po kriterijih iz ZDR. Delodajalec mora le

ugotoviti (in v sodnem postopku dokazati) prenehanje potreb po

opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi

zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali

podobnih razlogov na strani delodajalca. Zato v teh primerih tudi

uporaba 18. člena panožne kolektivne pogodbe sploh ne pride v

poštev, čeprav v razlagi ni izrecno navedeno, da naj bi se

določbe 18. člena panožne kolektivne pogodbe uporabljale le v

omejenem obsegu, torej le v primeru odpovedi večjemu številu

delavcev iz poslovnih razlogov. Že iz vsebine določb 88. člena in

ostalih splošnih določb, ki veljajo za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga, namreč izhaja, da sočasna

uporaba teh zakonskih določb in določb 18. člena panožne

kolektivne pogodbe, zlasti določbe 1. odstavka, ki določa, da se

pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi

delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče

medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom (pri čemer novi ZDR

instituta razporejanja ne pozna več), ni možna. Drugačna stališča

tožeče stranke v zvezi z uporabo navedenih določb panožne

kolektivne pogodbe v vseh primerih trajnih presežkov so zato

zmotna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je redna odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana v skladu z

določbami 80. do 88. člena ZDR in utemeljeno zavrnilo tožbeni

zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s

pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP), prav tako pa svoje

stroške odgovora na pritožbo krije tudi tožena stranka sama,

ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. V skladu z

določbo 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS) namreč v sporih o

prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške

postopka, ne glede na izid postopka.