Appeal dismissed; employer must pay full net salary substitute when worker absent due to employer's fault.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Če delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, ni dovolj,

da se plačajo le prispevki za socilano varnost po Zakonu o

prispevkih za socialno varnost, ampak mu je dolžan izplačati tudi

neto nadomestilo plače, kot če bi delal.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna izplačati tožniku plačo (pravilno

nadomestilo plač) za januar 1999 v znesku 101.442,60 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1999 dalje do plačila in za

februar 1999 v znesku 102.454,50 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 18.3.1999 dalje do plačila ter stroške postopka v

znesku 93.340,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo

od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Odločilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je tožena stranka prejela

dne 28.6.2002, se je pravočasno pritožila zaradi pritožbenega

razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne

uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odst. 338. člena

ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi,

sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže.

Na pritožbo tožene stranke je pooblaščenka tožnika vložila

odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo

sodišča prve stopnje ter ustrezno odloči tudi o pritožbenih

stroških. Po mnenju tožnika je pravilna ugotovitev sodišča prve

stopnje, da bi mu morala tožena stranka, preden ga je poslala na

delo v tujino, pravočasno zagotoviti bivalno dovoljenje za ves

čas, za katerega je bilo delo predvideno. Ker tožena stranka tega

ni storila, je moral tožnik v mesecu januarju in februarju 1999

domov, saj ni mogel ostati v Nemčiji, tako da krivde za tako

ravnanje vsekakor ni mogoče naprtiti njemu.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu dovoljenosti pritožbe

ugotovilo, da iz spisa ni bilo razvidno, ali je podpisnica na

pritožbi tožene stranke upravičena za zastopanje in s tem

upravičena tudi za vložitev pritožbe s strani tožene stranke v

tem sporu. Zato je spis z dopisom z dne 12.2.2004 vrnilo sodišču

prve stopnje, da ugotovi ali je pritožbo vložila upravičena

oseba. Če tožena stranka v določenem roku v skladu z 2. odst. 98.

člena ZPP ne bo predložila dokazila, bo sodišče prve stopnje po

4. odst. 98. člena ZPP pravno sredstvo (pritožbo) zavrglo. V

kolikor do zavrženja pritožbe ne bo prišlo, naj predloži spis v

odločanje o utemeljenosti pritožbe sodišču druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča s

sklepom dne 13.2.2004 toženo stranko pozvalo, da predloži

pritožbo podpisano s strani zakonitega zastopnika tožene stranke

ali pa pooblastilo na pritožbi podpisani osebi (P.)za vložitev

pritožbe in dokazilo, da je pooblaščena oseba odvetnik ali da je

opravila pravniški državni izpit. Tožena stranka je sodišču

pritožbo, podpisano s strani direktorja nemudoma posredovala dne

1.3.2004, vendar pa je sodišče prve stopnje šele dne 31.8.2005

ugotovilo, da zadeva ni bila odpravljena na VDSS. Zato je

pravilno podpisano pritožbo takoj posredovalo pritožbenemu

sodišču, ki jo je prejelo dne 15.9.2005.

Tako je pritožbeno sodišče o utemeljenosti pritožbe, ki je bila

vložena že leta 2002, odločalo šele na seji senata dne 24.11.2005

in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je pritožba podpisana s

strani pristojnega organa, ni pa utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

mejah pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št.

26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega

prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno

uporabilo materialno pravo ter tožniku utemeljeno prisodilo

zahtevano nadomestilo plače za mesec januar in februar 1999.

Tožena stranka s pritožbo sicer uveljavlja pritožbeni razlog

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v danem primeru ni

podan. Nepopolno je dejansko stanje ugotovljeno takrat, če

sodišče prve stopnje sploh ne zavzame stališča o procesno

relevantnem dejstvu in to največkrat zaradi zmotne uporabe

materialnega prava. Pri preizkusu zakonitosti sodbe sodišča prve

stopnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve

stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno

ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter na podlagi tako

ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo 9. člen

Pravilnika o razporejanju delavcev na začasno delo v tujino,

njihovih pravicah in obveznostih ter njihovih plačah in

nadomestilih. Po citirani določbi pravilnika tožene stranke je

delodajalec delavcem na začasnem delu v tujini dolžan zagotoviti

med drugim dovoljenje za delo, kot tudi dovoljenje za bivanje v

tujini. Preden je tožena stranka poslala tožnika na delo v

tujino, bi mu tako morala pravočasno zagotoviti tudi bivalno

dovoljenje za ves čas, za katerega je bilo delo predvideno. Ker

tožena stranka tega ni storila, zaradi česar tožnik v mesecu

januarju in februarju 1999 v Nemčiji ni mogel ostati in delati,

ampak se je moral vrniti v domovino, mu je dolžna za ta čas

izplačati nadomestilo plače, kot če bi delal. Tožena stranka kot

tožnikov delodajalec mu je bila v mesecu januarju in februarju

1999 dolžna zagotoviti in mu odrediti delo tudi v Sloveniji,

česar pa ni storila. Če delodajalec delavcu ne zagotovi delo, kar

je njegova temeljna obveznost, delavec pa dela ne opravlja iz

razlogov na strani delodajalca, mu delavcu pripada nadomestilo

plače za čas odsotnosti. Delodajalec je dolžan izplačati

nadomestilo plače tudi v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov

na strani delodajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno

odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati

nadomestilo plače za mesec januar in februar 1999.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ustni dogovor

zlasti, če ni nesporen, ne predstavlja podlage za neplačan

dopust. Zato pritožbena navedba, da je bila tožena stranka s

tožnikom dogovorjena, da bo imel v mesecu januarju in februarju

1999 neplačan dopust in da bo v Sloveniji počakal, da dobi

bivalno dovoljenje, ni pravno relevantna. Tožena stranka ni

dokazala, da je med njo in tožnikom obstajal o tem vprašanju

pismen dogovor. Zgolj usten dogovor, pa ne more predstavljati

pravne podlage za odobritev neplačanega dopusta.

Ne vzdrži pa tudi pritožbeni očitek, da tožnik po krivdi

delodajalca ni bil z ničemer oškodovan, ampak celo obogaten, ker

mu je družba plačala prispevke, ne glede na to, da ni delal. Če

delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, ni dovolj, da

se plačajo le prispevki za socialno varnost po Zakonu o

prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur.l. RS št. 5/96 - 3/98),

ampak mu je delodajalec ob plačanih prispevkih dolžan izplačati

celotno neto nadomestilo plače, kot če bi delal.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je

ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko

izpodbija in ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po

uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni z ničemer

pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, je pritožbeno sodišče

sklenilo, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo

(1. odst. 165. člen ZPP).