Small employer not required to retrain employee dismissed for business reasons under ZDR.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je tožena stranka manjši delodajalec (5/3 člen ZDR), pri

redni odpovedi PZ iz poslovnega razloga ni dolžna upoštevati

določbe 3. odstavka 88. člena ZDR in preveriti, ali je

delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih

delih oz. ga prekvalificirati ali dokvalificirati (4.

odstavek 88. člena ZDR).

Študentsko delo se lahko opravlja najdlje 90 dni brez

prekinitve v koledarskem letu (2. odstavek 216. člena ZDR),

zato delodajalec dela, ki ga je po odpovedi PZ iz poslovnega

razloga tožnici opravljal študent z napotnico, ne bi mogel

ponuditi tožnici kot drugo ustrezno delo. Skladno s 3.

odstavkom 90. člena ZDR je drugo ustrezno delo med drugim

tisto delo s polnim delovnim časom, ki se opravlja za

nedoločen čas.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin

zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je

bila vročena dne 14.10.2003, zavrnilo pa je tudi zahtevek za

ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni

prenehalo, da ji še traja in da jo je tožena stranka dolžna

pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega

razmerja od prenehanja dalje (prvi odstavek izreka). Odločilo je,

da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi

odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava

pritožuje tožnica. Navaja, da je tožena stranka sicer res

obdržala le še dve parkirišči od petih, da pa je za toženo

stranko zaslišani direktor izpovedal, da na parkirišču pri

Ogrlici vsak dan dela študent od tri do štiri ure, kar pomeni, da

bi tožena stranka to delo za štiri ure lahko ponudila tožnici.

Razen tega tožena stranka z dvema delavcema ni v stanju

opravljati storitev v delovnem času od jutra do večera in pri tem

spoštovati delovnopravne predpise, ki se nanašajo na delovni čas,

tedenski počitek, izrabo letnega dopusta in podobno. Tožnica je

zato predlagala inšpekcijski nadzor. Neresnična naj bi bila

izpovedba priče M. M., saj ta priča ni samo nadomeščala, temveč

je delo redno opravljala. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti

ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so

navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v okviru predlaganih dokazov pravilno in

popolno ugotovilo dejansko stanje. Tako je pravilno ugotovilo, da

tožena stranka sedaj dejavnost upravljanja parkirišč opravlja le

še na dveh parkiriščih, saj je marca 2003 prišlo do izteka

koncesijske pogodbe za parkirišči S. in J., s 1.7.2003 pa je bilo

odpovedano tudi upravljanje parkirišča M. Takšno zmanjšanje

dejavnosti prav gotovo predstavlja ekonomski razlog za prenehanje

potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o

zaposlitvi, v smislu določb 1. alinee prvega odstavka 88. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02).

Res je, da mora delodajalec v skladu s tretjim odstavkom 88.

člena v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod

spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče

dokvalificirati za delo. Tožena stranka je manjši delodajalec v

smislu določbe tretjega odstavka 5. člena ZDR, kar pomeni, da

zanj sploh ne velja obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR

(četri odstavek 88. člena ZDR). Pri toženi stranki so bili v času

izdaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delovnem

mestu urejevalca parkirišč zaposleni trije delavci in ker je

zaradi ekonomskih razlogov (zmanjšanje števila parkirišč, na

katerih je tožena stranka opravljala dejavnost) prenehala potreba

po opravljanju dela enega delavca, je tožena stranka odpoved

lahko podala kateremukoli izmed njih, ne da bi bila pri tem

zavezana uporabiti kriterije za določitev presežnih delavcev.

Tožena stranka se je kljub temu odločila, da bo prednost pri

ohranitvi zaposlitve dala delavcema s slabšim socialnim položajem

(invalid z daljšo delovno dobo in delavec, ki je moral

preživljati dva otroka), kar pa ne more biti razlog za

nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Okoliščina, da na parkirišču Ogrlica od 6. do 9. ure dela študent

na podlagi napotnice (kar je tri ure in ne štiri, kot trdi

pritožba), ne pomeni, da je pri toženi stranki obstajala možnost,

da bi tožnico zaposlili pod spremenjenimi pogoji s krajšim

delovnim časom. Direktor je pojasnil, da tožnica ne bi mogla

opravljati dela, ki ga sedaj opravlja študent, ker firma tega

stroškovno ne bi prenesla. Sicer pa v skladu z drugim odstavkom

216. člena ZDR študentje lahko opravljajo začasno delo na

podlagi napotnice pooblaščene organizacije najdlje 90 dni brez

prekinitve v posameznem koledarskem letu, kar pomeni, da tega

dela tožena stranka tožnici ne bi mogla ponuditi kot ustrezno

delo. Določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR je potrebno

obravnavati tudi v povezavi z 90. členom, ki kot ustrezno

zaposlitev obravnava tisto, ki je za nedoločen čas in s polnim

delovnim časom. Že iz argumentov, ki jih navaja pritožba, je

razvidno, da zaposlitev namesto študenta, ki dela na podlagi

napotnice, ne bi mogla biti za nedoločen čas in s polnim delovnim

časom.

Okoliščine, ki jih v zvezi z izpovedjo priče M. M. navaja

pritožba, ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu. Iz

izpovedbe M. M. je namreč razvidno, da gre za opravljanje dela v

času, ko še ni prišlo do prenehanju potreb po opravljanju

določenega dela, saj priča govori o opravljanju dela tudi na

parkiriščih S. in M., ki jih tožena stranka v času izpodbijane

odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več upravljala. Razen tega

pritožba zgolj pavšalno prereka izpovedbo priče, da je le občasno

opravljala delo v času letnih dopustov in bolniškega staleža

delavcev in ne navaja dokazov, ki bi kazali na neresničnost te

izpovedbe. Tožnica ob zaslišanju priče M. M. temu ni postavila

nobenih vprašanj in tudi sicer tej izpovedbi na obravnavi ni

ugovarjala, čeprav je bila na isti obravnavi tudi sama zaslišana

kot stranka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi

niso podani, prav tako ne pritožbeni razlogi, na katere pazi po

uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.