Employment contract termination due to objective worsening of rights after employer transfer is valid.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje v 1. točki razveljavi in tožba v tem delu zavrže.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V primeru spremembe delodajalca po določilih 73. člena ZDR,

delavcu pri delodajalcu - prevzemniku ni potrebno skleniti nove

PZ, ker v tem primeru preidejo pogodbene in druge pravice in

obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci pri

delodajalcu - prenosniku na dan prenosa na delodajalca

prevzemnika. Če pa delavec podpiše novo PZ pri delodajalcu -

prevzemniku, ta PZ velja, delavcu pa gredo tudi pogodbene in

druge pravice, ki jih je imel na dan prenosa pri delodajalcu -

prenosniku, prav tako pa še eno leto tudi pravice iz KP, ki je

zavezovala delodajalca - prenosnika, razen če KP preneha veljati

pred potekom enega leta ali je če pred potekom enega leta

sklenjena nova KP.

Ker je tožnici PZ zakonito prenehala zaradi podane odpovedi

PZ pri delodajalcu - prevzemniku zaradi poslabšanja pravic

iz PZ iz objektivnih razlogov (3. odstavek 73. člena ZDR),

delodajalec ne more delavcu po izteku odpovednega roka

podati izredne odpovedi PZ po 2. alinei 1. odstavka 111.

člena ZDR zaradi neupravičenih izostankov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

tožnici dne 18.1.2004 delovno razmerje pri toženi stranki

prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice zaradi

poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki kot

delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov (1. točka izreka

v povezavi s popravnim sklepom z dne 27.9.2004). Odločilo je, da

je tožena stranka dolžna tožnici plačati 1.031.144,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2004 do plačila (2. točka

izreka). Razveljavilo je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

tožene stranke tožnici z dne 18.1.2004 (3. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške

postopka v znesku 301.670,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 7.9.2004 do plačila (4. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pritožbo iz razlogov napačne uporabe

materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po

določilih 339. člena ZPP in navajala, da je bilo med pravdnima

strankama nesporno ugotovljeno, da je tožnica dne 22.9.2003 s

toženo stranko podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, sprememba

delodajalca pa je bila izvršena dne 1.10.2003. Ne glede na novo

sklenjeno pogodbo o zaposlitvi so se po mnenju sodišča prve

stopnje tožnici pri toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku

pravice po pogodbi o zaposlitvi, ki jih je uživala pri prejšnjem

delodajalcu prenosniku, objektivno poslabšale. Sodišče prve

stopnje ni upoštevalo, da je tožnica prostovoljno podpisala novo

pogodbo o zaposlitvi, po 15. členu Obligacijskega zakonika pa je

pogodba sklenjena, ko je dosežen sporazum o njenih bistvenih

sestavinah. Tožnica nove pogodbe o zaposlitvi tudi ni izpodbijala

in zato velja. Določilo 2. odst. 73. člena ZDR bi bilo mogoče

uporabiti le v primeru, da pravdni stranki nista sklenili nove

pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev sodbe oz. razlogi v sodbi so

glede na navedeno kontradiktorni, po eni strani sodišče

ugotavlja, da sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, po

drugi pa, da tožnica ni ohranila delovnega mesta oz. pravic iz

prejšnje pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku. Tožnice

k sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi ni prisilil nihče, sama je

soglašala z njeno vsebino, to je, da bo zaposlena na delovnem

mestu "prodajalka - blagajničarka", ker formalno ne izpolnjuje

pogojev za zasedbo delovnega mesta "poslovodja III". Te odločilne

okoliščine sodišče ne bi smelo prezreti. Tožena stranka tako

tožnici ne more priznati pravic, ki ji po veljavni pogodbi o

zaposlitvi ne gredo. Zaradi navedenega je predlagala, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni

tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, tožnici pa

naloži v plačilo pritožbene stroške postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne

bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 2. odst. 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 -

ZPP). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve

stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev

pravil postopka in je dejansko stanje pravilno in popolno

ugotovilo, je pa v delu glede odločitve o ugotovitvenem tožbenem

zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe (ugotovitveni

tožbeni zahtevek glede tožničinega prenehanja delovnega razmerja

dne 18.1.2004 na podlagi njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi

zaradi poslabšanja pravic iz pogodbe pri toženi stranki kot

delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov) zmotno uporabilo

materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene

stranke v tem delu ugodilo in sodbo v 1. točki izreka

razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo. ZPP v 181. členu

določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le

ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja

ali pa pristnost oz. nepristnost kakšne listine le v primeru, če

je za to podan pravni interes. Pri dajatveni tožbi se pravni

interes predpostavlja, pri ugotovitveni tožbi pa ga je potrebno

posebej izkazati. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala

ugotovitev, da ji je delovno razmerje prenehalo dne 18.1.2004 na

podlagi njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja

pravic pri delodajalcu prevzemniku, navedeno pa predstavlja le

predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku glede

izplačila odpravnine in torej ne gre za samostojen tožbeni

zahtevek. Ker pravni interes v tem delu tožbe ni bil podan, je

tožba v tem delu nedopustna, zato jo je pritožbeno sodišče na

podlagi 274. člena ZPP zavrglo.

Sodišče prve stopnje je po pravilno izvedenem dokaznem postopku

kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je bila

tožnica s strani tožene stranke kot delodajalca prevzemnika

prevzeta kot delavka od delodajalca prenosnika S. M. d.d.,

tožnica pa je pri novem delodajalcu podpisala dne 22.9.2003 novo

pogodbo o zaposlitvi. Pri delodajalcu prenosniku je imela

sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "poslovodja III",

s toženo stranko kot delodajalcem prevzemnikom pa je podpisala

pogodbo o zaposlitvi za novo delovno mesto "prodajalka -

blagajničarka", ki je bilo nižje vrednoteno. Med strankama je

bilo nesporno tudi, da je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi

kot kraj opravljanja dela zapisala sedež delodajalca, poslovne

prostore na naslovu P., Velenje in enote delodajalca na področju

Zg. in Sp. Savinjske ter Velenja. Tožena stranka pa ima tudi

nekaj poslovalnic z obratovalnim časom v nedeljo oz. do 23.00

ure.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) v 73.

členu (sprememba delodajalca) določa, da če pride zaradi pravnega

prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona,

drugega predpisa, pravnega posla oz. pravnomočne sodne odločbe

ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca,

preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih

razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu

prenosniku, na delodajalca prevzemnika (1. odst. 73. člena ZDR).

Pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala

delodajalca prenosnika, mora delodajalec prevzemnik zagotavljati

delavcem najmanj eno leto, razen če kolektivna pogodba preneha

pred potekom enega leta ali, če je pred potekom enega leta

sklenjena nova kolektivna pogodba (2. odst. 73. člena). Bistvo

instituta spremembe delodajalca je v tem, da sprememba pogodbe o

zaposlitvi na škodo delavcev ni dopustna, tudi če bi delavci z

odvzemom ali zmanjšanjem pravic soglašali, saj jim enake pravice

zagotavlja že zakon.

Tožnica je odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22.9.2003 dne

15.10.2003 in kot odpovedni razlog navedla objektivno poslabšanje

pravic iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki kot delodajalcu

prevzemniku in kot razlog svoje odpovedi navedla določilo 3.

odst. 73. člena ZDR in zahtevala plačilo pripadajoče odpravnine.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da so se tožnici pri toženi stranki kot delodajalcu

pravice iz pogodbe o zaposlitvi, ki jih je uživala pri

delodajalcu prenosniku, objektivno poslabšale, saj tožnica ni več

opravljala dela na delovnem mestu "poslovodja III", določena ji

je bila nižja plača, prav tako pa je bil pri delodajalcu

prevzemniku določen manj ugoden delovni čas in tudi kraj

opravljanja dela. Za rešitev predmetne zadeve je tako neupošteven

pritožbeni ugovor, da tožnica ni imela strokovne izobrazbe za

delovno mesto "poslovodja III", saj je imela pri delodajalcu

prenosniku podpisano pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto in

bi ji moral delodajalec prevzemnik zagotoviti enake pravice in

delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku.

Ob že navedenem je tako neupošteven pritožbeni ugovor, da je

tožnica prostovoljno podpisala novo pogodbo o zaposlitvi in ji je

tožena stranka kot delodajalec prevzemnik zagotavljala vse

pravice iz novo podpisane pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno

sodišče pojasnjuje, da pravdni stranki veže nova pogodba o

zaposlitvi, ki jo je tožnica prostovoljno podpisala pri

delodajalcu prevzemniku, vendar ji povrh tega gredo tudi pravice,

ki jih priznava ZDR v 1. odst. 73. člena in 2. odst. 73. člena za

za najmanj eno leto.

Tako je tožnica utemeljeno pri delodajalcu prevzemniku iz

objektivnih razlogov poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi

odpovedala pogodbo o zaposlitvi in posledično navedenemu je imela

pravico do odpravnine upoštevaje pri tem delovno dobo tožnice pri

obeh delodajalcih, kot to določa 3. odst. 73. člena ZDR. Tožnica

je imela pri delodajalcu prenosniku in delodajalcu prevzemniku

skupaj 18 let delovne dobe, kot osnovo za izračun odpravnine pa

je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo plačo tožnice za

mesece julij - september 2003 v višini 171.857,00 SIT, saj je

nato tožnica prejemala le nadomestilo za čas bolniškega staleža.

Po določilih 2. odst. 109. člena ZDR, ki se uporablja za

določitev višine odpravnine v primeru iz 3. odst. 73. člena ZDR,

tako tožnici pripada 1/3 osnove plače za vsako leto dela pri

toženi stranki v višini 1.031.144,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 18.1.2004 dalje do plačila.

Sodišče je v konkretni zadevi ugodilo tudi tožničinemu tožbenemu

zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi,

ki jo je tožnica prejela dne 21.2.2004 in jo je tožena stranka

tožnici podala na podlagi 110. in 111. člena ZDR in kot razlog

navedla naklepne hujše kršitve pogodbe o zaposlitvi na podlagi

31. člena ZDR ter 1. točke 55. člena Kolektivne pogodbe tožene

stranke, ker naj bi tožnica od 19.1.2004 neupravičeno izostala z

dela. Ker je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi njene

zakonite odpovedi podane na podlagi 3. odst. 73. člena ZDR po

poteku odpovednega roka dne 18.1.2004, ni mogoče šteti, da je z

dnem 19.1.2004 bila neupravičeno odsotna z dela. Neopravičeno

odsoten je lahko z dela le delavec, ki je pri delodajalcu v

delovnem razmerju. Tožnica je toženo stranko celo pisno

obvestila, da je po 18.1.2004 ne bo več na delo, ker se ji bo

iztekel odpovedni rok po določilih 92. člena ZDR. Zaradi

navedenega je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca z dne 18.1.2004.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke

delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki

razveljavilo ter tožbo zavrglo, v preostalem pa je pritožbo kot

neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela v neznatnem delu,

zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške

pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka

temelji na določilih 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi s 3.

odst. 154. člena ZPP.