Fixed-term contract for replacing absent worker invalid without specific replacement employee named.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V primeru sklenitve PZ za določen čas po 2. alinei 1. odstavka

52. člena ZDR zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca je

potrebno navesti, katerega konkretnega delavca se nadomešča, saj

delavcu, ki je sklenil PZ za določen čas zaradi nadomeščanja

začasno odsotnega delavca, PZ preneha, ko se delavec, ki ga je

nadomeščal, vrne nazaj na delo. Ker v PZ ni bilo navedeno,

katerega konkretnega delavca se nadomešča, ampak je bilo

predvideno nadomeščanje večih delavcev za čas koriščenja

njihovega letnega dopusta ali morebitnega bolniškega staleža, je

PZ, sklenjena za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno

odsotnega delavaca, nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila

pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko z dne

22.12.2003 sklenjena za nedoločen čas, zato tožeči stranki

delovno razmerje pri toženi stranki dne 30.6.2004 ni prenehalo in

še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati

tožečo stranko nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala,

priznati in poplačati vse pravice iz dela ter ji povrniti tudi

stroške postopka v višini 118.800,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 28.1.2005 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je zaradi zmotne uporabe

materialnega prava pritožila tožena stranka. Navaja, da je

prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da pričakovano

prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela zaradi

tehničnih izboljšav ni zakonski razlog za sklenitev delovnega

razmerja za določen čas po nobeni od alinej iz 1. odst. 52. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). V

obravnavani zadevi bi lahko razlog, ki je v tem, da je tožena

stranka računala, da bo delovno mesto sprevodnika ukinila,

opredelili kot izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen

čas (1. alinea 1. odst. 52. člena ZDR), sicer pa opredelitev

razloga po alinei ZDR ne more biti v škodo tožene stranke.

Stališče, da je potrebno z delavcem skleniti delovno razmerje za

nedoločen čas tudi v primeru, ko je jasno, da bo delo trajalo le

določeno krajše obdobje in da nato tega dela ne bo več, bi motilo

občutek za pravičnost. V sklepu o izbiri je bilo navedeno, da se

delovno razmerje za določen čas sklepa skladno z 2. in 11. alineo

1. odst. 52. člena ZDR, vendar je mogoče 11. alineo razumeti tudi

tako, da je ta razlog podan tudi glede tistega dela, ki je še

vedno potrebno v času uvajanja nove tehnologije in ki po uvedbi

nove tehnologije ne bo več potrebno. Tožena stranka predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni

tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano

sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04)

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14.

točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša z

dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, v zvezi s

pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje.

V 1. odst. 52. člena ZDR so našteti razlogi, iz katerih se lahko

sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, pri čemer 54. člen

citiranega zakona določa, da se v primeru nezakonito sklenjene

pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila le-ta sklenjena za

nedoločen čas. V sporni pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne

22.12.2003, ni naveden nobeden od taksativno naštetih razlogov iz

1. odst. 52. člena ZDR. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem

napačno ugotovilo, da lahko tožena stranka kljub temu še vedno

dokaže, da je pogodbo sklenila v skladu z zakonom, saj naj bi se

tožeča stranka s podpisom sklepa o izbiri s predlogom pogodbe o

zaposlitvi, v katerem pa sta bila navedena razloga za sklenitev

pogodbe za določen čas, s tema razlogoma dejansko seznanila.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da morata delavec in delodajalec

vsebino delovnega razmerja z vsemi elementi, kot jih našteva 29.

člen ZDR, opredeliti v pogodbi o zaposlitvi, medtem ko na podlagi

omenjenega sklepa o izbiri (priloga B2) še ne vstopita v

pogodbeno razmerje, saj ta sklep predstavlja zgolj akt,

enostransko sprejet s strani delodajalca, ki pa za delavca ni

obvezujoč in na njegovi podlagi sploh ni zavezan skleniti

delovnega razmerja. Nenazadnje mora biti razlog za sklenitev

delovnega razmerja za določen čas naveden v pogodbi o zaposlitvi

tudi zaradi varstva delavca kot šibkejše stranke, saj delavec v

skladu s 3. odst. 204. člena ZDR pri uveljavljanju sodnega

varstva v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja - torej tudi pri

uveljavljanju transformacije delovnega razmerja - , zahteva

presojo zakonitosti določil tistega akta, na podlagi katerega je

bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje, t.j. pogodbe o

zaposlitvi, ne pa sklepa o izbiri. Ker v predmetni zadevi pogodba

o zaposlitvi ne vsebuje razloga, zaradi katerega je bila

sklenjena za določen čas, je prvostopenjsko sodišče pravilno

ugodilo zahtevku tožeče stranke, s katerim je ta uveljavljala

transformacijo delovnega razmerja ter reintegracijski in

reparacijski zahtevek.

Pritožbeno sodišče pa poudarja, da bi bila sporna pogodba o

zaposlitvi sklenjena nezakonito tudi v primeru, če bi vsebovala

razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, kot sta

bila določena v sklepu o izbiri, to sta: "... 2. in 11. alinea

52. člena ZDR, zaradi nadomeščanja delavcev v času koriščenja

letnih dopustov in opravljanja dela, ki je potrebno do uvedbe

tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa". Glede

razloga iz 2. alinee citiranega člena je Vrhovno sodišče RS v

svoji odločbi VIII Ips 118/2001 z dne 26.3.2002 zavzelo stališče,

da je v primeru nadomeščanja določenega delavca na določenem

delovnem mestu, potrebno v pogodbi o zaposlitvi navesti, katerega

delavca in zakaj se nadomešča ter po možnosti tudi čas trajanja

nadomeščanja. Tudi Višje delovno in socialno sodišče je v svoji

odločbi opr. št. Pdp 660/99 z dne 15.3.2001 pojasnilo, da je

potrebno v pogodbi o zaposlitvi navesti, katerega delavca

konkretno se nadomešča in sicer zato, ker v primeru nadomeščanja

odsotnega delavca preneha drugemu delavcu, ki je iz tega razloga

sklenil delovno razmerje, le-to z vrnitvijo odsotnega delavca. V

skladu z navedenim bi torej lahko tožeča stranka nadomeščala le

točno določenega posameznega delavca, medtem ko je bilo v

obravnavani zadevi predvideno nadomeščanje večih delavcev v času

njihovega letnega dopusta ali morebitnega bolniškega staleža, pri

čemer ti delavci niso bili poimensko določeni, prav tako pa ni

bilo določeno obdobje njihove odsotnosti. Razen tega zatrjevani

razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas sploh niso

bili resnični, kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče.

Vodja kadrovske službe pri toženi stranki je namreč kot priča na

glavni obravnavi v zvezi z nadomeščanjem delavcev pojasnila, da

sta bila dva starejša sprevodnika veliko odsotna zaradi bolezni,

zato je bilo potrebno vedno nekoga imeti v pripravljenosti, da ju

nadomešča. Čeprav bi bil v sklepu o izbiri navedeni razlog iz 2.

alinee citiranega člena zapisan tudi v pogodbi o zaposlitvi, bi

bila le-ta na podlagi vsega obrazloženega v tem delu sklenjena

nezakonito, saj ne samo, da razlog ni bil resničen, prav tako ni

bil poimensko določen delavec, katerega naj bi tožeča stranka

nadomeščala.

Iz podatkov spisa izhaja, da je vodja kadrovske službe pri toženi

stranki izpovedala, da so tako s tožečo stranko kot z ostalimi

sprevodniki sklepali pogodbo o zaposlitvi za določen čas zato,

ker so pričakovali ukinitev delovnega mesta sprevodnika, pri

čemer je bila s tožečo stranko sklenjena pogodba iz istega

razloga tudi že v letu 2001. Ne glede na to, da mora biti razlog

sklepanja delovnega razmerja za določen čas, kot je pritožbeno

sodišče že obrazložilo, naveden v pogodbi o zaposlitvi, je glede

v sklepu navedenega razloga iz 11. alinee 1. odst. 52. člena ZDR

(opravljanje dela, ki je potrebno do uvedbe tehničnih in

tehnoloških izboljšav delovnega procesa), prvostopenjsko sodišče

pravilno ugotovilo, da pričakovano prenehanje potrebe po delu

(oz. ukinitev delovnega mesta) zaradi tehničnih izboljšav ni

izrecni zakonski razlog za sklenitev delovnega razmerja za

določen čas po nobeni od alinej iz citiranega člena. Pritožbeno

sodišče soglaša, da določilo 11. alinee velja za delavce, katerih

delo se nanaša na uvajanje nove tehnologije oz. tehničnih in

tehnoloških izboljšav, ne pa za delavce, katerih delo bo zaradi

uveljavitve teh izboljšav postalo nepotrebno. Na tem mestu pa

velja omeniti tudi odločbo Višjega delovnega in socialnega

sodišča (opr. št. Pdp 659/02), v kateri je zavzelo stališče, da

zmanjševanje obsega dela ni našteto med izjemami, ki opravičujejo

sklenitev delovnega razmerja za določen čas, torej se lahko enako

tolmačenje še toliko bolj zavzame tudi v obravnavani zadevi za

primer pričakovane ukinitve delovnega mesta.

Kadar je že ob sklenitvi delovnega razmerja jasno, da bo delo

trajalo samo določeno krajše obdobje (v obravnavani zadevi do

uvedbe tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa) in

nato tega dela ne bo več, je podan razlog za sklenitev delovnega

razmerja za določen čas na podlagi 1. alinee 1. odst. 52. člena

ZDR, t.j. izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas.

Seveda pa bi ta razlog moral biti naveden v pogodbi o zaposlitvi

oz. bi delodajalec pri morebitni sodni presoji zakonitosti

sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas moral izkazati

utemeljenost navedenega razloga. Tako bi npr. v obravnavani

zadevi pogodba o zaposlitvi, če bi bila sklenjena v skladu s 1.

alineo citiranega člena, uspešno prestala preizkus zakonitosti,

če bi tožena stranka dokazala, da je bila tožeča stranka s

sklenitvijo pogodbe seznanjena, da bo njeno delo potrebno le

določeno obdobje in sicer do uveljavitve natančno opredeljenih

tehnoloških izboljšav delovnega procesa. Pri tem bi čas teh

tehnoloških oz. organizacijskih sprememb moral biti tudi dovolj

natančno opredeljen in ne le prepuščen nekim negotovim bodočim

dogodkom.

V predmetni zadevi je potrebno izpodbijano sodbo potrditi, saj

razlog iz 1. alinee citiranega člena ni naveden v pogodbi o

zaposlitvi (niti v sklepu), tožena stranka pa tudi ni dokazala

utemeljenosti zatrjevanega razloga v obsegu, ki je potreben po

oceni pritožbenega sodišča, ampak je zgolj pavšalno navajala, da

so že od leta 2001 pričakovali ukinitev delovnega mesta, kar so

pogojevali z ugodnim finančnim trenutkom, pri čemer tudi ni

pojasnila, do uvedbe kakšnih tehničnih in tehnoloških izboljšav

naj bi bilo potrebno delo tožeče stranke.

Na podlagi vsega obrazloženega in ker niso podane bistvene

kršitve določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti

po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene

stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.

člen ZPP).