Employer dismissed employee for business reasons due to employee's failure to obtain required education.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Delodajalec lahko odpove PZ po 1. alinei 1. odstavka 88. člena

ZDR (poslovni razlog) le iz razlogov, ki so na njegovi strani.

Neustrezna tožnikova izobrazba za delovno mesto, za katero je

sklenil PZ oz. dejstvo, da v določenem roku za to delovno mesto

ni pridobil ustrezne izobrazbe, čeprav se je s pogodbo zavezal,

da bo ustrezno izobrazbo pridobil, ne predstavlja poslovnega

razloga za redno odpoved PZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

15.12.2003 ter ugotovilo, da na njeni podlagi tožniku delovno

razmerje s toženo stranko ni prenehalo. Toženi stranki je

naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves

čas, ko ni delal priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo

za mesec januar 2004 bruto 272.724,50 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od neto zneska od 10.2.2004, za mesec februar 2004 bruto

486.953,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od

10.3.2004 dalje in za mesec marec 2004 bruto 486.953,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 10.4.2004 dalje,

od bruto zneskov obračunati prispevke za socialno varnost in

akontacijo dohodnine, od vključno meseca aprila 1004 pa razliko

med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel pri toženi

stranki z zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za pretekli

mesec ter mu povrniti stroške postopka v višini 249.757,20 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2004 dalje, vse v roku 8-ih

dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe

materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka razporedila tožnika

na delovno mesto z zahtevano VII. stopnjo izobrazbe, čeprav ima

tožnik le V. stopnjo izobrazbe. S tem je kršila določbo 20. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS, št. 42/2002),

ker je zaposlila osebo, ki ni izpolnjevala pogojev za delovno

mesto. Tožena stranka je vedela, da tožnik nima ustrezne

izobrazbe in da si jo v roku 15-ih mesecev ni pridobil, kar

predstavlja nevarnost, da bo pri delu naredil napako, kar je

hotela preprečiti. Neprimerna izobrazba tožnika za toženo stranko

predstavlja tehnološki in strukturni razlog za prenehanje potreb

po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delovno mesto

pa je tožena stranka tudi ukinila. Izpodbijana sodba določbo 88.

člena ZDR/2002 tolmači in razlaga ozko in izključno v korist

tožnika. Navaja, da tožnik ni predložil dokazila, da si je

pridobil ustrezno izobrazbo, zato je zanj poskušala najti drugo

delovno mesto, vendar ga ni našla. Meni, da je sodišče prve

stopnje napačno zaključilo, da razlog, iz katerega je bila

odpovedana pogodba o zaposlitvi ni pravi razlog iz 88. člena

ZDR/2002. Razlogi za prenehanje potreb po delu tožnika so na

strani tožene stranke, to pa je racionalizacija delovnega

procesa. Meni, da je odpovedni razlog resen in utemeljen.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke in

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno

in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da delodajalec

lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi

razlogov na strani delodajalca in ne delavca. Pritožbena navedba

o ukinitvi delovnega mesta je pritožbena novota, zato je

neupoštevna, poleg tega pa tudi neresnična. Tožena stranka si

napačno razlaga zakonske določbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka ni zatrjevala, da je prenehala potreba po

opravljanju dela tožnika. Tako zaključek tožene stranke, da ni

bilo potrebe po delovnem mestu, ker je tožnik kršil pogodbe o

zaposlitvi nima opore v zakonu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem

preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve

stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, da je materialno pravo

pravilno uporabilo in da bistvenih kršitev določb postopka, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve

stopnje ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

Četrti člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega

razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji, Ur. l. SFRJ

št. 4/84 - Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur.

l. RS št. 18/92) določa, da delovno razmerje delavcu ne preneha,

če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem

delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove

ali službe. Tudi ZDR/2002 v 2. odstavku 81. člena določa, da

delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če

obstaja utemeljen razlog za odpoved. V skladu z določbo 1.

odstavka 82. člena ZDR/2002 je dolžan delodajalec, če redno

odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, dokazati utemeljen razlog

odpovedi. V določbi 1. odstavka 88. člena ZDR/2002 so opredeljeni

razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov, ki se nanašajo na trajno prenehanje potreb po

opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi

zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali

podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove

delavcu pogodbo o zaposlitvi, če so takšni razlogi utemeljeni ter

onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. V primeru odpovedi

pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec tudi preveriti, če je možno

zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih

oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena

stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR/2002.

Ugotovilo je, da se je tožnik v pogodbi o zaposlitvi z dne

1.6.2002 zavezal, da bo do septembra 2002 pridobil zahtevano VII.

stopnjo strokovne izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto. Ker

tožnik ni izpolnil pogodbene obveznosti, mu je tožena stranka

odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče

prve stopnje je ugotovilo, da je razlog za odpoved na strani

delavca in ne na strani delodajalca, kljub temu da je tožena

stranka navajala, da je prenehala potreba po delu informator I

pod pogoji, kot ga je opravljal tožnik. Glede na navedeno je

zaključilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku niso bili

podani utemeljeni razlogi, kot to zahteva 2. odstavek 88. člena

ZDR/2002.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da neprimerna izobrazba

predstavlja za toženo stranko tehnološki in strukturni razlog za

prenehanje potreb po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o

zaposlitvi. Delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi po 1.

odstavku 88. člena ZDR/2002 iz razlogov, ki so na strani

delodajalca in ne na strani delavca. Neprimerna izobrazba za

zasedbo delovnega mesta oziroma neizpolnitev pogodbenega

določila, da bo tožnik v treh mesecih po podpisu pogodbe o

zaposlitvi pridobil VII. stopnjo strokovne izobrazbe, ni razlog,

ki ga zakon določa za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov. Dejstvo, da tožnik ni izpolnil pogodbenega določila, ne

predstavlja razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na

strani delodajalca. Zato pritožbena navajanja, da so razlogi za

prenehanje potreb po delu tožnika na toženi stranki, ker je

pristopila k racionalizaciji delovnega procesa, ne morejo biti

upoštevni. Tožena stranka bi tožniku lahko odpovedala pogodbo o

zaposlitvi iz drugih razlogov, kot to pravilno ugotavlja sodišče

prve stopnje.

Pritožbene navedbe, da je delovno mesto tožnika ukinila, ni

mogoče upoštevati, saj je povsem splošna in predstavlja

pritožbeno novoto. Po določbi 337. člena ZPP sme pritožnik v

pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če

izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma

predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca

glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286.

člena ZPP. Pritožnik navedenim pogojem ni zadostil, zato

pritožbeno sodišče tega pritožbenega razloga ni smelo

obravnavati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala

obstoja utemeljena razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker s

pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi,

na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na

podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije

svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa

stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni v ničemer prispeval

k rešitvi zadeve.