Employment court partially allows appeal, shifting first-instance costs to parties due to employer's procedural violation.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede

odločitve o stroških postopka (II. točka izreka) spremeni tako,

da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po uveljavitvi novega ZDR se glede na razlago komisije za razlago

SKPgd ne uporablja več določba 2. odstavka 17. člena ki je

delavcem zagotavljala širše varstvo pred prenehanjem delovnega

razmerja kot ZDR/90 in določala, da delavcu, starejšemu od 50

let (oz. delavki starejši od 45 let), ki ima najmanj 15 let

delovne dobe oz. 25 let skupne delovne dobe, delovno razmerje

lahko preneha kot trajno presežnemu delavcu samo z njegovim

soglasjem. Ker ima KP za zavarovalstvo v 5. odstavka 17. člena

vsebinsko enako določbo, komisija za razlago SKPgd pa je

zaključila, da se določilo 2. odstavka 17. člena SKPgd ne

uporablja, se posledično ne uporablja tudi 5. odstavek 17. člena

KP za zavarovalstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo

je sprejela tožena stranka nezakonita, ter je tožnica pri toženi

stranki v delovnem razmerju še za čas od 15.5.2004 do 22.9.2004 z

vsemi pravicami in obveznostmi. Posledično navedenemu je zavrnilo

zahtevek za plačilo neto plače v znesku 167.925,50 SIT mesečno za

čas od 15.6.2004 dalje do 22.9.2004 z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila

(I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje

stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene

stroške v znesku 87.275,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh

pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz

vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o

pravdnem postopku in predlagala, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v

celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajala je, da je

z uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih komisija za

razlago SKPgd sprejela razlago in določila, katere določbe se po

1.1.2003 ne uporabljajo več. 2. odst. 17. člena SKPgd se sicer

res ne uporablja več, vendar to ne vpliva na vsebino podjetniške

kolektivne pogodbe, sklenjene med toženo stranko in organizacijo

sindikata pri toženi stranki, kjer je še nadalje predvideno, da

brez soglasja delavca ne more prenehati delovno razmerje delavki,

ki je starejša od 50 let in ima najmanj 15 let delovne dobe pri

delodajalcu oziroma 25 let skupne delovne dobe. V konkretnem

primeru se tako postavlja pravno vprašanje veljavnosti

podjetniške kolektivne pogodbe v primeru redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici. Sodišče je prav tako

nepravilno odločilo o stroških postopka ter tožnici naložilo v

plačilo stroške postopka v višini 87.275,00 SIT. Nesporno je, da

je predmet spora redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in v zvezi s

tem povezanih pravic, ki pripadajo tožnici iz delovnega razmerja,

med navedeno pa je vsekakor potrebno šteti tudi pripadajočo

plačo. Tako mora v sporih o obstoju in prenehanju delovnega

razmerja delodajalec kriti svoje stroške postopka ne glede na

izid pravde. Tožnica je res zneskovno opredelila denarni znesek,

vendar bi moralo sodišče upoštevati, da gre za postopek v zvezi s

prenehanjem delovnega razmerja.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in prerekala vse

pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da pritožbeno sodišče

pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano

sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo pritožbenih

stroškov postopka. SKPgd v 5. odst. 66. člena določa, da razlage

komisije za razlago kolektivne pogodbe pomenijo obvezen način

uporabe določb tudi v kolektivnih pogodbah dejavnosti, kadar gre

za razlago določb, ki so v kolektivnih pogodbah dejavnosti enake

kot določbe SKPgd. Določila 2. odst. 17. člena SKPgd, 2. odst.

17. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije ter 5.

odst. 17. člena podjetniške kolektivne pogodbe so vsebinsko

enake, tako da posledično velja, da se hierarhično nižje

kolektivne pogodbe v tem delu tudi ne uporabljajo več. Tako je

potrebno v konkretnem primeru upoštevati določila Zakona o

delovnih razmerjih in sicer 236. člen v zvezi z 201. členom ZDR,

v skladu s katerim v letu 2004, ko je bila tožnici podana odpoved

pogodbe o zaposlitvi, uživajo posebno varstvo delavke, ki so

dopolnile starost 51 let in 4 mesece, tožnica pa je dopolnila le

50 let starosti. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede

stroškov postopka pa je potrebno upoštevati, da je tožnica

postavila tudi denarni zahtevek, tako da se ne uporabljajo

določila 41. člena ZDSS, temveč določila ZPP, ko se stroški

odmerijo glede na uspeh strank v postopku. Tožena stranka je

priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri

navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje

zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka ni

zagrešilo in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je

pa zmotno uporabilo materialno pravo v delu glede odločitve o

stroških postopka.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica

izpodbijala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga z dne 29.3.2004, po kateri ji je delovno razmerje

prenehalo s potekom odpovednega roka 45 dni, torej dne 15.5.2004.

Tožnica je rojena 22.11.1953, torej je bila ob izdaji redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29.3.2004 stara več kot 50

let.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožnica na podlagi

podjetniške kolektivne pogodbe v konkretnem primeru varovana

kategorija kot starejša delavka, ki uživa posebno varstvo pred

odpovedjo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno argumentacijo

sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno

upoštevati Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 -

ZDR), ki v 236. členu določa, da ne glede na določilo 201. člena

tega zakona, uživajo posebno varstvo delavke, ki ob uveljavitvi

zakona izpolnjujejo pogoj starosti 51 let, v obdobju do 1.1.2014

- do polne uveljavitve enake minimalne starosti za vse delavce,

kot enega izmed pogojev za pridobitev pravice do starostne

pokojnine, pa se starost za delavke zvišuje vsako leto za 4

mesece.

Ugotoviti je tudi, da je komisija za razlago Splošne kolektivne

pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97 - SKPgd) na

svoji 8. seji dne 18. in 19.12.2002 sprejela ob uveljavitvi

novega ZDR razlago, katere določbe SKPgd se uporabljajo od

1.1.2003 dalje (III razlage). Za 17. člen je določila, da se

določbe o določanju presežnih delavcev - uporabljajo v celoti

(razen 2. odst., ki se v skladu s sodno odločbo I Kd 277/98 ne

uporablja od 1.9.1999 dalje). 2. odst. 17. člena SKPgd med drugim

določa, da ne more prenehati delovno razmerje brez soglasja

delavki, ki je starejša od 50 let in ima najmanj 15 let delovne

dobe pri delodajalcu oziroma 25 let skupne delovne dobe.

Poudariti je, da 5. odst. 66. člena SKPgd določa, da razlage

komisije za razlago kolektivne pogodbe pomenijo obvezen način

uporabe določb tudi v kolektivnih pogodbah dejavnosti, kadar gre

za razlago določb, ki so v kolektivnih pogodbah dejavnosti enake

kot določbe te kolektivne pogodbe. Kolektivna pogodba za

zavarovalstvo Slovenije (Ur.l. RS št. 60/98 - branžna KP) vsebuje

v 2. odst. 17. člena enako določilo glede varstva starejših

delavcev kot SKPgd v 2. odst. 17. člena. Enako določilo vsebuje

tudi 5. odst. 17. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Ker se po

razlagi SKPgd v tem delu ne uporablja, se posledično ne uporablja

branžna KP in tudi ne podjetniška kolektivna pogodba.

Tako po oceni pritožbenega sodišča glede na določilo 236. člena

ZDR ni mogoče šteti, da je bila tožnica v času podane redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga varovana

kategorija kot starejša delavka, zato še ni uživala posebnega

varstva in ji je tožena stranka tako utemeljeno podala redno

odpoved pogodbe o zaposliti iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede

odločitve o stroških postopka pri tem upoštevaje 154. člen ZPP.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 -

ZDSS-1) v 5. odst. 41. člena določa, da v sporih o obstoju ali

prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške

postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z

vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne

pravice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica izpodbijala

redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in

posledično iz tega izhajajoče mesečne neto plače, kar pomeni, da

je šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja, ugotoviti pa tudi

je, da tožnica v postopku ni zlorabljala procesnih pravic. Zaradi

navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu

ugodilo in odločilo tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje

stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in sicer tožnica

krije svoje stroške postopka zato, ker v postopku ni uspela, kot

to določa 154. člen ZPP. Tožena stranka kot delodajalec pa je

dolžan kriti svoje stroške postopka iz razloga, ker gre za spor o

obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ko delodajalec krije

svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odst.

165. člena ZPP. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške

postopka za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo,

da jih krije sama iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni

prispeval k rešitvi pritožbenega postopka.