Appeal dismissed; employer failed to warn employee before terminating fixed-term contract for fault.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

1. Ker tožena stranka tožnici pred podajo redne odpovedi PZ iz

krivdnega razloga ni podala pisnega opozorila na izpolnjevanje

obveznosti iz PZ in možnost odpovedi PZ v primeru ponovne kršitve

(1. odstavek 83. člena ZDR), podana redna odpoved ni bila

zakonita.

2. Če se tožena stranka ne udeleži prvega naroka za glavno

obravnavo, na katerega je bila pravilno vabljena in opozorjena na

posledice izostanka, sodišče skladno s 1. odstavkom 28. člena

ZDSS-1 izda zamudno sodbo, tudi če je tožena stranka podala

odgovor na tožbo. Če tožnik (delavec) na glavni obravnavi tožbeni

zahtevek spremeni le v tem, da se delovno razmerje zaključi s

pretekom PZ, sklenjene za določen čas, ne gre za spremembo tožbe,

zato tudi ni podana bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339.

člena ZPP, če sodišče o takem zahtevku odloči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je redna

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice iz krivdnega razloga z dne

19.11.2004 nezakonita (1. tč. izreka). Toženi stranki je

naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ter ji za

čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje priznati

vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati bruto plačo in

izplačati neto plačo ter druge prejemke, kot če bi delala, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo iz

preteklega meseca dalje do plačila, od bruto zneskov pa plačati

prispevke in dajatve ter ji v delovno knjižico vpisati delovno

dobo do dne 31.8.2006, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, višji

zahtevek, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, pa je

zavrnilo (2. tč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo,

da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v

višini 132.000,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude pa z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.9.2005 dalje do plačila

(3. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve

tožničinim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1.

odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št.

26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih

in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi

v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da je

pravočasno predlagala preložitev prvega naroka glavne obravnave z

dne 2.9.2005, kar je utemeljila z dejstvom, da potekajo med

strankama razgovori za mirno rešitev spora. Sodišče bi moralo

preklicati predlagani narok, zaradi česar je v nadaljevanju

zmotno sledilo navedbam tožnice. Ta je na naroku glavne obravnave

modificirala zahtevek, o čemer bi jo moralo sodišče seznaniti.

Zato v zadevi niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je

ugotovilo, da tožnici ni pravilno odpovedala pogodbe o

zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo

tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno

razsodilo. Med strankama so resnično potekali dogovori o

sklenitvi izvensodne poravnave. Vendar kljub temu tožena stranka

ni imela razlogov, da se razpisanega naroka glavne obravnave ne

bi udeležila, saj bi lahko pri sodišču preverila, če se bo glavna

obravnava dejansko opravila, kot je to sama storila. Tožena

stranka ji je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti

potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče

prve stopnje pravilno razsodilo. Poleg tega tako v zvezi z

izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene

postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je

moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato

pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih

razlogov v izpodbijanem delu sodbe na pritožbene navedbe tožene

stranke še odgovarja.

Z določbo 1. odst. 318. čl. ZPP so opredeljena splošna pravila za

izdajo zamudne sodbe v primeru, če tožena stranka ob izpolnitvi

predpisanih pogojev ne odgovori na tožbo v roku iz določbe 277.

čl. ZPP. V takšnem primeru sodišče ugodi tožbenemu zahtevku. V

primeru, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja

utemeljenost zahtevka, pa sodišče izda sodbo, s katero tožbeni

zahtevek zavrne (3. odst. 318. čl. ZPP). Vendar je ZDSS-1 v

določbi 28. člena, ki ureja posledice izostanka strank z naroka,

predpisal možnost izdaje zamudne sodbe v primeru, ko je tožena

stranka odgovorila na tožbo, vendar pa ni pristopila na

poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo (1. odst.

28. čl. ZDSS-1), ter ob izkazanem pogoju, da je sodišče v vabilu

opozorilo stranko na posledice izostanka z naroka (6. odst. 28.

čl. ZDSS-1). V kolikor predlaga stranka preložitev naroka,

sodišče ni dolžno, da ugodi predlogu, kar pomeni, da stranka ki

ji ni bilo ugodeno glede preložitve naroka, z nepristopom na

narok tvega izdajo zamudne sodbe.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na poravnalnem

naroku med strankama dne 18.5.2005 določilo prvi narok glavne

obravnave za dne 2.9.2005, kar sta stranki vzeli na znanje,

odpovedujoč se pisnemu vabilu in z opozorilom na pravne posledice

izostanka iz 28. čl. ZDSS-1, kot to izhaja iz zapisnika

poravnalnega naroka (list. št. 21). Sodišče prve stopnje je potem

dne 31.8.2005 prejelo vlogo tožene stranke z dne 29.8.2005, v

kateri je predlagala preklic razpisanega naroka in njegovo

preložitev na kasnejši termin. Tudi po ugotovitvi pritožbenega

sodišča ni imelo sodišče prve stopnje nobene podlage, da bi

razpisan narok tako zaradi kratkega časovnega obdobja kot

dejstva, da tožena stranka v predlogu ni navedla utemeljenih

razlogov, dejansko preložilo. Poleg tega ga k takšnemu postopanju

ni zavezoval nikakršen zakonski predpis. Ker tožena stranka na

prvi narok glavne obravnave z dne 2.9.2005 ni pristopila, je

imelo sodišče prve stopnje po podanem tožničinem predlogu, da se

v zadevi odloči z zamudno sodbo, vso podlago za izdajo takšne

sodbe.

Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje, da bi moralo sodišče prve

stopnje seznaniti toženo stranko s spremembo tožbe in iz tega

razloga preložiti narok glavne obravnave. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča je sicer tožnica na naroku glavne obravnave

dne 2.9.2005 dopolnila tožbeni zahtevek samo v tem, da se ji

določi trajanje delovnega razmerja do dne 31.8.2006, saj bi se ji

do tega datuma v vsakem primeru izteklo delovno razmerje, ki je

bilo s pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas. Predhodno

se tožnica v tožbi ni sklicevala na takšno navedbo. V zahtevku je

izhajala iz tega, da ji je tožena stranka dolžna po pozivu nazaj

na delo priznati pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas.

Ker je iz tega naslova določila trajanje delovnega razmerja do

konkretnega datuma, ne gre za razloge spremembe tožbe (3. odst.

184. čl. ZPP). Zato v tem obsegu izpodbijanja sodbe in navajanje

tožene stranke na obstoj bistvene kršitve postopka iz določbe 1.

odst. 339. čl. ZPP, ki bi vplivala na zakonitost sodbe, ne more

biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sprejetimi materialno

pravnimi razlogi v izpodbijani zamudni sodbi, da tožena stranka

ni imela podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice iz

krivdnega razloga. Tožena stranka v tožničinem primeru ni ravnala

skladno z določbo 1. odst. 83.čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), saj pred odpovedjo pogodbe ni pisno

opozorila tožnice na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi

v primeru ponovne kršitve. Zato izpodbijana redna odpoved pogodbe

o zaposlitvi tožnice ni bila pravilna.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v

obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo

niso pomembni oz. ne vplivajo na zakonitost sodbe (1. odst. 360.

čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v

izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl.

ZPP).

Tožnica je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer

prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sama

krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s

1. odst. 155. čl. ZPP).