Appeal dismissed: employer's 15-day subjective termination deadline expired before criminal statute of limitations. Termination invalid due to procedural time bar. Employer bears appeal costs.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V 2. odst. 110. člena ZDR so določeni roki za podajo izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da ima kršitev tudi

znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odst. 111. člena ZDR),

delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se

je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja in za storilca, ves čas, ko je možen kazenski

pregon. Dejstvo, da ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja tudi vse znake kaznivega dejanja, namreč

vpliva le na različno dolg tek t.i. objektivnega roka, ki je v

ostalih primerih 6 mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega pa je v obravnavanem primeru v

času storitve očitanih kršitev še veljal 67. člen ZTPDR, ki je v

1. odstavku določal, da začetek disciplinskega postopka zastara

po 3 mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne

obveznosti in za strorila oz. po 6 mesecih od dneva, ko je

bila kršitev storjena. Vendar pa trajanje objektivnega roka

nima nobenega vpliva v primeru, če je izredna odpoved

pogodbe o zaposlitvi podana po preteku 15 dnevnega

subjektivnega roka, ki začne teči od trenutka, ko se je

izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja in za storilca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13.12.2004 nezakonita

in jo je razveljavilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna

tožnika vrniti nazaj na delovno mesto prodajalca, ga prijaviti v

socialno zavarovanje in mu po pogodbeno dogovorjeni osnovi

obračunati pripadajočo plačo, od tako obračunane plače plačati

predpisane prispevke za socialno zavarovanje in davke in mu neto

plačo izplačati, mu od 13.12.2004 dalje vpisati delovno dobo v

delovno knjižico ter povrniti pravdne stroške v skupnem znesku

175.032,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2005 do

plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu

pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega

prava in procesnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da

prvostopno sodbo razveljavi na glavni obravnavi, na katero naj

povabi tudi toženca. Po mnenju pritožbe so razlogi sodišča prve

stopnje tako nejasni, da iz njih ni mogoče razbrati utemeljitve z

odločitvijo sodišča. Sodišče izhaja iz predpostavke, da je

disciplinski postopek po prejšnji ureditvi enak sedanji ureditvi

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kar pa ne

drži. Zato tudi ni mogoče uporabljati določil disciplinskega

postopka po prejšnji ureditvi za odpoved pogodbe o zaposlitvi po

sedanji ureditvi. Disciplinski postopek je v celoti skupaj z

zastaralnimi roki urejen tudi v veljavnem zakonu. Postopek

odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je povsem nov institut, ki je

urejen v skladu s pogodbeno koncepcijo delovnega razmerja.

Nenavadna je tudi navedba sodišča prve stopnje, da ni dopustno z

novim predpisom postaviti tožnika v slabši položaj. Če je sodišče

menilo, da je zakonska ureditev protiustavna, bi moralo sprožiti

postopek za ugotavljanje skladnosti zakona, če pa meni, da lahko

neposredno uporabi ustavno določbo pa mora tako odločitev resno

obrazložiti. Ne drži torej ugotovitev sodišča, da tožena stranka

ni imela pravne podlage za podajo izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. V 110. členu veljavnega Zakona o delovnih razmerjih

so določeni tako objektivni, kot subjektivni roki za podajo

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogodbo o zaposlitvi v

primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake

kaznivega dejanja, je mogoče odpovedati ves čas dokler je mogoč

kazenski pregon. Zakonodajalec v prehodnih določbah tudi ni

omejil zgoraj navedene določbe le na čas od uveljavitve zakona,

ampak je iz razumljivih razlogov rok vezal na rok za kazenski

pregon. Sodišče se je dolžno držati zakonske ureditve, ne pa se

iti zakonodajalca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov (zmotne

uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka), pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb

postopka, na katere je v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004)

dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo

materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred

prvostopenjskim sodiščem ni bilo bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni

dolžnosti. Zlasti ni utemeljen pritožbeni očitek, "da so razlogi

sodišča prve stopnje tako nejasni, da iz njih ni mogoče razbrati

utemeljitve sodišča". Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani

zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se

opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev. Zato je sprejeta

odločitev materialnopravno pravilna in je tudi ustrezno, natančno

in prepričljivo obrazložena. Pritožbeno sodišče se povsem strinja

z razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje

utemeljilo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da

vse pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, zato se v

skladu s 1. odst. 360. člena ZPP do njih v obrazložitvi sodbe

tudi ni opredelilo, saj se ne nanašajo na pravno odločilna

dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo

odločitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti podane izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s pravno odločilnimi

pritožbenimi navedbami tožene stranke pa dodaja:

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu

presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

krivdnih razlogov na strani delavca, ki jo je tožena stranka

tožniku podala na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Iz podane izredne odpovedi pogodbe

o zaposlitvi sicer ne izhaja ali je podana odpoved zaradi

razlogov po 1. ali 2. alinei 1. odst. 111. člena ZDR. Iz

obrazložitve podane odpovedi pa očitno izhaja, da se je tožniku

očitala kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (torej po 1. alinei

1. odst. 111. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je v predmetni

zadevi glede na trditev tožeče stranke, da ji je bila podana

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za kršitve storjene v letu

2001, pravilno primarno preverilo ali za te kršitve ni eventuelno

že zastaral disciplinski postopek. V zvezi s tem je pravilno

ugotovilo, da je bila tožniku dejansko podana izredna odpoved

pogodbe o zaposlitvi dne 13.12.2004 in to za dejanja, ki naj bi

se zgodila v času od 13.1.2001 do meseca julija 2001.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje

pravilno ugotovilo, da je v času storitve tožniku očitanih

kršitev še veljal 67. člen Zakona o temeljnih pravicah iz

delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se

je uporabljal kot predpis RS), ki je v 1. odst. določal, da

začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva,

ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca,

oziroma po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena.

Po 3. odstavku citirane zakonske določbe pa je vodenje

disciplinskega postopka zastaralo po 6 mesecih od dneva, ko se je

zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po

enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Ali je uvedba in

vodenje disciplinskega postopka zastaralo ali ne, je bilo odvisno

od vprašanja, kdaj je začel teči subjektivni zastaralni rok.

Le-ta je začel teči od dneva, ko je delodajalec zvedel za kršitev

delovne obveznosti in za storilca. V konkretnem primeru je tožena

stranka za ravnanja, zaradi katerih tožniku podaja izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi v letu 2004, zvedela že v letu 2001.

Zato je v obravnavanem primeru potekel ne samo subjektivni, ampak

tudi objektivni zastaralni rok za vodenje in uvedbo

disciplinskega postopka po 67. členu ZTPDR.

Sicer pa tožniku za kršitve, ki jih je storil v letu 2001, ni

mogoče podati tudi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1.

alinei 1. odst. 111. člena ZDR, saj je potekel tudi subjektivni

rok določen v 2. odst. 110. člena ZDR. Iz obrazložitve izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik kršil

pogodbeno in drugo delovno obveznost s tem, da je pomagal ali

izdajal listine na tak način, da ima njegovo ravnanje znake

kaznivega dejanja ponarejanja ali uničenja poslovnih listin iz

240. člena KZ RS in overitev lažne vsebine iz 258. člena KZ RS.

Očitki, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega

dejanja, se torej nanašajo na ravnanja, ki jih je tožnik storil v

letu 2001 in za katere je tožena stranka tudi vedela, saj je

zoper tožnika uvedla disciplinski postopek. Iz podatkov spisa

izhaja, da je bil tožniku za te kršitve izrečen disciplinski

ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je

disciplinska komisija pogojno odložila za dobo enega leta pod

pogojem, da se ukrep ne bo izvršil, če delavec med tem ne bo

storil nove hujše kršitve delovnih obveznosti. Tudi dejstvo, da

je bilo na zahtevo direktorja sektorja naftnih derivatov

opravljena izredna kontrola po notranjem kontrolorju I. V., s

katero naj bi se razčistile stvari v zvezi z naknadno najdenimi

listinami na bencinskem servisu, ni pravno odločilno. Tožena

stranka je že skozi postopek davčnih organov v letu 2002 in skozi

lastne aktivnosti bila v celoti seznanjena z dejstvom kršitev

delovnih obveznosti, tudi tistimi, ki imajo sedaj po mnenju

tožene stranke v konkretnem postopku izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi znake kaznivega dejanja. Naknadne ugotovitve kontrole,

ki je bila očitno opravljena za potrebe postopka izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika, ne more predstavljati pravne

podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za dejanja, za

katera je tožena stranka vedela že v letu 2001. Sicer pa je bil

tožnik za ta dejanja že disciplinsko obravnavan v letu 2002.

Po citirani zakonski določbi lahko delodajalec v primeru

krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega

dejanja, poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 15 dneh,

odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja in za storilca, ves čas, ko je možen kazenski

pregon.

Dejstvo, da ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja tudi vse znake kaznivega dejanja, namreč

vpliva le na različno dolg tek, t.i. objektivnega roka, ki je v

ostalih primerih 6 mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, v primeru, da ima kršitev vse znake

kaznivega dejanja, pa traja objektivni rok ves čas, dokler je

možen kazenski pregon. Zakonodajalec je podaljšal le objektivni

rok in sicer tako, da ga je vezal na zastaranje kazenskega

pregona. Vendar pa trajanje objektivnega roka nima nobenega

vpliva v primeru, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi

podana po preteku 15 dnevnega subjektivnega roka, ki začne teči

od trenutka, ko se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge

obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca. Glede na to, da

je delodajalec za kršitev pogodbene obveznosti in za storilca

izvedel že v letu 2001, je v konkretnem primeru potekel 15 dnevni

subjektivni rok za podajo odpovedi.

Roki, določeni v 2. odst. 110. člena ZDR, so materialno pravni

roki, prekluzivne narave, kar pomeni, da mora biti podana izredna

odpoved pogodbe o zaposlitvi v teh rokih, sicer je pogodbena

stranka za podajo odpovedi prekludirana. Po preteku subjektivnega

roka odpoved ni več dopustna, pa čeprav objektivni rok v primeru

krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega

dejanja, še ni potekel, ker kazenski pregon še ni zastaral. Tudi

v tem primeru je važno ali je potekel že subjektivni 15 dnevni

rok. Zato ni utemljena pritožbena navedba, da je po novi

delovnopravni zakonodaji mogoče podati izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi ves čas, dokler je mogoč kazenski pregon.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je

imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

Ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja v skladu

s 5. točko 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(ZDSS-1 - Ur.l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije svoje stroške

postopka ne glede na izid postopka, je pritožbeno sodišče

odločilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega

postopka.