Appeal court overturns dismissal, ruling termination of employment contract illegal due to age and education mismatch.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni

tako, da glasi:

"1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

31.8.2004 je nezakonita in se razveljavi. Delovno razmerje med

tožečo stranko in toženo stranko ni prenehalo in še vedno traja.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in

ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v roku 8 dni pod

izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške

postopka v višini 94.400,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do

plačila, v roku 8 dni pod izvršbo."

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške

pritožbenega postopka v višini 49.500,00 SIT.

[JEDRO]

1. Ker je tožnica imela sklenjeno PZ za delovno mesto

tajnica-kadrovik, za katero se je zahtevala VI. stopnja strokovne

izobrazbe, predstavlja delovno mesto natakarice, za katero se

zahteva IV. stopnja izobrazbe, neustrezno delo glede na 90/3 člen

ZDR, čeprav ima tožnica dejansko zaključeno le IV. stopnjo

strokovne izobrazbe. Skladno s 3. odstavkom 90. člena ZDR se kot

ustrezno delo šteje tisto delo, za katero se zahteva enaka vrsta

ali stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za

opravljaje dela na prejšnjem delovnem mestu in ni odločilno,

kakšno izobrazbo delavec dejansko ima.

2. Če delodajalec delavcu ponudi neustrezno zaposlitev, to

ne pomeni nezakonitosti podane odpovedi. Šteje se, kot da

delodajalec neustrezne ponudbe sploh ni dal, ampak je podal le

odpoved PZ iz poslovnega razloga. To pomeni, da delavec, ki

zavrne neustrezno delo, obdrži pravico do odpravnine po 109.

členu ZDR.

3. Ker je bila tožnica ob podaji redne odpovedi PZ iz poslovnega

razloga starejša delavka, vendar pa ob podaji odpovedi ni

izpolnjevala pogojev za pridobitev pravice do staroste pokojnine,

niti ne bi minimalnih pogojev za starostno pokojnino dosegala v

času, ko je upravičena do nadomestila iz naslova brezposelnosti,

je podana odpoved PZ nezakonita.

4. Subjektivni 30-dnevni rok za podajo odpovedi iz 5. odstavka

88. člena ZDR je začel teči šele z uveljavitvijo novega

Pravilnika pri toženi stranki, s katerim je bilo tožničino

delovno mesto ukinjeno. Odpoved PZ, podana v navedenem roku, je

pravočasna, četudi je bila tožnici vročena po preteku 30-dnevnega

roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

31.8.2004 nezakonita, ter da delovno razmerje tožnici ni

prenehalo in še vedno traja in jo je tožena stranka dolžna

pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega

razmerja (1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice za

plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (2. točka

izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške

pritožbenega postopka.

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih

razlogov po določilu 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

ugodi in naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

Navajala je, da je bil kršen 5. odst. 88. člena ZDR, ki določa 30

dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi. Dne 1.8.2004 je stopil

v veljavo nov pravilnik, s katerim je bilo tožničino delovno

mesto ukinjeno, torej bi bilo potrebno šteti rok za podajo

odpovedi od tega trenutka. Tožnica je bila do 13.10.2004 v

bolniškem staležu, zato ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi

vročena po pošti šele 27.9.2004, torej po izteku zakonskega roka.

Toženec je oddal odpoved na pošto šele 14.9.2004, torej prav tako

po izteku zakonskega roka. Tožnica se ni izogibala vročitvi, saj

je pošto prevzela, ni pa bila dolžna pošto prevzeti isti dan, kot

prejme obvestilo o dospeli pošti, še zlasti, če vemo, da je bila

tožnica v bolniškem staležu. Sodišče na podlagi teleološke

razlage ni zavzelo pravilnega stališča, da je bilo tožnici

ponujeno ustrezno delovno mesto, ki ustreza njeni dejanski

strokovni izobrazbi, ne glede na to, da je predhodno imela

sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, za katero se je zahtevala višja

stopnja strokovne izobrazbe. Namen ZDR je bil, da delavca, ki je

pri istem delodajalcu napredoval in opravljal bolj zahtevna dela,

zaščiti tako, da ga delodajalec proti njegovi volji ne more več

prisiliti, da bo opravljal manj zahtevna dela. Tožnica je v

zadnjih 30 letih delala pri tožencu v pisarni kot tajnica -

kadrovik (VI. tarifni razred), sedaj pa jo je želela tožena

stranka prisiliti, da začne delati kot natakarica (IV. tarifni

razred). Tožnica je bila rojena 29.8.1951 in tako zaščitena

kategorija, tako da ji tožena stranka ne bi smela odpovedati

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vse dokler ji tožena

stranka ne bi našla ustreznega delovnega mesta. Tožena stranka bi

lahko tožnici ponudila neustrezno delovno mesto le ob njenem

soglasju, ki pa ga ni bilo. Tožnica je priglasila pritožbene

stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne

bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona

o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve

stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi

pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo

materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica sklenjeno

pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tajnica - kadrovik, ki je

bilo razvrščeno v VI. tarifni razred in za katerega se je

zahtevala višješolska strokovna izobrazba, tožnica pa ima

dejansko zaključeno le poklicno izobrazbo natakar v IV. tarifnem

razredu. Po ukinitvi delovnega mesta tajnica - kadrovik, je

tožena stranka tožnici izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in

sicer za delovno mesto natakar v IV. tarifnem razredu. Sodišče

prve stopnje je pri tem zavzelo pravno stališče, da je tožena

stranka tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za

ustrezno delovno mesto, saj ima le-ta zaključeno IV. stopnjo

strokovne izobrazbe. Pritožbeno sodišče se s takšnim

razlogovanjem ne strinja in pojasnjuje, da je ustrezna zaposlitev

le zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja

izobrazbe, kot se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu, za

katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ni

odločilna vrsta in stopnja izobrazbe, ki jo delavec dejansko ima,

ampak vrsta in stopnja izobrazbe, ki se je zahtevala za

opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu tajnica - kadrovik

po veljavni pogodbi o zaposlitvi (VI. stopnja strokovne

izobrazbe). Kaj je ustrezna zaposlitev določa 3. odst. 90. člena

Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR).

Vendar ponudba neustrezne zaposlitve ne pomeni tudi nezakonitosti

odpovedi, kakor to zatrjuje tožnica v pritožbi. Nelogičnost

tožničine trditve izhaja že iz posledic zavrnitve ponudbe

delodajalca za sklenitev nove pogodbe za neustrezno zaposlitev. V

kolikor delavec odkloni ponudbo za neustrezno zaposlitev, potem

so pravne posledice takšne zavrnitve enake, kot da delodajalec

takšne ponudbe sploh ne bi dal in bi zgolj odpovedal pogodbo o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tak delavec namreč obdrži

pravico do odpravnine po 109. členu ZDR, čeprav je odklonil

neustrezno zaposlitev. Iz 3. odst. 88. člena ZDR namreč izhaja,

da delavec nima pravice do odpravnine, če ne sprejme ponudbe

delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno

delo in za nedoločen čas in mu zato preneha delovno razmerje. Po

argumentu a contrario pa delavec obdrži pravico do odpravnine, če

ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o

zaposlitvi za neustrezno delo.

Ponudba delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za

neustrezno delo je tako le dodatna možnost za preprečitev

negativnih posledic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa

odklonitev takšne ponudbe za delavca ne more imeti nobenih

neugodnih posledic. Tudi sicer ni logično, zakaj bi bil

delodajalec, ki izkoristi takšno zanj neobvezno možnost, v

slabšem položaju od delodajalca, ki takšne ponudbe ne bi dal,

temveč bi ob istem poslovnem razlogu zgolj podal odpoved pogodbe

o zaposlitvi, ne da bi pri tem ponudil sklenitev nove pogodbe.

Tako bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo

nove zakonita, glede na to, da je bil podan poslovni razlog za

redno odpoved in glede na to, da neustreznost ponujene nove

zaposlitve nima za posledico nezakonitosti same odpovedi pogodbe

o zaposlitvi.

V zvezi s podanim pritožbenim ugovorom, da je tožnica starejša

delavka, zaradi česar je varovana kategorija delavcev, pritožbeno

sodišče pojasnjuje, da 114. člen ZDR določa posebno varstvo

starejših delavcev in določa, da delodajalec ne sme starejšemu

delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni

minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine,

razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz

naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve

minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Po določilih 201.

člena ZDR v povezavi z 236. členom ZDR uživajo posebno varstvo

delavke, ki ob uveljavitvi tega zakona izpolnjujejo pogoj

starosti 51 let, v obdobju do 1.1.2014 - do polne uveljavitve

minimalne starosti za vse delavce, kot enega izmed pogojev za

pridobitev pravice do starostne pokojnine, se starost za delavke

zvišuje vsako leto za štiri mesece. Pogoje za pridobitev pravice

do starostne pokojnine ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju (Ur.l. RS št. 20/04 - ZPIZ-1-UPB2), čas trajanja

pravice do denarnega nadomestila pa ureja Zakon o zaposlovanju in

zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 s sprem.-

ZZZPB) v 25. členu.

ZDR v 236. členu določa, da uživajo posebno varstvo delavke, ki

ob uveljavitvi tega zakona, ki je pričel veljati z dnem 1.1.2003,

izpolnjujejo pogoj starosti 51 let. Tožnica je starejša delavka,

saj je bila dne 31.8.2004, ko ji je bila odpoved pogodbe o

zaposlitvi podana, stara 53 let in 2 dni, na dan 1.1.2003

(uveljavitev ZDR) pa več kot 51 let. Tožnica ne izpolnjuje

pogojev za upokojitev, saj bi morala biti v letu 2005, ko ji je

delovno razmerje prenehalo, stara 55 in imeti 36 let delovne

dobe. Če se upošteva kot datum prenehanja delovnega razmerja

datum 11.5.2005, ko je prejela delovno knjižico, je na ta dan

dopolnila 53 let, 8 mesecev in 13 dni starosti. Ob prenehanju

delovnega razmerja pa je tožnica imela tudi 33 let dopolnjene

delovne dobe. Upoštevaje tudi čas trajanja pravice do nadomestila

po določilu 25. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za

primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 s sprem. - ZZZPB), ki

določa pravico do denarnega nadomestila od najmanj 3 mesece do

največ 24 mesecev, tožnica ne bi izpolnila pogojev iz 114. člena

ZDR in je tako varovana kategorija delavcev. Zaradi navedenega

tožena stranka tožnici ni smela odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede pravočasnosti podaje

odpovedi, pritoženo sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni

kršila subjektivnega roka 30 dni iz 5. odst. 88. člena ZDR, saj

je rok pričel lahko teči šele dne 1.8.2004, ko je stopil v

veljavo nov Pravilnik, s katerim je bilo tožničino delovno mesto

ukinjeno, tožena stranka pa je tožnici poslala obvestilo o

nameravani odpovedi dne 2.8.2004 in podala odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 31.8.2004. Dejstvo, da je

tožnica pošto kasneje prejela ne pomeni, da je tožena stranka

zamudila rok za podajo odpovedi, kot to zmotno tolmači tožnica.

Tožnica je v postopku uspela, zato je na podlagi 154. in 155.

člena ZPP upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem

prve stopnje in sicer tistih, ki so bili za pravdo potrebni.

Potrebni stroški so stroški za tožbo v višini 300 točk, stroški

prvega naroka za glavno obravnavo 300 točk, urnina 100 točk, vse

skupaj z 20% DDV ter 2.000,00 SIT za tožničine prevozne stroške z

javnimi prevoznimi sredstvi. Upoštevaje višino odvetniške tarife

110,00 SIT je tako tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške

postopka v skupni višini 94.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje odločitve sodišča prve stopnje dalje do

plačila.

Tožnica je v pritožbenem postopku uspela, zato je pritožbeno

sodišče odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške

pritožbenega postopka in sicer 375 točk za pritožbo ter 20% DDV,

kar upoštevaje višino odvetniške tarife 110,00 SIT skupaj znaša

49.500,00 SIT. Pritožbeno sodišče stroškov poročila stranki ni

priznalo, saj so le-ti vsebovani v priznanih točkah za pritožbo

in ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka v smislu 155.

člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na

določilih 165. člena ZPP.