Appeal allowed: Employer's business reason for dismissal arises only upon final decision to end employment, not initial signs of failure.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Delavec lahko skladno s 3. odstavkom 118. člena ZDR zahtevek za

prenehanje PZ na podlagi sodbe sodišča postavi do konca glavne

obravnave, kar pomeni, da mu tožena stranka ne more uspešno

nasprotovati, češ da gre za spremembo tožbe. Enako velja tudi za

odškodnino po 1. odstavku 118. člena.

Delodajalec ni dolžan redno odpoved PZ iz poslovnega razloga

podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju oz. ob prvih

analizah, ki bi kazale na to, da so prenehale potrebe po

opravljanju določenega dela oz. da to delo delodajalcu prinaša

izgubo. Če se delodajalec odloči, da delavca obdrži v delovnem

razmerju, čeprav ekonomski razlogi tega ne opravičujejo več, ker

računa, da se bodo ekonomske razmere izboljšale, mu to ne more

iti v škodo tako, da bi se štelo, da je zamudil prekluzivni rok

iz 5. odstavka 88. člena za podajo odpovedi. V tem primeru se

šteje, da je poslovni razlog, zaradi katerega se poda redna

odpoved PZ, nastal z odločitvijo delodajalca, da takšnega

delovnega razmerja ne bo več ohranjal, saj šele s tem trenutkom

pri delodajalcu preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz

PZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin

zahtevek z dne 11.9.2003 in podrejena zahtevka z dne 24.3.2004

(1. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje

stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenega razloga

zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje naj bi

zmotno interpretiralo določbo 88. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02). Zakonodajalec je poslovni

razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi vezal na delo pod pogoji

iz pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da odpovedni razlog iz

1. alinee 1. odst. 88. člena ZDR nastane že v tistem trenutku, ko

preneha potreba po nadaljnjem opravljanju dela delavca na

obstoječem delovnem mestu. Vendar pa sodišče prve stopnje

prenehanja potrebe po delu tožnice ni presojalo glede na delo

telefonista, pač pa glede na delo pri delodajalcu nasploh in s

tem glede na posameznega delavca, kar pa je v nasprotju z

zakonom. Sodišče prve stopnje je obstoj potrebe po nadaljnjem

delu tožnice ugotavljalo glede na delovna mesta, za katera

tožnica sploh ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in ki niti

niso bila sistemizirana. Pritožba se sklicuje na navedbe avtorjev

B. K. in M. K. v komentarjih k ZDR. Zaradi zmotne uporabe

materialnega prava je sodišče prve stopnje štelo, da je potreba

po tožničinem delu prenehala šele 24.7.2003, ko je tožena stranka

izvedela, da tožnice ne bo potrebovala niti na, sicer

nesistemiziranem delovnem mestu v informacijski pisarni.

Materialnopravno je zgrešeno tudi stališče sodišča prve stopnje,

da je prekluzivni rok iz petega odstavka 88. čl. ZDR, v katerem

mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, začel teči

šele 24.7.2003. Tega dne je tožena stranka zgolj ugotovila, da

pritožnice ne bo potrebovala niti v informacijski pisarni, kar pa

je glede na določbo 88. čl. ZDR povsem irelevantno. Pri

ugotavljanju začetka teka subjektivnega roka za odpoved pogodbe o

zaposlitvi je potrebno upoštevati, da je tožena stranka za

prenehanje potrebe po delu telefonista vedela že v oktobru 2002,

ko je nabavila telefonsko centralo Centrex, kar pomeni, da je rok

za odpoved pričel teči s 1.1.2003, ko je v veljavo stopil novi

ZDR. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede izteka

objektivnega šestmesečnega roka, ki teče od nastanka poslovnega

razloga in to kljub temu, da je tožnica ves čas postopka

zatrjevala, da je iztekel tudi ta rok. Navedeno pomeni, da je

bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku obeh

prekluzivnih rokov, saj sta oba pričela teči s 1.1.2003. Na tek

obeh rokov v nobenem primeru niso mogle vplivati razne

aktivnosti, ki jih je delodajalec izvajal zato, ker tožnice ni

več potreboval na delovnem mestu telefonistke. Delodajalec bi vse

te aktivnosti moral izvesti pred iztekom obeh rokov. V kolikor v

teh časovnih okvirih ni obstajala možnost zaposlitve tožnice na

drugih delih, potem bi moral tožnici zgolj odpovedati obstoječo

pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka tega ni storila, zato je po

izteku obeh navedenih rokov izgubila pravico do odpovedi pogodbe

o zaposlitvi. S tem je tožena stranka pod vprašaj postavila tudi

resnost in utemeljenost odpovednega razloga, saj je bila tožnica

v delovnem razmerju še več kot šest mesecev po izteku

subjektivnega in več kot dva meseca po izteku objektivnega roka.

Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je

naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke

prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izrek izpodbijane sodbe

pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče

je dolžno v izreku jasno navesti, kaj je tožeči stranki dosodilo

oz. kaj je zavrnilo, zato ne zadošča le pavšalna navedba, da se

tožbeni zahtevek zavrne, temveč mora biti že iz izreka razvidno,

kaj je sodišče zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega

odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odločiti tako, da

bo iz izreka jasno razvidno, o katerih zahtevkih je sodišče sploh

odločalo, kar pomeni, da bo, v kolikor bo znova štelo, da so

neutemeljeni tako primarni tožbeni zahtevek, kot oba podrejena

zahtevka, v izrek povzelo njihovo vsebino.

Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 24.3.2004 postavila še

prvi in drugi podredni tožbeni zahtevek, pri čemer je te zahtevke

oblikovala v nasprotju s pravili o eventualni kumulaciji, saj

tožnica s 1. točko obeh podrednih zahtevkov zahteva isto, kot s

primarnim zahtevkov. O eventualni kumulaciji v smislu določbe

tretjega odstavka 182. člena ZPP namreč lahko govorimo takrat,

kadar tožeča stranka dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v

medsebojni zvezi, uveljavlja z eno tožbo tako, da naj sodišče

ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga

uveljavlja pred njim, ni utemeljen. V kolikor bi sodišče prve

stopnje ob odločanju o primarnem tožbenem zahtevku spoznalo, da

tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ni utemeljen, potem takšnemu istemu zahtevku nikakor

ne bi moglo ugoditi pri odločanju o podrednem zahtevku.

Tožena stranka je oba podredna zahtevka štela za spremembo tožbe,

kateri je izrecno ugovarjala. Sodišče prve stopnje se do tega

ugovora ni opredelilo. V kolikor stranka z nadaljnjim zahtevkom

zahteva manj kot z zahtevkom, ki ga je uveljavljala pred njim,

potem ne gre za spremembo tožbe in soglasje tožene stranke ni

potrebno. Razen tega tožnica z obema podrednima zahtevkoma

uveljavlja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe

sodišča, tak predlog pa delavec v skladu s tretjim odstavkom 118.

člena lahko poda do zaključka glavne obravnave, kar pomeni, da mu

tožena stranka ne more uspešno nasprotovati, češ da gre za

spremembo tožbe. Enako velja tudi glede zahtevka za plačilo

odškodnine na podlagi prvega odstavka 118. čl. ZDR v višini

311.760,00 SIT, kar je predmet drugega podrednega zahtevka.

Pravica do odpravnine je določena v prvem odstavku 118. čl. ZDR,

glede katerega je v tretjem odstavku istega člena izrecno

predvideno, da delavec zahtevo na njegovi podlagi lahko postavi

do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tožnica

s prvim podrednim zahtevkom zahteva tudi plačilo pogodbene kazni

za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, kar pa predstavlja

razširitev tožbe, zato bo sodišče glede tega dela podrednega

zahtevka moralo odločiti, ali dovoli spremembo tožbe. Sicer pa je

tožba v tem delu tudi preuranjena. Tožnica pogodbeno kazen

vtožuje na podlagi določbe 62. člena Kolektivne pogodbe za

dejavnost zdravstvenega in socialnega varstva Slovenije (Ur. l.

RS št. 15/94, 57/95, 19/96, 56/98, 76/98, 102/2000, 62/2001), ki

izrecno določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, kadar je

s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je bil delavec

nezakonito uvrščen med presežke, ali pa, da so bile pri določanju

presežnih delavcev storjene bistvene kršitve določb postopka in

bistvene kršitve pravic delavca, ali pa, da je delavcu delovno

razmerje prenehalo na nezakonit način. Navedeno pomeni, da bo

sodišče prve stopnje tožbo v tem delu moralo zavreči kot

preuranjeno.

Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka,

se v nadaljevanju, tudi zaradi čimprejšnjega zaključka te zadeve,

opredeljuje do bistvenih materialnopravnih ugovorov tožnice.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker

je kljub ugotovitvi, da pri toženi stranki ni bilo več potrebe po

delovnem mestu telefonista, ker je tožena stranka v oktobru 2002

sklenila pogodbo z družbo Telekom o opravljanju centrex storitev,

štelo, da subjektivni in objektivni rok iz 5. odstavka 88. člena

ZDR nista pričela teči že s 1.1.2003. Res je sicer, da mora

delodajalec v skladu s citiranim določilom odpoved pogodbe o

zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za

redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Vendar pa pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

ni mogoče zahtevati, da bi delodajalec odpoved moral podati že ob

prvih znakih težav pri poslovanju. Razlogovanje, kakršnega ponuja

pritožba, namreč pomeni ravno to, saj bi ob takšni razlagi

delodajalec odpoved moral podati ob prvih analizah, ki bi kazale

na to, da so prenehale potrebe po opravljanju določenega dela oz.

da to delo delodajalcu prinaša izgubo, saj bi sicer tvegal, da bo

ob morebitni kasnejši odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec

ugovarjal, da sta že potekla prekluzivna roka iz 88. čl. ZDR.

Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za redno odpoved oz.

kdaj je nastal razlog za odpoved, je sicer dejansko vprašanje in

ga je potrebno ugotavljati za vsak primer posebej. Vendar je

očitno, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga, začetka teka tega roka ni mogoče šteti že od prvih

znakov, ki kažejo na neuspešno poslovanje oziroma, ki kažejo na

to, da bi delodajalec zaradi organizacijskih, tehnoloških

strukturnih in podobnih razlogov delo lahko organiziral drugače.

V kolikor se delodajalec odloči, da delavca še obdrži v delovnem

razmerju, čeprav ekonomski razlogi tega več ne opravičujejo,

delodajalec pa računa, da se bodo ekonomske razmere izboljšale,

mu to ne more biti v škodo tako, da bi zato šteli, da je zamudil

prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker bi odpoved

podal šele potem, ko se je dokončno prepričal, da ne more

pričakovati izboljšanja poslovanja. V takšnih primerih je

vendarle potrebno šteti, da je poslovni razlog, zaradi katerega

se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, nastal z odločitvijo

delodajalca, da takšnega delovnega razmerja ne bo več ohranjal.

Šele z dnem takšne odločitve pri delodajalcu v resnici preneha

potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o

zaposlitvi. Pri tem sploh ni bistveno, ali delodajalec pogodbe o

zaposlitvi že poprej ni odpovedal zaradi tega, ker je pričakoval,

da se bodo razmere izboljšale, ali pa zaradi tega, ker je

pričakoval, da bo delavcu lahko zagotovil drugo delo, kakor se je

to zgodilo v tej zadevi.

Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo

glede tega, kdaj je začel teči objektivni rok, kar bo v novem

postopku lahko popravilo, vendar je glede na zgoraj navedene

razloge očitno, da tudi objektivni rok za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi teče šele od odločitve delodajalca, da pod pogoji

pogodbe o zaposlitvi ne bo več ohranjal delovnega mesta, v

konkretnem primeru torej od seje strokovnega kolegija tožene

stranke dne 24.7.2003.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče

odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno

odločbo.