Appeal allowed; employer's dismissal lawful as short notice did not hinder employee's rights due to lack of union membership.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

ZDR ne določa roka, v katerem mora delodajalec delavcu podati

pisno obvestilo o nameravani odpovedi (83/3 člen ZDR), zato se

primernost roka presoja v vsakem primeru posebej. Kratek rok, ki

preteče od obvestila o nameravani odpovedi do odpovedi PZ, lahko

na zakonitost odpovedi vpliva le, če to delavca kakorkoli ovira

pri uveljavljanju njegovih pravic. Ker tožnica ni članica

sindikata, ki bi ga bilo potrebno na zahtevo delavke obvestiti o

odpovedi PZ, drugih okoliščin, zaradi katerih bi bil rok

prekratek, pa ni navajala, dvodnevni rok med podajo obvestila o

nameravani odpovedi in podano odpovedjo PZ na zakonitost odpovedi

ni vplival.

Za zakonitost odpovedi PZ iz poslovnega razloga mora ta biti

izpolnjena dva vsebinska pogoja: utemeljenost odpovednega razloga

in preverjanje možnosti za zaposlitev pod spremenjenimi pogoji

(sodba VS RS opr. št. VIII Ips 4/2006).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne

27.2.2004 nezakonita, zato je naložilo toženi stranki, da tožnico

pozove nazaj na delo, ji za čas od 1.4.2004 do vrnitve na delo

obračuna bruto plačo v mesečni višini po 208.681,53 SIT skupaj z

davki in prispevki, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja,

zdravstvenega in socialnega zavarovanja ter ji izplača neto plačo

za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (kar je tožnica zahtevala več

od 208.581,53 SIT bruto mesečno). Toženi stranki je naložilo, da

tožnici povrne stroške postopka v znesku 192.600,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi "do plačila".

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena

razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Navaja, da je tožnica sama izpovedala, da ni članica nobenega

sindikata, kakor tudi, da je bila z nameravano odpovedjo pogodbe

o zaposlitvi seznanjena že na sestanku z dne 23.2.2004. Zakon ne

določa minimalnega časa za seznanitev z nameravano odpovedjo pred

dejansko odpovedjo. Sodna praksa pa je zavzela stališče, da

izostanek pisnega obvestila ne predstavlja take pomanjkljivosti,

zaradi katere bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (iz

baze IUS INFO, sklep VDSS opr. št. Pdp 1996/2003). Sodišče prve

stopnje ni navedlo, zakaj rok, ki ga je imela tožnica pred

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni primeren. Opore za zaključek,

da je prav tridnevni rok primeren, sodišče prve stopnje ni imelo.

Če bi to držalo, bi zakonodajalec tako tudi določil. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano

sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene

stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

tožena stranka izkazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov. Tožnica je delala na

delovnem mestu komercialist pospeševalec. Njeno delo je bilo

pretežno terensko, vezano na Poslovni sistem Mercator, Tuš,

Petrol, Tobačno tovarno in Interspar. Zaradi tega, ker je

Mercator kot največji kupec začel uvažati izdelke drugih

proizvajalcev in bistveno zmanjšal nakupe pri toženi stranki,

zaradi izkazane izgube v letu 2003, upadanja prometa in finančnih

težav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podani ekonomski

in organizacijski razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Kljub temu pa je ugotovilo nezakonitost odpovedi, ker je tožena

stranka tožnico o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi

obvestila dne 25.2.2004, odpoved pa je bila podana 28.2.2004.

Štelo je, da tak rok ni primeren, saj bi jo morala o nameravani

odpovedi obvestiti najmanj tri dni prej.

Pritožbeno sodišče s takim zaključkom ne soglaša. Zakon o

delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) v 3. odstavku

83. člena določa, da mora delodajalec delavca pisno obvestiti o

nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Roka, v katerem mora to storiti, ne določa. Zato se njegova

primernost presoja v vsakem primeru posebej. Kratek rok, ki

preteče od obvestila o nameravani odpovedi do odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, lahko na zakonitost odpovedi vpliva le, če je delavcu

zaradi tega kakorkoli onemogočeno ali ga ovira pri uveljavljanju

pravic. To pa pomeni, da ustaljene prakse, ki bi za vse primere

kot ustrezen določila tridnevni rok, niti ne more biti. Obvestilo

o nameravani odpovedi je namenjeno temu, da se delavec na bodočo

odpoved pogodbe o zaposlitvi pripravi in si zagotovi angažiranje

sindikata, katerega član je ob uvedbi postopka. To namreč izhaja

iz 1. odstavka 84. člena ZDR-02, saj mora delodajalec o

nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če delavec tako

zahteva, obvestiti navedeni sindikat. Sodišče prve stopnje ni

upoštevalo dejstva, da tožnica ni članica nobenega sindikata,

čeprav je tožena stranka na to večkrat opozorila in je tožnica to

potrdila tudi sama (list. št. 44). Tožnica ni dokazala (in ne

zatrjevala) tudi nobenih drugih okoliščin, ki bi izkazovale, da

jo je rok, ki je pretekel od obvestila do odpovedi, kakorkoli

oviral pri uveljavljanju njenih pravic. Zato je zaključek, da je

zaradi prekratkega roka odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita,

napačen.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo,

vendar pa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni moglo

spremeniti, kot je to predlagala pritožba. Po 4. točki 358. člena

ZPP pritožbeno sodišče sodbo sodišča spremeni lahko le, če misli,

da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno.

Ker pa je v posledici napačne uporabe materialnega prava dejansko

stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo potrebno na podlagi 355.

člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti.

V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do

vseh pravno pomembnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na

zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani sodbi se

je opredelilo le do tega, da so pri toženi stranki obstajali

ekonomski in organizacijski razlogi za odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR-02, ne pa tudi

do trditev tožnice, da njeno delo še obstaja in da ga opravlja

tožničina hči in do drugega pogoja za zakonitost odpovedi - ki ga

tožnica vsaj smiselno uveljavlja - ali je tožena stranka

preverila možnosti za zaposlitev pod spremenjenimi pogoji oz. ali

so realne možnosti za to obstajale (3. odstavek 88. člena

ZDR-02). Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga v smislu določb 88. člena ZDR sta namreč

potrebna oba navedena vsebinska pogoja (sodba VS RS opr. št. VIII

Ips 4/2006). Po potrebi naj glede teh okoliščin ponovno zasliši

stranki, nato pa v zadevi odloči ponovno.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje tudi pozove

tožnico, da svoj zahtevek ustrezno oblikuje (v 3. in 4. točki)

tako, da bo jasen in izvršljiv. Tožnica v 3. točki zahtevka po

nepotrebnem opisuje, kaj zahteva ("mesečno plačo, kot jo je

prejemala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi"), saj zadostuje le navedba mesečnega zneska in

obdobje, na katerega se zahtevek nanaša, pa tudi sicer ni jasno,

katere "druge pravice iz delovnega razmerja, socialnega in

zdravstvenega zavarovanja" še zahteva. Iz 4. točke zahtevka pa ni

razvidno, od kdaj zahteva zakonske zamudne obresti (da tečejo do

plačila, pa je jasno). Nepotrebno je tudi navajanje strank z

imenom, priimkom in naslovom v vsaki točki tožbenega zahtevka.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.