Appeal granted; first-instance court remanded case due to failure to address statutory exceptions to restitution.

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za

končno odločbo.

[JEDRO]

ZIZ v 67. členu res (eksplicitno) navaja primere, v katerih lahko

dolžnik z nasprotno izvršbo zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je

z izvršbo dobil, in pri tem ne razlikuje med različnimi vrstami

terjatev. Vendar pa ta zakon tudi za primer, če bi bili podani vsi

pogoji za nasprotno izvršbo, ki jih določa citirana določba, v 70.

členu določa izjemo, zaradi katere nasprotna izvršba ni mogoča. Gre

za primere, kadar so glede predmeta, katerega vrnitev se zahteva,

nastale take stvarne in pravne spremembe, da vrnitev tega predmeta ni

več mogoča.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za

nasprotno izvršbo in določilo, da sta upnici dolžni dolžniku v roku

15 dni povrniti znesek 2.354.989,60 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 15.6.1999 dalje do plačila, vsaka do polovice tega

zneska. Nadalje je sodišče prve stopnje upnicama v plačilo naložilo

dolžnikove stroške nasprotne izvršbe, odmerjene na 113.025,90 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa do plačila,

v presežku pa dolžnikov predlog za odmero stroškov nasprotne izvršbe

zavrnilo.

Zoper (ugodilni del) tega sklepa sta se pritožili upnici iz vseh

pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za nasprotno

izvršbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navajata,

da se z nasprotno izvršbo lahko zahteva le vračilo tistega, kar je

upnik z izvršbo dobil. Če je na predmetu izvršbe prišlo do takšnih

sprememb, ki onemogočajo vrnitev, mora dolžnik svojo pravico

uveljavljati s tožbo zaradi neupravičene obogatitve po

obligacijskopravnih določbah. Prejeta denarna sredstva sta kmalu po

prejemu porabili in sicer že pred izdajo revizijske sodbe. Glede na

navedeno bi bilo treba uporabiti določbo 70. člena Zakona o izvršbi

in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 - 75/02, v nadaljevanju

ZIZ). Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se upnici ne

moreta sklicevati na določbo 216. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR).

To določbo je sodišče prve stopnje narobe tolmačilo in sicer ne da bi

upoštevalo zadnje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne

13.5.2004 v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up

270/01-20 z dne 19.2.2004. Stališče sodišča prve stopnje, po katerem

se upnici ne moreta sklicevati na določbo 216. člena ZOR, ker je bila

njuna terjatev izterjana pred odločitvijo o reviziji, je napačna. V

konkretnem primeru je ob plačilu (čeprav neprostovoljnem) pravni

temelj obstajal, pozneje pa odpadel zaradi revizijske sodbe, s katero

je bil izvršilni naslov razveljavljen. Glede na navedeno mora tisti,

ki zahteva vračilo neutemeljeno plačanega, dokazati neutemeljen

premik premoženja, zaradi katerega je bil prikrajšan, nasprotna stran

pa obogatena. Tako je treba ugotoviti oškodovančevo dobrovernost ter

razpolaganje s prejeto odškodnino. Če je oškodovanec vedel, da je

vložena revizija in če se je zavedal, da je dolžnik nekaj plačal, ker

mu je tako narekoval pravni red, a je hkrati vložil izredno pravno

sredstvo, je potrebno z gotovostjo ugotoviti, ali oškodovani

odškodnino še ima oziroma ali jo je že porabil, zakaj jo je

porabil in ali ima od tega kakšne koristi. Po mnenju

pritožnic gre v konkretnem primeru za vprašanje o dejstvih,

ki se nanašajo na samo terjatev, le-teh pa izvršilno sodišče

ni razčistilo. Predlog za nasprotno izvršbo pa bi bil utemeljen samo

v primeru, če bi bila z odločbo Vrhovnega sodišča RS o reviziji

odškodnina znižana ali tožbeni zahtevek zavrnjen. Zato je po mnenju

upnic odločanje izvršilnega sodišča o predlogu za nasprotno izvršbo

preuranjeno. Upnici sta v zamudo prišli šele dne 12.2.2001, ko sta

prejeli dopis naslovnega sodišča z dne 26.1.2001. Šele tedaj sta

namreč prvič izvedeli, da dolžnik zahteva vračilo plačanega zneska.

Do tega ugovoru pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo.

Pritožba je bila vročena dolžniku, ki je nanjo odgovoril. V

odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe upnic

neutemeljene, zato naj pritožbeno sodišče njuno pritožbo

zavrne.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je izvršba tekla na podlagi izvršilnega naslova

- pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P

104/93 z dne 12.5.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr.

št. Cp 865/98 z dne 2.12.1998, s katero je bila upnicama priznana

odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Ker je bila navedena

sodba z odločbo Vrhovnega sodišča RS razveljavljena, je dolžnik

vložil predlog za nasprotno izvršbo. Upnici sta v postopku pred

sodiščem prve stopnje navedli več razlogov, zaradi katerih sodišče

prve stopnje nasprotne izvršbe ne bi smelo dovoliti, hkrati pa

opozarjali na pravna stališča, ki sta jih v zvezi z uporabo določbe

216. člena ZOR zavzeli Vrhovno sodišče RS in Ustavno sodišče RS.

Čeprav se nobeno od navedenih sodišč v tej zvezi ni neposredno

ukvarjalo s postopkom nasprotne izvršbe, pa je treba na njuna pravna

stališča opozoriti že zaradi osvetlitve pravnih vprašanj, ki se v

primeru (ne)prostovoljnega plačila, opravljenega na podlagi kasneje

razveljavljene ali spremenjene sodne odločbe, pojavljajo ob

uveljavljanju zahtevkov na vračilo plačanega in ugovorov na podlagi

216. člena ZOR, in s tem povezane spremembe sodne prakse. Do izdaje

odločb Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-404/01 z dne 25.3.2002 in

opr. št. Up-270/01 z dne 19.2.2004, je v sodni praksi prevladovalo

stališče, da tisti, ki je plačal odškodnino zaradi telesnih poškodb

in prizadetega zdravja na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je

bila vložena revizija, lahko od oškodovanca, ki mu je bil del

tožbenega zahtevka v revizijskem postopku zavrnjen, utemeljeno

zahteva vrnitev preveč plačanega zneska. Preplačilo namreč ni bilo

izvršeno neutemeljeno, zato se nasprotna stranka na določbo 216.

člena ZOR ni mogla sklicevati (načelno pravno mnenje, sprejeto na

občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 19.12.2000). Eden izmed

argumentov za takšno pravno stališče je bil tudi, da tisti, ki je

obveznost iz pravnomočne sodbe izpolnil prostovoljno, ne sme biti v

slabšem položaju v primerjavi s tistim, ki je svojo obveznost

(prisilno) izpolnil šele v izvršilnem postopku, saj slednji lahko

povračilo neutemeljeno plačanega zahteva v postopku nasprotne

izvršbe, ki ne predvideva nobenih izjem glede vrste terjatev. Da je

pravno stališče, po katerem stranka, ki je svojo obveznost izpolnila

na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje

razveljavljena ali spremenjena, ni plačala neutemeljeno, zmotno, je

poudarilo Ustavno sodišče RS v obrazložitvi zgoraj navedenih odločb,

v zvezi s postopkom nasprotne izvršbe pa opozorilo, da je treba tudi

zakonska določila razlagati na ustavno skladen način, kolikor

zakonska besedila takšno razlago dopuščajo. Iz navedenih razlogov je

tudi Vrhovno sodišče RS omenjeno načelno pravno mnenje z dne

19.12.2000 nadomestilo s pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji

Vrhovnega sodišča RS dne 30.6.2004.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dolžnikovemu predlogu

za nasprotno izvršbo ugodilo, ker je bila pravnomočno prisojena

terjatev izterjana pred odločitvijo o reviziji, s katero je dolžnik

uspel, za takšne primere pa je predvidena nasprotna izvršba, pri

kateri ni nobenih izjem glede vrste terjatev. Navedeno stališče

sodišča prve stopnje, da nasprotna izvršba ne pozna nobenih izjem, pa

ni povsem pravilno. ZIZ v 67. členu res (eksplicitno) navaja primere,

v katerih lahko dolžnik z nasprotno izvršbo zahteva, naj mu upnik

vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, in pri tem ne razlikuje med

različnimi vrstami terjatev. Vendar pa ta zakon tudi za primer, če bi

bili podani vsi pogoji za nasprotno izvršbo, ki jih določa citirana

določba, v 70. členu določa izjemo, zaradi katere nasprotna izvršba

ni mogoča. Gre za primere, kadar so glede predmeta, katerega vrnitev

se zahteva, nastale take stvarne in pravne spremembe, da vrnitev tega

predmeta ni več mogoča. Ugovor v tej smeri sta v obravnavanem primeru

podali tudi upnici, vendar se sodišče prve stopnje do njega ni

opredelilo. Ker je takšen ugovor za odločitev o predlogu na nasprotno

izvršbo bistvenega pomena, bi sodišče prve stopnje moralo presoditi,

ali je ugovor upnic utemeljen oziroma ali so zaradi ravnanj, ki jih

zatrjujeta upnici (poraba denarja), nastopile takšne dejanske ali

pravne spremembe glede predmeta vrnitve, ki nasprotno izvršbo

onemogočajo (prim. Aleš Galič, Kdaj je mogoče prejeto obdržati -

neupravičena obogatitev in 195. člen OZ (216. člen ZOR), Odvetnik,

št. 4, letnik 2003, stran 6-8). Ker sodišče prve stopnje tega ni

storilo, izpodbijani sklep v tem delu nima razlogov o pravno

odločilnih dejstvih in ga zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega pa

pritožbeno sodišče še opozarja, da sta upnici med drugim ugovarjali

tudi, da niso izpolnjeni pogoji za nasprotno izvršbo iz 2. točke 1.

odstavka 67. člena ZIZ, ker je bil z odločbo Vrhovnega sodišča RS

izvršilni naslov resda razveljavljen, vendar o terjatvi upnic v novem

postopku še ni bilo pravnomočno odločeno, in da zamuda upnic ni

nastopila z dnem plačila. Na te ugovore sodišče prve stopnje ni

odgovorilo oziroma v tem delu svoje odločitve sploh ni obrazložilo,

upnici pa te ugovore ponavljata tudi v pritožbi.

Ker zaradi navedenih pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa ni mogoče

preizkusiti, je s tem podana absolutno bistvena kršitev določb

postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem

postopku (Uradni list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno

besedilo, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom

ZIZ. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču

prve stopnje v novo odločanje (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s

15. členom ZIZ). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo

presoditi utemeljenost vseh zgoraj navedenih ugovorov upnic in nanje

tudi ustrezno odgovoriti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3.

odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.