Appeal court vacates custody judgment due to procedural flaws and remands for expert consultation.

Pritožbi proti sodbi (odločitev pod I) se ugodi, izpodbijana sodba se

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba proti sklepoma (odločitvi pod II) se zavrne in se

potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče opozarja na ustreznost predloga izvedenke, da bi

bilo v obravnavanem primeru, ob obstoju začasne odločitve o tem pri

katerem od staršev naj bo otrok, in tudi za ceno začasne odložitve

končne odločitve, zaradi uveljavitve največje koristi otroka,

pritegniti oba starša v postopek strokovnega svetovanja oziroma

mediacije, kjer bosta razjasnila starševsko vlogo in kaj je v

otrokovo korist, hkrati pa omogočiti redno psihoterapijo otroka z

namenom vzpostavitve pristnega odnosa z obema staršema.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se

mladoletni sin pravdnih strank D. P., rojen 1998 zaupa v varstvo in

vzgojo tožencu. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna plačati za

preživljanje mladoletnega sina mesečno preživnino v znesku 13.539,00

SIT od 1.4.2005 dalje, določilo stike med mladoletnim otrokom in

tožnico, ki potekajo vsak drugi dan od 15.00 do 19.00 ure in še

odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Hkrati

je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da naj se mladoletni sin

pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo njej, oče pa naj zanj

plačuje preživnino v znesku 20.000,00 SIT mesečno. S prvim

izpodbijanim sklepom je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne

odredbe, po kateri naj se mladoletni sin začasno zaupa v varstvo in

vzgojo njej, določijo stiki med otrokom in očetom, mladoletni otrok,

kot tudi oba starša pa naj se vključita in udeležita strokovnega

svetovanja pri klinični psihologinji v Dispanzerju za mentalno

zdravje. Z drugim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin

ugovor zoper začasno odredbo z dne 26.4.2005, s katero je sodišče

zaupalo otroka v varstvo in vzgojo očetu in hkrati določilo stike med

mladoletnim otrokom in tožnico.

Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo.

Navaja, da izpodbijana odločitev ni ne v njeno, ne v otrokovo korist.

5. decembra 2002 je zapustila stanovanje ponoči in sina pustila pri

očetu, ker ni želela, da bi ga sredi noči vznemirjaala. Hotela je

ravnati v otrokovo korist in pričakovala, da se bo vse uredilo po

pravni poti in brez stresov. Pričakovala je, da jo bo sodišče

razumelo. Takrat bi lahko otroka vzela s seboj, danes pa je obsojena,

ker je otroka pustila.

V pritožbi, ki jo je tožnica vložila po svoji pooblaščenki, uveljavla

vse formalno opredeljene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe

in izpodbijanih sklepov, podrejeno pa razveljavitev navedenih odločb

in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve

stopnje očita kršitev določb 4. in 217. člena pravdnega postopka.

31.5.2005 je bila glavna obravnava opravljena pred spremenjenim

senatom in se je začela znova. Senat je dopustil dokaz z branjem

izpoved prič, ki so bile zaslišane na naroku 25.11.2003, čeprav je

branju njihovih izpovedi nasprotovala. Izjave teh prič se dejansko

niso prebrale, sodišče, pa svojo odločitev temelji prav na izpovedi

teh prič. Senat z vsebino teh izjav sploh ni bil seznanjen, zato

sodišče ne bi smelo svoje odločitve opreti nanje. Sodišče prve

stopnje pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih

nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin

ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami

oziroma zapisniki. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je izvedenka

svoje pisno mnenje na glavni obravnavi 31.3.2005 korigirala tako, da

se otrok dodeli očetu, kar pa ne drži. Izvedenka je na obravnavi na

izrecno vprašanje pooblaščenca tožene stranke vztrajala pri podanem

mnenju, da je primerneje, da je otrok pri materi. Sodišče je prezrlo

ugotovitev izvedenke, da nastaja otroku z ohranjanjem stanja škoda,

saj ostaja otrok v istem čustvenem zapletu, kot je sedaj. Sodišče

prve stopnje je torej napačno povzelo izvedensko mnenje in napravilo

napačen zaključek, zato je izpodbijana sodba nezakonita. Izvedenka je

na izrecno vprašanje sodišča pojasnila, da bi moralo odločanje o

zaupanju otroka v tej fazi postopka preložiti. Iz navedenih razlogov

sta nezakonita tudi izpodbijana sklepa glede izdane in glede

predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje bi lahko z začasno

odredbo naložilo pravdnima strankama, da se vključijo v svetovanje.

Pritožba proti sodbi je utemeljena, pritožba proti sklepoma

pa je neutemeljena.

Pritrditi je treba pritoženemu očitku o nasprotju med ugotovitvami

izvedenke klinične psihologinje in zaključki sodišča prve stopnje o

njih oziroma razlogi izpodbijane sodbe. Izvedenka je v svojem pisnem

mnenju ugotovila, da je v otrokovem doživljanju prisotna potreba po

materi in čustvena navezanost nanjo, prav tako pa tudi čustvena

navezanost na očeta, s katerim se identificira. Hkrati je ugotovila,

da otrok zavestno izraža odklonilno stališče do matere. Navedla je,

da otrok s tem izkazuje svojo lojalnost do očeta, katerega stališča

do matere so odklonilna. Takšna zavestno izražena stališča do matere

pa niso v skladu z njegovo čustveno navezanostjo na mater in

psihološko potrebo po njej. Te potrebe si otrok ne upa izraziti

očetu, temveč mu izkazuje, da tako kot on, odklanja mamo. Deček je

čustveno manipuliran in ni upoštevana ena od osnovnih otrokovih

potreb, ki so nujne za njegov optimalni psihosocialni razvoj. Otrok

doživlja očeta kot edinega, ki mu omogoča psihično preživetje, mati

pa kot ogrožujočo. S tem pa postane od očeta odvisen. Izvedenka je

svoje pisno mnenje zaključila, da bi bilo v otrokovo korist, da bi

bil pri materi, s pogostim bivanjem pri očetu, kar bi bilo treba

izvesti postopoma, ob tedenski mediaciji s staršema, kjer bi

razjasnjevala starševsko vlogo in kaj je v otrokovo korist

ter redni psihoterapiji otroka z namenom vzpostaviti pristen

odnos z obema staršema.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tožničinemu stališču, da izvedenka ob

zaslišanju na naroku za glavno obravnavo svojega stališča ni

spremenila, kot naj bi to izhajalo iz obrazložitve izpodbijane sodbe

(čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno zapisalo), ampak ga je,

glede na izvedene dokaze, ki jim je sledila in druge okoliščine, le

korigirala (popravila, dopolnila). Navedla je, da je še vedno mnenja,

da bi bilo primerneje, da je otrok pri materi, da pa je v konkretni

situaciji problem, ker je otrok toliko let pri očetu, in da je otrok

zaradi konfliktnega odnosa staršev in zaradi njunega nesodelovanja, v

čustvenem zapletu. Prav zato otrok očitno še ni dovolj pripravljen za

določeno obliko stikov npr. tako, da pri materi tudi prespi. Pri tem

poudarja, da je mati pravilno ravnala, ko je odstopila od vztrajanja,

da otrok pri njej prespi, kar izhaja iz poročila dežurne socialne

delavke Centra za socialno delo Radovljica o telefonskem

posredovanju. Ugotovila je tudi, da bi bilo treba v takšni situaciji

odločanje o zaupanju otroka enemu ali drugemu staršu preložiti,

starša pa pritegniti v postopek strokovnega svetovanja, v katerem

bosta razčistila vsebino svoje starševske vloge glede na otrokove

biološke, psihološke in psihosocialne potrebe. Prav tako pa bi bilo

treba zaradi otrokovega čustvenega zapleta v psihoterapijo pritegniti

tudi njega.

Glede na navedeno je mogoče izvedenkino izjavo, da se pridružuje

mnenju CSD, razumeti edino tako, da je otroku v korist, da zaradi

čustvenega zapleta v katerem se nahaja in zaradi katerega ni zmožen

in pripravljen na drugačno vsebino stikov z materjo, ostane v

očetovem varstvu, vendar le začasno, dokler starša ne bosta s pomočjo

strokovne pomoči uspela predelati svojega konflikta in razčistiti

vsebino svojih starševskih vlog v smeri zagotovitve otrokovega

najbolj optimalnega razvoja. Če je tako, je pravilna odločitev

sodišča prve stopnje, ko je z začasno odredbo otroka (začasno)

zaupalo v varstvo in vzgojo očetu. Tožničina pritožba proti takšni

odredbi in hkrati proti odločitvi, da se zavrne njen nasprotni

predlog za izdajo začasne odredbe, je zato neutemeljena in jo je bilo

treba zavrniti (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v

nadaljevanju ZPP).

Po drugi strani pa bi končna sodna odločitev s takšno vsebino

pomenila pristanek na ohranitev dejstva čustvene manipulacije z

otrokom oziroma na to, da tudi vnaprej ostane v čustveni zagati in

tako prikrajšan glede ene od osnovnih otrokovih potreb potrebnih za

njegov optimalen psihosocialni razvoj, kot je poudarila izvedenka.

Glede na zakonsko določeno obveznost staršev, da je v otrokovo

korist, če s svojim ravnanjem zadovoljujejo njegove materialne,

čustvene in psihosocialne potrebe (5.a člen Zakona o zakonski zvezi

in družinskih razmerjih), bi bila takšna končna odločitev (sodba) in

ob takšnem stanju v nasprotju z otrokovimi koristmi.

Zaradi nasprotja med ugotovitvami izvedenke in razlogi izpodbijane

sodbe o teh ugotovitvah, ima sodba sodišča prve stopnje

pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Takšna

bistvena kršitev postopkovnih določb (14. točka 2. odstavka 339.

člena ZPP) je pogojevala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

Tožnica pa utemeljeno uveljavlja tudi kršitev načela neposrednosti

(4. člen ZPP). Po določilu 3. odstavka 302. člena ZPP se mora glavna

obravnava začeti znova, če se narok opravlja pred spremenjenim

senatom; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile,

odločiti, da se priče ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo

zapisniki o izvedbi teh dokazov. V obravnavani zadevi je senat potem,

ko sta se stranki o tem izjavili, očitno odločil, da se priče, ki so

bile zaslišane pred drugim senatom na naroku dne 25.11.2003, ne

zaslišijo znova, vendar pa nato zapisnikov o zaslišanju prič, ni

prebral, izpodbijana sodba pa temelji tudi na izpovedih teh prič.

Glede nadaljnjega postopanja sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče

opozarja na ustreznost predloga izvedenke, da bi bilo v obravnavanem

primeru, ob obstoju začasne odločitve o tem pri katerem od staršev

naj bo otrok, in tudi za ceno začasne odložitve končne odločitve,

zaradi uveljavitve največje koristi otroka, pritegniti oba starša v

postopek strokovnega svetovanja oziroma mediacije, kjer bosta

razjasnila starševsko vlogo in kaj je v otrokovo korist, hkrati pa

omogočiti redno psihoterapijo otroka z namenom vzpostavitve pristnega

odnosa z obema staršema. V tej smeri je tožnica že izkazala določene

aktivnosti z poskusom vključitve strank postopka v strokovno

svetovanje v Dispanzerju za mentalno zdravje. Uspešnost takšnega

tretmana, pripravljenost obeh staršev za postopanje v tej smeri in

njun drugačen angažma pri ureditvi navedenih razmerij in odnosov,

bodo ob vseh drugih pravnorelevantnih okoliščinah pogojevali končno

odločitev o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo enemu ali drugemu

staršu, o otrokovem preživljanju in odločitev o obsegu pravice do

stikov z otrokom.