Appeal court allows debtor's appeal, overturning first instance ruling on storage costs due to improper third-party custody.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court granted the debtor's appeal and reversed the first instance judgment regarding the claim for storage costs. The debtor argued that the creditor improperly entrusted the seized vehicle to a third party without justification, while the creditor claimed the storage was necessary. The court held that entrusting seized property to a third party requires specific statutory conditions and justification, which were absent here since the third party did not engage in storage services.
Legislator headnote
AI generatedPrvi odstavek 66. člena pravilnika; Drugi odstavek 65. člena pravilnika: Upnik lahko zarubljeno stvar zaupa v hrambo tretji osebi le v primeru potrebe po posebnih pogojih hrambe, mora pa ta oseba biti pooblaščena za takšno dejavnost in izpolnjevati minimalne tehnične pogoje.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v celoti spremeni tako, da
se pritožbi dolžnika z dne 8.12.2004 ugodi in se sklep sodišča prve
stopnje z dne 29.11.2004, opr. št. I 2003/00149-63, spremeni tako, da
se predlog upnika za povrnitev stroškov hrambe zavrne, zavrne pa se
tudi predlog upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov.
Upnik je dolžan povrniti dolžniku 95.984,00 SIT izvršilnih stroškov,
v 15 dneh.
[JEDRO]
Res je, da se morajo zarubljene stvari hraniti s skrbnostjo dobrega
gospodarja (prvi odstavek 66. člena pravilnika), vendar to ne pomeni,
da lahko upnik v nasprotju z dogovorom zarubljene stvari zaupa v
hrambo tretji osebi in da je ta standard izpolnjen le v primeru,
kadar zarubljeno stvar hrani tretja oseba. Upnik namreč v konkretnem
primeru niti ni pojasnil, zakaj je bilo treba zarubljeno stvar
zaupati v hrambo tretji osebi, predvsem ker se pravna oseba, kateri
je bilo vozilo zaupano v hrambo, z dejavnostjo hrambe niti ne
ukvarja.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo dolžnika
zavrnilo in potrdilo sklep opr. št. In 2003/00149 z dne 29.11.2004
(1. točka izreka). Dolžniku je naložilo v roku 8 dni upniku plačati
nadaljnje izvršilne stroške v znesku 33.550,00 SIT (2. točka izreka).
Zoper sklep se je dolžnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih
razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju
ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v
nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,
izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi pritožbi zoper sklep o
stroških hrambe, izdan po strokovni sodelavki, in citirani sklep
razveljavi, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov
postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega
sklepa z dne 5.5.2005 nastopalo v vlogi pritožbenega sodišča na
podlagi določb 53. in 54. člena Zakona o sodiščih. Pri tem pa ni
uporabljalo oz. upoštevalo določb ZPP, ki urejajo pritožbeni
postopek. Zlasti je spregledalo, da kot sodišče druge stopnje brez
glavne obravnave oz. naroka ne more ugotavljati dejanskega stanja.
Edine dejanske ugotovitve prvega sklepa strokovne sodelavke so namreč
bile, da je upnik pravočasno zahteval povrnitev stroškov hrambe
vozila, da je predložil račun družbe C., d.o.o., za znesek 761.904,00
SIT ter nakazilo o njegovem plačilu. Dolžnik se o teh listinah, ki so
bile podlaga za dejanske ugotovitve strokovne sodelavke pred izdajo
njenega sklepa, ni mogel izjaviti. Ko je v pritožbi zoper omenjeni
sklep zatrjeval, da dvomi, da je bilo vozilo sploh dano v hrambo
družbi, ki je izdala račun, ter zato predlagal ustrezne dokaze, je
sodišče prve stopnje preprosto ugotovilo, da dolžnik ni predlagal
dokazov, nato pa še samo brez naroka izvajalo dokaze, na katere se
sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Trditev dolžnika, da
avtomobil ni bil nikoli premaknjen z mesta, je sodišče prve stopnje
zavrnilo z argumentom, da bi bilo to možno storiti tudi z avtovleko,
čeprav tega dejstva v postopku nihče ni zatrjeval. Račun, ki ga je
upnik predložil, ni javna listina, kot napačno meni sodišče prve
stopnje. Verodostojnost računa je dolžnik skušal izpodbiti, vendar mu
sodišče prve stopnje tega ni dopustilo. Dolžnik vztraja, da vozilo
nikdar ni bilo dano v hrambo družbi, katere račun je predložil upnik.
Stroški hrambe tako dejansko niso nastali in jih dolžnik že iz tega
razloga ni dolžan plačati. V nadaljevanju dolžnik povzema pritožbene
trditve iz pritožbe zoper sklep strokovne sodelavke, ki so relevantne
v tej pritožbi zoper sklep z dne 5.5.2005. Med drugim navaja, da je
iz rubežnega zapisnika razvidno, da bo zarubljeni avtomobil hranjen
pri upniku na naslovu Ul. J. O. x, K.. Hramba avtomobila je bila tako
zaupana upniku, in ne neki tretji pravni osebi. Če je torej upnik
vozilo res predal v hrambo nekomu drugemu, za kaj takšnega ni imel
pooblastila in tega ne bi smel storiti. Povedano drugače, gre za
samovoljno ravnanje upnika, ki nikakor nima podlage v določbah 5.
odstavka 38. člena ZIZ. Predmetni stroški za izvršbo niso bili
potrebni. Pritožba nadalje izpodbija tudi odločitev sodišča prve
stopnje o stroških postopka. Sodišče je očitno upniku priznalo
stroške odgovora na pritožbo zoper sklep, ki v ZPP in ZIZ ni
predviden. Gre torej za povsem nepotreben strošek v postopku izvršbe,
ki naj bremeni upnika.
Pritožba je utemeljena.
Način hrambe zarubljenih stvari ureja Pravilnik o opravljanju službe
izvršitelja (Ur. l. RS, št 18/2003; v nadaljevanju pravilnik). V
skladu z določbo sedmega odstavka 65. člena pravilnika se zarubljene
stvari, ki so se v času rubeža nahajale pri upniku, pustijo v hrambi
pri njemu. V konkretnem primeru se zarubljeni avtomobil res ni
nahajal pri upniku, vendar iz rubežnega zapisnika izhaja, da je bil
dogovor med upnikom in dolžnikom, da avto hrani upnik na naslovu Ul.
J. O. x, K.. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik ni
ugovarjal dejstvu, da bo vozilo shranjeno pri upniku. Vendar pa
stališče sodišča prve stopnje, da ni samo izvršitelj tisti, ki lahko
zaupa zarubljeno stvar v hrambo tretji osebi, ni pravilno. V skladu z
določbo drugega odstavka 65. člena pravilnika lahko za hrambo
zarubljenih stvari pravno ali fizično osebo pooblasti le izvršitelj,
in sicer v primeru, kadar je zaradi vrste, količine ali lastnosti
zarubljenih stvari potrebno zagotoviti posebne pogoje in način
njihove hrambe. Takšna oseba pa mora biti v skladu s predpisi
pooblaščena za opravljanje teh dejavnosti in ima prostore in opremo,
ki izpolnjuje minimalne tehnične in druge pogoje. Res je, da se
morajo zarubljene stvari hraniti s skrbnostjo dobrega gospodarja
(prvi odstavek 66. člena pravilnika), vendar to ne pomeni, da lahko
upnik brez soglasja dolžnika in izvršitelja zarubljene stvari zaupa v
hrambo tretji osebi in da je ta standard izpolnjen le v primeru,
kadar zarubljeno stvar hrani tretja oseba. Upnik v konkretnem primeru
niti ni pojasnil, zakaj je bilo treba zarubljeno stvar zaupati v
hrambo tretji osebi, ki pa se z dejavnostjo hrambe niti ne ukvarja
(glej uradni zaznamek na l. št. 118, o čemer pa se je pritožbeno
sodišče prepričalo tudi z vpogledom v sodni register kot javno
knjigo). Tako ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je upnik
ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja, če je zaupal stvar v hrambo
osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka 65. člena
pravilnika. V čem naj bi bila bolj zagotovljena varnost hrambe vozila
s strani pravne osebe, ki te dejavnosti ne opravlja, iz navedb upnika
ni razvidno, predvsem upoštevajoč dejstvo, da je bilo vozilo hranjeno
na naslovu Ul. J. O. x v K. (kot je razvidno iz računa št. 101-04),
na katerem se je zavezal hraniti vozilo upnik sam (pri tem pa tudi ni
mogoče mimo podatkov sodnega registra, da ima na tem naslovu stalno
prebivališče ustanovitelj družbe, ki je izdala sporni račun). Stroški
hrambe avtomobila tako po oceni pritožbenega sodišča glede na
navedeno ne predstavljajo potrebnih stroškov, zato upnik do povračila
teh stroškov ni upravičen (peti odstavek 38. člena ZIZ).
Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, je
pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo ter izpodbijani sklep
spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (3. točka 365.
člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Sprememba izpodbijanega sklepa je terjala tudi spremembo odločitve o
stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom
ZIZ). Z neutemeljeno priglasitvijo stroškov hrambe so dolžniku
nastali izvršilni stroški, ki jih je upnik dolžan dolžniku povrniti
(šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je tako dolžniku
priznalo 2 x po 300 točk za sestavo obeh pritožb (tarifna številka
27/6), stroške sodnih taks v skupni višini 15.200,00 SIT, 1.320,00
SIT materialnih stroškov (tretji odstavek 3. člena Odvetniške tarife)
in 13.464,00 SIT DDV, skupaj torej 95.984,00 SIT izvršilnih stroškov.
Stroškov konference s stranko pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so
že vsebovani v postavki za sestavo pritožbe.