Appeal against enforcement objection ruling dismissed; appellant liable for appeal court fee under tariff rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upnik je vložil pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o

ugovoru zoper sklep o izvršbi. Upnik je zato dolžan plačati takso za

svojo pritožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo upniku, da

plača sodno takso za pritožbo v višini 11.400,00 SIT in opomin

4.750,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je upnik vložil pravočasno pritožbo in

predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da taksna

obveznost za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o

razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, ki se nanaša na dovoljeno

izvršbo, ne obstaja, kar naj bi bilo jasno razvidno iz obrazložitve

sklepa sodišča druge stopnje v tej zadevi, ko so mu bili priznani

samo odvetniški stroški. Da ni taksne obveznosti, izhaja tudi iz že

predloženega sklepa III Cp 527/2003, z dne 27.2.2003 in iz sklepa

Višjega sodišča v Kopru z dne 1.4.2003, opr. št. II Cp 759/2002.

Navaja, da tarifna št. 3 glede plačila takse za pritožbo izrecno

določa, da taksna obveznost obstoji samo, če obstoji hkrati tudi

taksna obveznost za sklep. Pritožbeno sodišče naj zato ugotovi, ali v

obravnavanem primeru obstoji taksna obveznost dolžnika za sklep o

ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Meni,

da taksna obveznost za sklep po 2. odst. 62. člena Zakona o izvršbi

in zavarovanju (ZIZ) ni predpisana. Tarifna št. v 3. točki res govori

o taksi za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi, vendar gre za

situacijo, ko sodišče o ugovoru dokončno odloči. V konkretni zadevi

pa sodišče s prej navedenim sklepom o zadevi ni dokončno odločilo. O

ugovoru je dokončno odločilo Višje sodišče v Ljubljani, zato je

edini, ki mora plačati takso v tej zadevi, dolžnik in sicer takso za

sklep o zavrnitvi njegovega ugovora. S sklepom Višjega sodišča v

Ljubljani je o njegovem ugovoru dokončno odločeno. Razlogovanje

sodišča, da je sedaj, ko je pritožbeno sodišče v konkretni zadevi

pritožbi ugodilo, meritorno odločeno, ter mora upnik "za nazaj"

plačati takso, nima podlage v zakonu.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odst. tarifne št. 3 Zakona o sodnih taksah (ZST) je

treba za pritožbo zoper sklepe, za katere je predpisano plačilo sodne

takse po 3. odst. tarifne št. 2, plačati takso po 1. odst. tarifne

št. 1. V 3. odst. tarifne št. 2 je določeno, da je treba plačati

takso za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Upnik je vložil

pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper

sklep o izvršbi. Upnik je zato dolžan plačati takso za svojo

pritožbo. Vsakršno drugačno razlogovanje, s katerimi upnik poskuša v

svojih pritožbenih trditvah, bi bilo v nasprotju z določili navedene

taksne tarife.

V skladu z določilom 1. točke 2. odst. 4. člena ZST je upnikova

taksna obveznost nastala z izročitvijo pritožbe sodišču. Ker ob

vložitvi pritožbe ni plačal sodne takse zanjo, mu pritožbeno sodišče

ni moglo priznati nenastalih stroškov oziroma naložiti dolžniku, da

upniku povrne izdatek, ki upniku med postopkom ni nastal (prim. 1.

odst. 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev sodišča

prve stopnje se tako izkaže za pravilno, zato je bilo treba upnikovo

pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep (2.

točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).