Appeal dismissed: Garage sale under Housing Act requires garage to be an annex to the apartment.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Če sporna garaža ni pomožni prostor tožnikovega stanovanja, za pravni promet z njo ne veljajo privatizacijske določbe SZ. Zato tožnik ni upravičen do ugodnosti, ki jih je bil po SZ deležen pri nakupu stanovanja.

Nobene pravne in dejanske podlage ni, da je garaža naknadno postala del stanovanja. Do tega bi lahko prišlo le takrat, če bi garaža bila že od vsega začetka predvidena kot pomožni prostor določenega stanovanja, pa bi le zaradi časovnega zamika pri gradnji prišlo do poznejše dodelitve. Ob nespornem dejstvu, da je v bloku 25 stanovanj in le 4 garaže, ne gre za takšen primer.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu Občina T. proda garažo št. 4 v kletni etaži stanovanjskega bloka na M., po pogojih iz stanovanjskega zakona. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja kršitev 2. člena stanovanjskega zakona in 89. člena zakona o stanovanjskem gospodarstvu. Trdi, da sta mu bila dodeljena tako stanovanje kot garaža z isto odločbo. Druga odločba za garažo je bila le dopolnilna odločba za stanovanje. Mnenja je, da je garaža z dodelitvijo tožniku postala sestavni del stanovanja in tako pomožni prostor. Zato bi mu tožena stranka morala prodati garažo pod pogoji iz stanovanjskega zakona. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Tožeča stranka trdi, da bi ji tožena stranka morala prodati garažo zato, ker gre za pomožni stanovanjski prostor, ki je sestavni del stanovanja po 2. odstavku 2. člena stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) oz. prej veljavnem 89. členu zakona o stanovanjskem gospodarstvu (ur.l. SRS, št. 3/81 - 8/90). Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), tožeči stranki ni mogoče pritrditi. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju izhajali iz naslednjih ugotovljenih dejstev: iz tožnikove prošnje za dodelitev stanovanja izhaja, da je zaprosil za dodelitev garaže, če bo šoli uspelo pridobiti kakšno od treh garaž; sporna garaža je bila tožniku dodeljena s posebno odločbo z dne 20.10.1976, ki ni bila vezana na stanovanje; garaža je bila točkovana s posebnim zapisnikom in ne skupaj s stanovanjem; v bloku, kjer je garaža, so 4 garaže in 25 stanovanj. Navedena dejstva so bila med strankama nesporna in ne omogočajo materialnopravne presoje, da gre za pomožni prostor dodeljenega stanovanja. Če pa sporna garaža ni pomožni prostor tožnikovega stanovanja, za pravni promet z njo ne veljajo privatizacijske določbe SZ. Zato tožnik ni upravičen do ugodnosti, ki jih je bil po SZ deležen pri nakupu stanovanja.

Nobene pravne in dejanske podlage tudi ni za revizijsko trditev, da je garaža naknadno postala del stanovanja. Do tega bi lahko prišlo le takrat, če bi garaža bila že od vsega začetka predvidena kot pomožni prostor določenega stanovanja, pa bi le zaradi časovnega zamika pri gradnji prišlo do poznejše dodelitve. Ob nespornem dejstvu, da je v bloku 25 stanovanj in le 4 garaže, ne gre za takšen primer. Zato tudi sklicevanje na istočasnost odločanja o stanovanju in garaži (ki je bila sicer zatrjevana, ne izhaja pa iz zapisnika s seje odbora za medsebojna razmerja z dne 23.6.1976Đ) ne more pripeljati do drugačne odločitve.

Ker sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili, je revizijsko sodišče preizkusilo le še, ali je bila podana kakšna od kršitev ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Ugotovilo je, da nobena od kršitev po navedeni določbi ni bila storjena. Ker ni podan razlog, zaradi katerega je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).