Appeal dismissed; creditor may convert foreign currency debt to local currency in enforcement proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upnik, čigar pravnomočni naslov se glasi na tujo valuto, lahko že v

predlogu za izvršbo ali pa kasneje pri samem opravljanju izvršbe

predlaga, naj se izvršba opravi v tolarski protivrednosti. V tem

primeru ne gre za spremembo predloga za izvršbo, saj gre za isto

terjatev, katere vrednost je izražena v različnih denarnih valutah.

Upnik mora v izvršilnem postopku priti do poplačila celotne s

pravnomočnim izvršilnim naslovom prisojene terjatve tudi, če se

terjatev glasi na tujo valuto, izvršba pa se opravlja na domačo

valuto (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 31.3.1981).

V tem primeru je treba za določitev tolarske protivrednosti v tuji

valuti izražene terjatve upoštevati tečaj veljaven na dan izvršitve

sklepa o izvršbi, razen če upnik sam predlaga uporabo tečaja, ki je

za dolžnika ugodnejši.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor

dolžnice z dne 27.6.2003 zavrne in da se nadaljnji izvršilni stroški

upnika odmerijo na 39.600,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se je pritožila dolžnica. V pritožbi navaja, da

izvršilni naslov ni bil nikoli pravnomočen, saj je zoper njega podala

pravočasen ugovor dne 19.7.2001. Odgovora na ta ugovor ni nikoli

prejela, saj Okrožno sodišče v Ljubljani o njem ni nikoli odločilo.

Zaradi tega ta sklep tudi ni mogel postati pravnomočen že dne

31.8.2001, niti ni moglo biti o njenem ugovoru odločeno 26.2.2001,

saj je to še preden je bil vložen. Sodišče prve stopnje bi moralo

zato sklep o izvršbi razveljaviti in zavrniti upnikov predlog za

izvršbo, saj izvršilni naslov ni pravnomočen. Meni tudi, da je njen

ugovor obrazložen in utemeljen. Med izvršilnim naslovom in izvršilnim

predlogom ni skladnosti, saj iz izvršilnega naslova izhaja, da naj bi

dolgovala glavnico v višini 5210 DEM v protivrednosti hrvaških kun po

prodajnem tečaju NHB na dan plačila, v samem izreku sklepa o izvršbi

pa se izterjuje glavnica v višini 5210 DEM v protivrednosti

slovenskih tolarjev po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan

plačila. Meni, da upnik sam ne more spreminjati izvršilnega naslova,

saj v samem izvršilnem naslovu ni nikjer omenjeno, da bi se glavnica

kakorkoli spremenila iz hrvaških kun v slovenske tolarje in sodišče

prve stopnje zato ne bi smelo dovoliti izvršbe. Pritožuje se tudi

glede nadaljnjih izvršilnih stroškov. Ker je upnik s pripravljalno

vlogo poleg odgovora na ugovor, podal še odgovore na ugovor tretjih,

skupno kar štiri odgovore, meni, da ni dolžna nositi vseh upnikovih

stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in

postopek ustavi oziroma da napadeni sklep razveljavi in vrne

prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da je izvršilni naslov, to je sklep Okrožnega sodišča v

Ljubljani opr. št. I R /2001 z dne 29.6.2001 o priznanju pravne

veljavnosti sodbe Občinskega sodišča v Zagrebu, Republika Hrvaška,

opr. št. XXIX-P-7102/97 z dne 13.10.1999, pravnomočen. Iz spisa

Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I R /2001 izhaja, da je

dolžnica zoper ta sklep res vložila ugovor, vendar pa je bil njen

ugovor s sklepom z dne 26.2.2002 zavrnjen. Ta sklep sta tako dolžnica

sama kot tudi njen pooblaščenec prejela dne 4.3.2002, s tem sklep je

postal pravnomočen, saj zoper ta sklep dolžnica ni vložila pritožbe.

Prvostopenjsko sodišče je pri tem v obrazložitvi izpodbijanega sklepa

pomotoma zapisalo, da je bil sklep o ugovoru v postopku opr. št. I R

/2991 izdan dne 26.2.2001, namesto dne 26.2.2002, kot to izhaja iz

uvoda tega sklepa, vendar pa takšna pomota ne vpliva na ugotovitev,

da je izvršilni naslov postal pravnomočen. Sodišče prve stopnje je

tako pravilno zaključilo, da niso podani dolžničini ugovorni razlogi

iz 2. in 3. točke 1. odst. 55. člena ZIZ (Zakon o izvršbi in

zavarovanju, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št.

40/2004).

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da ni skladnosti

med izvršilnim naslovom in izvršilnim predlogom, ker iz izvršilnega

naslova izhaja, da dolžnica dolguje glavnico v višini 5210 DEM v

protivrednosti hrvaških kun po prodajnem tečaju NHB na dan plačila, v

samem izreku sklepa o izvršbi pa se izterjuje glavnica v višini 5210

DEM v protivrednosti slovenskih tolarjev po prodajnem tečaju Banke

Slovenije na dan plačila. Upnik, čigar pravnomočni naslov se glasi na

tujo valuto, lahko namreč že v predlogu za izvršbo ali pa kasneje pri

samem opravljanju izvršbe predlaga, naj se izvršba opravi v tolarski

protivrednosti. V tem primeru ne gre za spremembo predloga za

izvršbo, saj gre za isto terjatev, katere vrednost je izražena v

različnih denarnih valutah. Upnik mora v izvršilnem postopku priti do

poplačila celotne s pravnomočnim izvršilnim naslovom prisojene

terjatve tudi, če se terjatev glasi na tujo valuto, izvršba pa se

opravlja na domačo valuto (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča

RS z dne 31.3.1981). V tem primeru je treba za določitev tolarske

protivrednosti v tuji valuti izražene terjatve upoštevati tečaj

veljaven na dan izvršitve sklepa o izvršbi, razen če upnik sam

predlaga uporabo tečaja, ki je za dolžnika ugodnejši. Glede na

spremembo zakonske ureditve na področju izvršilnega prava to stališče

ni zavezujoče, je pa po oceni višjega sodišča še vedno strokovno

pravilno. Pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ne bi

smelo za izterjavo upnikove terjatve izražene v tuji valuti, dovoliti

izterjavo te terjatve v protivrednosti slovenskih tolarjev, ker to ne

izhaja iz izvršilnega naslova, glede na navedeno niso utemeljene.

Dolžnica tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o nadaljnjih stroških

izvršilnega postopka, ki predstavljajo upnikove stroške sestave

odgovora na ugovor z dne 22.9.2003. Upnik je v vlogi z dne 22.9.2003

poleg odgovora na dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi podal tudi

odgovore na ugovore tretjih. Vendar pa zaradi tega dolžnica ni dolžna

plačati upniku manj izvršilnih stroškov, saj bi bila dolžna povrniti

upniku enake stroške odgovora na ugovor tudi v primeru, če bi upnik v

navedeni vlogi podal le odgovor na njen ugovor zoper sklep o izvršbi.

Ker je pritožba neutemeljena in ker niso podani razlogi, na katere

pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP

- Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list

RS št. 36/2004), je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 2.

točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo, sklep sodišča

prve stopnje pa potrdilo.