Supreme Court allows stay of execution due to pending appeal, rejecting creditor's reliance on ZOR Art. 216.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklep sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Na določbo 216.čl. ZOR se ne bi mogel uspešno sklicevati upnik v primeru, če bi sodišče v izvršilnem postopku izterjalo pravnomočno prisojeno terjatev pred odločitvijo o reviziji, s katero bi dolžnik uspel, tako da bi njegova obveznost ne obstajala več ali pa bi bila manjša. Za tak primer je v 59.čl. ZIP predvidena nasprotna izvršba, pri kateri ni nobenih izjem glede vrste terjatve. Zato tudi v primeru uveljavljanja povračilnega zahtevka v pravdnem postopku dolžnik ne more biti v slabšem položaju, kot če bi predlagal nasprotno izvršbo.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepom o izvršbi z dne 22.3.1995 je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave izvršljive upnikove terjatve v znesku 2.650.000,00 SIT s prip., z rubežem dolžnikovega dobroimetja in prenosom zarubljenega dobroimetja na upnikov žiro račun. Dolžnikov predlog za odlog izvršbe je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 18.9.1995 zavrnilo in izreklo, da se izvršba po pravnomočnosti sklepa nadaljuje. Dolžniku je naložilo še plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 27.330,00 SIT. Upnikovi pritožbi proti temu sklepu je sodišče druge stopnje ugodilo in sklep sodišča prve stopnje glede predloga za odlog spremenilo tako, da mu je ugodilo in odložilo izvršbo do konca postopka o reviziji. Izrek o stroških pa je razveljavilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložilo Državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer 1.odst. 63.čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) in 216.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep sodišča druge stopnje tako spremeni, da se dolžnikova pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da dolžnikova revizija proti sodbi Višjega sodišča v Mariboru z dne 21.1.1994, Cp 1589/92, iz katere izvira izvršljiva odškodninska terjatev za imaterialno škodo, ne zadrži izvršitve. Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da dolžnik, če bi uspel z revizijo, zaradi določbe 216.čl. ZOR ne bi mogel zahtevati vrnitve zneska, ki bi ga neutemeljeno prejel v postopku prisilne izvršbe. ZIP kot specialen predpis ima za tak primer predvideno nasprotno izvršbo v 1.tč. 59.čl. razmerjih.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama. Upnik se v svoji vlogi z zahtevo strinja in predlaga, da ji sodišče ugodi. Dolžnik pa predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno, ker se po njegovem mnenju določba 216.čl. ZOR nanaša ravno na primere, kakršen je konkreten.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da 216.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ne more biti razlog za odlog izvršbe. V konkretnem primeru je bila izvršba dovoljena na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Mariboru z dne 21.1.1994, opr.št. Cp 1589/92, proti kateri je bila vložena revizija, o kateri v času odločanja o odlogu izvršbe še ni bilo odločeno. Vloženo izredno pravno sredstvo revizije je po 1.tč. 1.odst. 63.čl. Zakona o izvršilnem postopku razlog za odlog izvršbe, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Sodišče druge stopnje je svoj sklep o odlogu izvršbe do konca postopka o reviziji oprlo na 216.čl. ZOR, po katerem ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Sklepalo je, da bi prišla ta določba v poštev, če bi dolžnik z revizijo uspel in bi prvotna podlaga za plačilo tako odpadla. Tako stališče sodišča druge stopnje pa pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Na določbo 216.čl. ZOR se ne bi mogel uspešno sklicevati upnik v primeru, če bi sodišče v izvršilnem postopku izterjalo pravnomočno prisojeno terjatev pred odločitvijo o reviziji, s katero bi dolžnik uspel, tako da bi njegova obveznost ne obstajala več ali pa bi bila manjša. Za tak primer je v 59.čl. ZIP predvidena nasprotna izvršba, pri kateri ni nobenih izjem glede vrste terjatve. Zato tudi v primeru uveljavljanja povračilnega zahtevka v pravdnem postopku dolžnik ne more biti v slabšem položaju, kot če bi predlagal nasprotno izvršbo.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil predlog za odlog izvršbe zavrnjen.