Appeal dismissed; court upheld murder conviction and penalty as no new facts or legal errors found.

Pritožbi zagovornika obtoženega A. V. in okrožnega državnega tožilca

se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbnega postopka

na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO]

Tožilčeve navedbe v zvezi z izpodbijanjem dejanskega stanja pa niso

relevantne za izpodbijanje sodbe. V tej zadevi je sodišče prve

stopnje, ko je o njej odločalo v drugem sojenju, s sodbo K 16/2000 z

dne 22.11.2001 obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora

po I. odstavku 127. člena KZ, storjenega v prekoračenem silobranu po

III. odstavku 11. člena KZ. Okrožni državni tožilec v dejanskem

pogledu te sodbe ni napadel in ni izpodbijal v sodbi ugotovljenega

dejanskega stanja v zvezi z pravno opredelitvijo dejanja. Zoper sodbo

se je pritožil le zaradi odločbe o kazni. Pritožnik se tudi zaradi

zmotne ugotovljenega dejanskega stanja zavzema za razveljavitev

sodbe. Glede na določbo 385. člena ZKP, s katero je uzakonjena

prepoved spremembe sodbe v obtoženčevo škodo glede pravne presoje

dejanja, v novem sojenju, sodišče prve stopnje ne bi moglo ugotoviti

za obtoženca neugodnejšega dejanskega stanja, za katerega se zavzama

pritožnik, zato so njegove navedbe, s katerimi utemeljuje, da dejanje

ni bilo storjeno v prekoračenem silobranu oziroma da prekoračenega

silobrana ni, za izpodbijanje sodbe niso relevantne.

Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe še

podrobneje pojasnilo, pa v zadostni meri tudi pojasnjujejo vsebino

opisa dejanja v izreku sodbe. Ker sodbeni izrek in obrazložitev

predstavljata celoto, ni mogoče zaključiti, da izreka sodbe ni moč

preizkusiti, kar v pritožbi smiselno zatrjujeta oba pritožnika,

zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena

kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega

A. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora, storjenega v

prekoračenem silobranu po I. odstavku 227. člena v zvezi s III.

odstavkom 11. člena KZ. Izreklo mu je kazen pet let zapora, v katero

mu je vštelo čas odvzema prostosti od 16.11.1995 od 3.22 ure do

17.11.1995 do 15.50 ure. Na podlagi določbe 69. člena KZ mu je

izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, lovske puške šibernice

"Bock kal. 12 x 12" XN 21998. Skladno z določbo I. odstavka 95. člena

Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo

stroške kazenskega postopka in na 400.000,00 SIT odmerjeno

povprečnino.

Zoper sodbo sta se pritožila zagovornik in okrožni državni tožilec.

Zagovornik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu

ZKP in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter

izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, ali mu

izrečeno kazen zniža, ali kaznivo dejanje prekvalificira v kaznivo

dejanje ogrožanja z nevarnim sredstvom pri prepiru po 137. členu KZ

oziroma v kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po 129.

členu KZ ter primerno mileje kaznuje. Okrožni državni tožilec pa se

pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne

ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni ter predlaga,

naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo

razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi

določbe II. odstavka 377. člena ZKP, predlagal, naj se pritožbi

zavrneta kot neutemeljeni. Predlog je pritožbeno sodišče vročilo

obtožencu in zagovorniku. Zagovornik je nanj odgovoril ter v odgovoru

predlagal, naj se pritožba tožilstva zavrne, ugodi pa naj njegovi

pritožbi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno

sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva

pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne

zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje ni

storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I.

odstavka 371. člena ZKP v sodbenem izreku, kar uveljavljata oba

pritožnika. V zvezi z citirano bistveno kršitvijo določb kazenskega

postopka oba pritožnika ocenjujeta, da v opisu dejanja v izreku sodbe

niso opisani vsi znaki prekoračenega silobrana ter smiselno

uveljavljata, da je izrek sodbe tako nepopolen in nejasen ter sam s

seboj v nasprotju, kot zatrjuje okrožni državni tožilec.

Izrek sodbe je nerazumljiv takrat, kadar iz izreka sodbe - opisa

dejanja, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, na kaj se sodba pravzaprav

nanaša oziroma kaj je z njo odločeno. Nerazumljivost v opisu dejanja

v izreku sodbe se mora tako nanašati na odločilna dejstva, ki so

znaki kaznivega dejanja. Izrek sodbe pa je sam s seboj v nasprotju

takrat, če je že opis dejanja v odločilnih dejstvih sam s seboj v

nasprotju. Tega, v čem je opis dejanja sam s seboj v nasprotju v

odločilnih dejstvih, okrožni državni tožilec ne pojasni. Oba

pritožnika pa prvenstveno menita, da v opisu dejanja ni jasno opisan

prekoračen silobran, torej da niso opisane okoliščine o prekoračitvi

neogibno potrebne obrambe za odvrnitev istočasnega protipravnega

napada. Zagovornik v pritožbi sicer navaja, da so podani elementi

obrambe pred napadom (napad z drogom in vrženje droga), da smiselno

iz opisa dejanja izhaja tudi element obrambe, čeprav ni izrecno, da

pa nesorazmernost napada in obrambe ni opisana. Vse navedeno kar

uveljavljata pritožnika pomeni dejansko uveljavljanje okoliščine, da

eden izmed elementov kaznivega dejanja v opisu dejanja ni opisan.

Pritožnika ne pojasnita, ko zatrjujeta, da gre za nejasen izrek in da

ni opisa prekoračene obrambe, kateri izmed elementov opisa kaznivega

dejanja in s tem tudi prekoračenega silobrana v opisu dejanja manjka.

Presoja tega dela sodbe pa pokaže, da so dejstva in okoliščine, ki

pomenijo elemente kaznivega dejanja umora, storjenega v prekoračenem

silobranu v opisu dejanja zadovoljivo navedene. Opisan je napad

pokojnega S. J. z železnim drogom na obtoženca, da je vrgel S. J.

drog proti obtožencu. Prav tako pa je opisana obramba, ko je v izreku

sodbe navedeno, da je obtoženec proti oškodovancu ustrelil, pri čemer

je iz celotnega opisa dejanja razvidno, da je podana istočasnost

napada in obrambe z navedbo, da bi obtoženec lahko napad preprečil

tudi na drugačen način s streljanjem v zrak ali noge napadalca, pa je

opisan tudi potrebni element za katerega oba pritožnika zatrjujeta,

da ga v opisu dejanja ni, to je prekoračitev obrambe, ki je bila

neogibno potrebna za odvrnitev istočasnega protipravnega napada.

Sodišče prve stopnje je elemente prekoračenega silobrana v

obrazložitvi sodbe natančno obrazložilo. Na straneh štiri in enajst

je pravilno ugotovilo, da je pokojni J. izvajal na obtoženca

protipravni napad, ko je najprej z železnim drogom U profila takoj,

ko je zagledal obtoženca zamahnil proti njemu in je le-ta udarec

blokiral in takrat dobil poškodbo po roki. Ko se je obtoženec pred I.

umikal, je ta še vedno izvajal nanj napad, tako da je odvrgel železni

drog za njim in šel golorok nadenj, ko se je obtoženec odločil za

strel iz puške. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje v

obrazložitvi sodbe še podrobneje pojasnilo, pa v zadostni meri tudi

pojasnjujejo vsebino opisa dejanja v izreku sodbe. Ker sodbeni izrek

in obrazložitev predstavljata celoto, ni mogoče zaključiti, da izreka

sodbe ni moč preizkusiti, kar v pritožbi smiselno zatrjujeta oba

pritožnika, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana

bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče je

namreč v obrazložitvi sodbe podrobno pojasnilo prekoračeno obrambo,

ob istočasnem protipravnem napadu pokojnega J., tako da sodba v

celoti vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, pomembnih za

presojo, a je tudi dejanje storjeno v prekoračenem silobranu. Tako se

tudi pokaže, da okrožni državni tožilec neutemeljeno, ko graja

sodbeni izrek, zatrjuje, da razburjenost in prestrašenost pomenita

zgolj olajševalno okoliščino. Tudi ta dejstva je sodišče prve stopnje

ugotovilo v sodbi, ko ju je presodilo v okviru izvedenskega mnenja

psihiatrične stroke, in tako ugotovilo obliko prekoračenega silobrana

po III. odstavku 11. člena KZ. Druga dejstva in okoliščine, ki jih še

uveljavlja tožilec v zvezi z opisom dejanja, ki se nanašajo na

položaj oškodovanca, pa pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga

zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedeno pritožnik tudi ponavlja

v delu pritožbe, v katerem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje,

da je bilo dejanje storjeno v prekoračenem silobranu v dejanskem

pogledu.

Zagovornik obtoženca izpodbija v sodbi sodišča ugotovljeno dejansko

stanje z navedbami, da je obtoženec dejanje storil v silobranu in ne

le v prekoračenem silobranu, ter da je lahko prišlo celo do

naključnega strela. Obširne pritožnikove navedbe, v katerih povzema

potek dogodkov pred usodnim strelom in zatrjuje, da je šlo za napad

oškodovanca na obtoženca, ko je le ta, kar je ugotovilo tudi sodišče

prve stopnje najprej z železnim drogom zamahnil proti obtožencu in ga

tudi udaril, ga tudi zadel in poškodoval po roki, da se je obtoženec

pred napadom oškodovanca umikal, poudarja nesorazmernost v telesni

konstituciji, (pokojni J. je bil bistveno višji in težji od

obtoženca), poudarja, izpovedbo priče M. J. starejše v prejšnjih

postopkih o tem, kako je obtoženec držal puško (nekje ob boku) in

poudarja napadalen položajo oškodovanca, ki ga potrjujejo tudi

ugotovitve izvedenca balistika, kar vse naj bi predstavljalo

istočasen protipraven napad oškodovanca z neogibno potrebno obrambo

obtoženca, ki ni bila prekoračena, pravilnih razlogov sodbe, da so v

obtoženčevem ravnanju podani le znaki prekoračenega silobrana, ne

more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je namreč vse okoliščine, ki jih

izpostavlja pritožnik v sodbi analiziralo in tudi ocenilo. Tako je

sodišče podrobno analiziralo oškodovančevo ravnanje, to je napad na

obtoženca in obtoženčevo ravnanje pred sprožitvijo strela. Pravilno

je ugotovilo, da je bil oškodovanec v trenutku, ko je prišlo do

streljanja že golorok, da pa je še vedno segal po obtožencu in

izvajal napad nanj, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno

ocenilo, da sta bila napad oškodovanca in obramba obtoženca

istočasna. Na podlagi izvedenskih mnenj Inštituta za sodno medicino

in izvedenca balistika je sodišče prve stopnje tudi pravilno

ugotovilo položaj pokojnega v trenutku strela. Zato je tudi

utemeljeno zaključilo, da je šlo za elemente silobrana, ki pa je bil,

kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ker je bila

intenzivnost obrambe s strelom v oškodovanca nesorazmerna z njegovim

napadom v trenutku strela, prekoračen. Sodišče se je ukvarjalo s

položajem puške, v trenutku strela.

Pri tem ni spregledalo izpovedbe priče M. J. starejše. To izpovedbo

pa je pravilno povezalo z ugotovitvami izvedenca balistika. Na

podlagi mnenja izvedenca balistika, ki ga je sodišče prve stopnje

utemeljeno in v celoti sprejelo, pa je pravilno ugotovilo, da je do

sprožitve puške in do strela lahko prišlo edino s potegom sprožilca

in z aktiviranjem mehanizma za sprožitev z normalno silo, na podlagi

česar je tudi utemeljeno zaključilo, da ni prišlo do nenamerne

sprožitve (kar izključuje naključen strel). Glede na strelno razdaljo

(1,5 do 2 metra), se je pravilno opredelilo, da niti ni pomembno v

kakšni višini oziroma kje ob telesu je obtoženec držal puško, da je

po strelu šiberni naboj oškodovanca zadel (stran 11 sodbe). Zato se

pritožbeno sodišče strinja z logično in popolno oceno

prvostopenjskega sodišča, da je bilo dejanje storjeno v prekoračenem

silobranu stranija in ne pritrjuje pritožniku, da so podani vsi

elementi silobrana po I. odstavku 11. člena KZ.

Neutemeljeno pritožnik navaja, da je prišlo do strela po naključju.

Pritožnikove trditve, da je oškodovanec prijel za puškino cev in da

je poškodoval cev puške z udarcem s palico, je že sodišče prve

stopnje učinkovito zavrnilo, saj je na podlagi presoje izpovedbe

izvedenca balistika pravilno ocenilo, da do poškodovanja puške z

udarcem z železno palico ni prišlo, saj sledovi na puški takšnega

zaključka ne dopuščajo. Prav tako pa je tudi pravilno ugotovilo, da

do stika med oškodovancem in puško ni prišlo, glede na strelno

razdaljo. Zato se pokažejo neutemeljene pritožnikove navedbe, da je

lahko oškodovanec sam, ker varovalo na puški ni delovalo brezhibno,

ko je za puško prijel, sprožil strel. Sodišče prve stopnje se je tudi

do delovanja varovalnega mehanizma na puški opredelilo in to

okoliščino preverilo z izvedencem balistikom ter pravilno ugotovilo

na podlagi presoje izvedenčeve izpovedbe, da pokvarjeno varovalo na

puški izključuje možnost naključnega strela (stran 10 sodbe). Zato se

pokaže neutemeljeno pritožnikovo zavzemanje za blažjo pravno

opredelitev dejanja po 137. členu KZ, kar pritožnik obrazlaga s tem,

da je lahko prišlo in do nadaljnje sprožitve strela, ko je

oškodovanec prijel za puško in za opredelitev dejanja, kot

povzročitev smrti iz malomarnosti po I. odstavku 129. člena KZ, ker

je prišlo do strela ob nekontroliranem gibu obtoženca pri umikanju

pred oškodovancem, kar naj bi bilo, kot izhaja iz pritožbenih navedb,

lahko posledica dejstva, da orožje ni bilo brezhibno.

Okrožni državni tožilec v dejanskem pogledu izpodbija sodbo, da je

sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obtoženec ravnal v

prekoračenem silobranu, ker le ta ni podan. Pritožnikove navedbe v

zvezi z izpodbijanjem dejanskega stanja pa niso relevantne za

izpodbijanje sodbe. V tej zadevi je sodišče prve stopnje, ko je o

njej odločalo v drugem sojenju, s sodbo K 16/2000 z dne 22.11.2001

obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po I. odstavku

127. člena KZ, storjenega v prekoračenem silobranu po III. odstavku

11. člena KZ. Okrožni državni tožilec v dejanskem pogledu te sodbe ni

napadel in ni izpodbijal v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja v

zvezi z pravno opredelitvijo dejanja. Zoper sodbo se je pritožil le

zaradi odločbe o kazni. Pritožnik se tudi zaradi zmotne ugotovljenega

dejanskega stanja zavzema za razveljavitev sodbe. Glede na določbo

385. člena ZKP, s katero je uzakonjena prepoved spremembe sodbe v

obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja, v novem sojenju,

sodišče prve stopnje ne bi moglo ugotoviti za obtoženca neugodnejšega

dejanskega stanja, za katerega se zavzama pritožnik, zato so njegove

navedbe, s katerimi utemeljuje, da dejanje ni bilo storjeno v

prekoračenem silobranu oziroma da prekoračenega silobrana ni, za

izpodbijanje sodbe niso relevantne.

Zagovornik obtoženca neutemeljeno izpodbija odločbo o krivdi. Sodišče

prve stopnje kot oblike krivde ni ugotovilo direktni naklep, kar

zmotno poudarja pritožnik, ko opisuje zavestne in voljne elemente

direktnega naklepa in poudarja, da same okoliščine dejanja, nenaden

prihod pokojnega, njegov napad na obtoženca, obtoženčevo umikanje

pred pokojnim, njegov strel nanj, ob sicer hibnem delovanju varovala,

izključujejo obtoženčevo zavedanje prepovedane posledice in vzročne

zveze ter hotenje drugega umoriti. To, kar poudarja pritožnik -

hoteti drugega umoriti - predstavlja voljni element takoimenovanega

direktnega naklepa. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo te oblike

naklepa, ampak eventualni naklep, za voljni element eventualnega

naklepa zadostuje, da je storilec v posledico privolil. Tako

pritožnikovo zatrjevanje, da posledica ni bila v obtoženčevi zavesti

in da vanjo ni privolil za izpodbijanje razlogov sodbe o obtoženčevi

krivdi ni relevantno. Sodišče prve stopnje pa je dovolj jasno

obrazložilo, zakaj šteje, da je obtoženec storil dejanje z

eventualnim naklepom (stran 12 sodbe), zato se pritožbeno sodišče

tudi ne strinja s pritožnikom, da krivda v sodbi ni obrazložena in da

je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11.

točke I. odstavka 371. člena ZKP.

Oba pritožnika izpodbijata odločbo o izrečeni kazni. V delu pritožbe

zagovornik tudi poudarja, da v kolikor bi šlo za prekoračen silobran,

bi ob upoštevanju, da je sodišče sprejelo priviligirano obliko

prekoračenega silobrana (III. odstavek 11. člena KZ), lahko po

zakonodajalčevem pooblastilu obtožencu kazen celo odpustilo in ga ne

samo mileje kaznovalo, zaradi česar pritožnik meni, da je sodišče

prve stopnje v tem delu tudi nepravilno uporabilo materialno pravo.

Dejstvo, da je obtoženec dejanje storil v prekoračenem silobranu

pritožnik izrecno poudarja tudi v delu pritožbe, ki se nanaša na

izrečeno kazen. S tem, ko sodišče prve stopnje obtožencu ni odpustilo

kazni ali pa ga kaznovalo mileje (pod z zakonom zagroženim

minimumom), ni kršilo kazenskega zakona (nepravilan uporaba

materialnega prava). Določba III. odstavka 11. člena KZ daje sodišču

pooblastilo, da sme storilca kaznovati mileje ali pa mu kazen

odpustiti. Gre le za pooblastilo, ki ga sodišče lahko uporabi, če

presodi, da obstajajo takšne okoliščine, da je možen odpust kazni

oziroma, da je mogoče storilca kaznovati mileje tudi pod z zakonom

zagroženo kaznijo, celo pod mejo, ki je dopušča uporaba omilitvenih

določil. Pritožnik pa, razen poudarjanja, da je šlo za dejanje

storjeno v prekoračenem silobranu in poudarjanja pravne

kvalifikacije, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, to je III.

odstavek 11. člena KZ, ne navaja nobenih konkretnih dejstev in

okoliščin, ki bi jih moralo sodišče upoštevati in, ki bi bile takšne

kvalitete, da bi bilo potrebno obtožencu kazen znižati pod z zakonom

določenim minimumom. Sodišče prve stopnje je obtožencu za obravnavano

kaznivo dejanje izreklo najnižjo možno kazen, ki jo kazenski zakon

predpisuje za kaznivo dejanje umora, to je pet let zapora. Tako se

pokaže, da je sodišče prve stopnje tudi v zadostni meri upoštevalo

okoliščino, da je dejanje storjeno v prekoračenem silobranu in zato

pritožnik s poudarjanjem tega dejstva, ne more uspeti pri zavzemanju

za znižanje kazni. Sodišče prve stopnje je tudi v zadostni meri

upoštevalo skrb za obtoženčevega otroka, kar poudarja pritožnik.

Posebej je tudi ugotovilo, da posebenih obteževalnih okoliščin ni

našlo, zaradi česar se pritožnik tudi neutemeljeno sklicuje, da je

sodišče del ravnanja, ki ga ocenjuje kot prekoračen silobran, štelo

kot obteževalno okoliščino. Sodišče ni kršilo kazenskega zakona v

odločbi o kazenski sankciji, ko obtožencu kazni ni odpustilo oziroma

ni izreklo zakon pod z zakonom določenim minimumom za obravnavano

kaznivo dejanje. Kršitev kazenskega zakona v odločbi o kazenski

sankciji bi bila podana le, če bi sodišče z izrekom kazni obtožencu,

prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP),

torej če bi izreklo kazen zunaj zakonskih meja.

Okrožni državni tožilec se zavzame za zvišanje kazni, ker meni, da je

sodišče premalo upoštevalo, da je obtoženec, ki je bil pogojen z

dolgotrajnim sovraštvom do nekdanjega tasta, za reševanje sporov

uporabil strelno orožje, njegovo maščevalnost in odločenost, da spor

trajno reši z uporabo šibernice. Dejstva, ki jih poudarja pritožnik,

niso ugotovljena z izpodbijano sodbo, zato je pritožnikovo zavzemanje

za zvišanje kazni neutemeljeno.

Po navedenem je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da razlogi, s

katerimi pritožnika izpodbijata sodbo, niso podani, pritožbi zavrnilo

kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obtoženec na podlagi določbe

I. odstavka 98. člena ZKP v zvezi s I. odstavkom 95. člena ZKP

plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo povprečnino,

primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim

premoženjskim razmeram.