Appeal by prosecutor assistant dismissed as inadmissible due to prior waiver of appeal at trial. The court rejected the late appeal because the prosecutor had previously declared no objection to the verdict during the main hearing. The court held that a prior waiver of appeal cannot be revoked, rendering the subsequent notification void.
Legislator summary
AI generatedThe appeal filed by the assistant prosecutor's office assistant was dismissed as inadmissible because the prosecutor had previously waived the right to appeal during the main hearing. Although the prosecutor later notified the court of an appeal, the court found this notification void since the prosecutor had already declared on the trial record that no appeal would be lodged. The court ruled that a prior waiver of appeal cannot be revoked, thereby invalidating the subsequent attempt to appeal the first-instance judgment.
Legislator headnote
AI generatedArticle 362 of the Criminal Procedure Act; Article 362 of the Criminal Procedure Act: A party's waiver of the right to appeal, declared during the main hearing, cannot be revoked, and any subsequent notification of an appeal is inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba pomočnice okrožne državne tožilke se zavrže kot nedovoljena.
[JEDRO]
Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je s pisno vlogo, ki je
prispela na Okrajno sodišče v Grosupljem dne 20.12.2005 sicer
napovedalo pritožbo zoper omenjeno sodbo, vendar pa je ta napoved
brezpredmetna, glede na dejstvo, da je okrožna državna tožilka, ki je bila navzoča na obravnavi dne 15.12.2005, podala
na zapisnik o glavni obravnavi izjavo, da pritožbe zoper sodbo ne
napoveduje. Kasnejša napoved pritožbe je torej glede na navedeno
brezpredmetna, saj že podane izjave o nenapovedi pritožbe ni moč
preklicati oziroma takšno izjavo spreminjati.
[OBRAZLOŽITEV]
Okrajno sodišče v Grosupljem je z uvodoma navedeno sodbo pod točko 1
zavrnilo obtožni predlog zoper obdolženega U. Z. v smeri kaznivega
dejanja tatvine po čl. 212/II KZ, pod točko II pa je obdolženega
spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj tatvine in mu izreklo
pogojno obsodbo. V pogojni obsodbi mu je za vsako kaznivo dejanje
tatvine po čl. 211/II KZ določilo kazen dva meseca zapora, zatem pa
mu po pravilih o steku izreklo enotno kazen tri mesece zapora, ki pa
ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo
storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da družbi
P. d.d., Ljubljana, v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe plača
premoženjskopravni zahtevek v znesku 29.844,32 SIT. Tako v
zavrnilnem, kot obsodilnem delu sodbe pa je sodišče odločilo tudi o
stroških postopka.
Zoper sodbo se pritožuje pomočnica okrožne državne tožilke zaradi
odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da sodišče druge stopnje kot
pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in obdolženemu izreče pogojno
obsodbo, v kateri mu na podlagi II. odst. 211. čl. KZ za vsako
kaznivo dejanje določi kazen zapora treh mesecev in petnajst dni,
zatem pa mu na podlagi čl. 47 KZ določi enotno kazen šestih mesecev
zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne
bo storil novega kaznivega dejanja in s posebnim pogojem, da družbi
P. d.d. v roku treh od pravnomočnosti sodbe plača premoženjskopravni
zahtevek v znesku 29.844,32 SIT.
Pritožba ni dovoljena.
Po pregledu spisa v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje
ugotavlja, da pritožba pomočnice okrožne državne tožilke ni
dovoljena, zato jo je bilo potrebno zavreči. Kot je že razvidno iz te
odločbe je bil del obtožnega predloga zoper obdolženega v smeri
kaznivega dejanja tako imenovane male tatvine zavrnjen iz razloga po
2. točki 357. čl. ZKP, v drugem delu pa je bil obdolženec spoznan za
krivega dveh kaznivih dejanj prav tako male tatvine po čl. 211/II KZ,
za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba. Skladno z določbo 362.
čl. Zakona o kazenskem postopku je sodnica po razglasitvi sodbe,
sodbo na kratko obrazložila in stranke poučila o pravici do pritožbe
in o dolžnosti napovedati pritožbo v roku osmih dni od dneva
razglasitve sodbe, ter da se bo štelo, da sta se stranki odpovedali
pravici do pritožbe, če pritožbe ne bosta napovedali v roku osmih dni
od dneva razglasitve sodbe. Navedeno izhaja iz pete strani zapisnika
o glavni obravnavi z dne 15.12.2005, na kateri sta bila navzoča tako
obdolženec kot okrožna državna tožilka H. Z. D. Iz tega zapisnika o
glavni obravnavi pa tudi izhaja, da sta se tako obdolženec, kakor
tudi že omenjeno okrožna državna tožilka po danih poukih v smislu
362. čl. ZKP izjasnila tudi glede pritožbe zoper sodbo oziroma njene
napovedi zoper sodbo in sta, kot je zapisano, oba izjavila, da zoper
sodbo ne napovedujeta pritožbe, kar sta tudi potrdila s svojima
podpisoma. Dne 19.12.2005 je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani s
pisno vlogo, ki je prispela na Okrajno sodišče v Grosupljem dne
20.12.2005 sicer napovedalo pritožbo zoper omenjeno sodbo, vendar pa
je ta napoved brezpredmetna, glede na dejstvo, da je okrožna državna
tožilka H. Z. D., ki je bila navzoča na obravnavi dne 15.12.2005,
podala na zapisnik o glavni obravnavi izjavo, da pritožbe zoper sodbo
ne napoveduje. Kasnejša napoved pritožbe je torej glede na navedeno
brezpredmetna, saj že podane izjave o nenapovedi pritožbe ni moč
preklicati oziroma takšno izjavo spreminjati. Sodišče prve stopnje je
očitno spregledalo, da je okrožna državna tožilka navzoča na
obravnavi izjavila, da ne napoveduje pritožbe in izdelalo sodbo z
obrazložitvijo, čeprav bi že samo moralo kasnejšo napoved pritožbe
zavreči, zavreči pa bi moralo tudi pritožbo pomočnice okrožne državne
tožilke zoper sodbo, saj je glede na pojasnjeno nedovoljena.
Ker je bila torej na zapisnik o glavni obravnavi dana izjava državne
tožilke, da pritožbe zoper sodbo ne napoveduje, je bilo potrebno
pritožbo pomočnice okrožne državne tožilke zavreči kot nedovoljeno.