Appeal dismissed; differing medical opinions do not automatically establish liability under ZOR Art. 154.1.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Materialnopravno zmotno je stališče pritožnice, da različna mnenja

organov, ki odločajo v postopku uveljavljanja pravic vedno vodijo v

odškodninsko odgovornost.

Pritožbeno sodišče zato sprejema stališče sodišča prve stopnje, da

dejstvo, da je zdravniška komisije II. stopnje drugače razlagala

ugotovitve ortopeda in lečečega ambulantnega zdravnika, kot pa

izvedenski organ Medicinske fakultete v Ljubljani, samo po sebi še ni

temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo odškodnine

v znesku 1.586,980,87 SIT.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča

stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in

zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu

sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu

zahtevku ugodi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču

predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno zmotno je stališče pritožnice, da različna mnenja

organov, ki odločajo v postopku uveljavljanja pravic vedno vodijo v

odškodninsko odgovornost. S tem v zvezi pritožbeno sodišče napotuje

na pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki

je bila 14.12.1995 (Pravna mnenja, 2/95, stran 5, z obr.). Iz tega

pravnega mnenja, ki sicer izvira iz primera, v katerem se je

uveljavljala odškodninska odgovornost države zaradi protipravnega

dela sodnika, izhaja, da pojma protipravnosti (sodnikovega ravnanja)

ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila

izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v

postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Uporaba pravkar

citiranega stavka iz pravnega mnenja Občne seje za konkretni primer

pove, da zgolj dejstvo, da je bila odločba tožene stranke z dne

19.12.1996 (s številko 72-2017/5-96, v prilogi A4) v postopku pred

Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pravnomočno razveljavljena

(sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 23.11.1999,

opr. št. Ps 58/97, v prilogi A5) še ne kaže na protipravnost ravnanja

organa tožene stranke. Pritožbeno sodišče zato sprejema stališče

sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je zdravniška komisije II.

stopnje drugače razlagala ugotovitve ortopeda in lečečega

ambulantnega zdravnika, kot pa izvedenski organ Medicinske fakultete

v Ljubljani, samo po sebi še ni temelj za odškodninsko odgovornost

tožene stranke.

Res pa je v izpodbijani sodbi ostala neizčrpana trditvena podlaga o

nezakonitem postopanju zdravniške komisije II. stopnje, ker naj bi v

nasprotju s svojimi pravili za nazaj odobrila bolniški stalež. Če bi

se namreč te trditve izkazale za resnične, bi lahko bila podana

odškodninska odgovornost zaradi grobe postopkovne kršitve. Vendar te

kršitve, na katero je tožeča stranka sicer v postopku pred sodiščem

prve stopnje tudi opozarjala (prim. pripravljalni spis tožeče stranke

z dne 20.1.2004, l. št. 11), zdravniška komisija ni storila. Pravila

obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so veljala v času izdaje

sporne odločbe ( v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS 79/94, 73/95 in

39/96) so namreč v 1. odst. 243. člena izrecno dopuščala zdravniški

komisiji II. stopnje tudi takšno odločitev. Po omenjeni določbi

Pravil mnenje o zadržanosti od dela zdravniške komisije II. stopnje

velja le praviloma za naprej, za nazaj pa največ od dneva, ko je

podala oceno o tem zdravniška komisija I. stopnje, razen če

zdravniška komisija II. stopnje v mnenju določi, kdaj je zadržanost

od dela nastopila. Prav tako mnenje pa je podala zdravniška komisija

II. stopnje v obravnavanem primeru dne 12.4.1995 (v prilogi A3). S

tem v zvezi pritožbeno sodišče še dodaja, da je enako stališče

zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi z dne

23.1.1998 z opr. št. Pdp 659/96-7.

Pritožbeni očitki toženi stranki, češ da je ravnala skrajno

protipravno, malodane naklepno in da ni upoštevala niti pravil

obveznega zdravstvenega zavarovanja se tako izkažejo za neutemeljene.

Iz doslej razloženega namreč sledi, da očitek postopkovne kršitve,

ki ga je podala tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu, po

materialnem pravu ni utemeljen. Ker tako ni podana ena izmed

predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja) iz 1.

odst. 154. člena ZOR, uveljavljani tožbeni zahtevek ne more biti

utemeljen. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje

pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo niti

uveljavljanih niti uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, je

pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353.

člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165.

člena v zvezi s 154. členom ZPP.