Appeal allowed; withdrawal of primary claim does not terminate litigation over dependent claim.

Pritožbi se ugodi, izpdobijani sklep se v 2., 3. in 4. točki izreka v

celoti, v 1. točki pa glede podrednega tožbenega zahtevka iz tožbe z

dne 3.4.1998 razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno

odločbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Je začela teči pravda tako o primarnem, kot o podrednem tožbenem

zahtevku po tožbi z dne 3.4.1998, dne 21.4.1998 (1. odstavek 189.

člena ZPP), ker eventualni podredni zahtevek ni suspenzivno pogojen,

ampak je takoj viseč (Juhart - Civilno procesno pravo FLRJ - str.

273). To pa pomeni, da litispendenca podrejenega tožbenega zahtevka

preneha (z učinkom ex tunc) le v primeru, če je primarnemu tožbenemu

zahtevku ugodeno, ker se v takem primeru presumira, da je tožnik

tožbo po podrednem zahtevku umaknil.

Pravilna je pritožbena trditev, da sta primarni in podredni tožbeni

zahtevek vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njih je

podvrženo vrstnemu redu, kot ga je izbral tožnik. Smiselno enake

učinke kot zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, po kateri sodišče

mora obravnavati podredni zahtevek, ima tudi umik tožbe po primarnem

zahtevku, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji

za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni. V

okviru razpolaganja z zahtevki torej tožeča stranka lahko brez

negativnih procesnih posledic za prej podrejeno postavljeni tožbeni

zahtevek lahko umakne tožbo le glede primarnega zahtevka, vstraja pa

pri podrejenem. V takem primeru ne gre za spremembo tožbe v smislu 2.

odstavka 184. člena ZPP. Zmotno je zato stališče prvostopnejskega

sodišča, da niso podane procesne predpostavke za odločanje o

podrednem (odškodninskem) tožbenem zahtevku, ker gre za pogojno

postavljeni zahtevek, pogoj za njegovo obravnavanje pa bi se lahko

uresničil le v primeru, če bi sodišče meritorno obravnavalo

primarnega in slednjega zavrnilo, tako postopanje in odločanje o

primarnem zahtevku pa zaradi umika tožbe v tem delu ni več mogoče.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zaradi umika

tožbe postopek ustavilo (1. točka izreka), tožeči stranki je

naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku

937.255,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka),

objektivne spremembe (razširitve) tožbe ni dopustilo (3. točka

izreka) in odločilo, da se bo sprememba tožbe za plačilo odškodnine

obravnavala kot nova tožba v novem postopku (4. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka,

uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb

pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev

zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo z dne 3.4.1998 kot primarnega uveljavljala

zahtevek na sklenitev pogodbe, kot podrednega pa zahtevek na plačilo

odškodnine (3. odstavek 182. člena ZPP). Tožba s tako uveljavljanim

primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom je bila toženi stranki

vročena dne 21.4.1998, kot to izhaja iz povratnice, pripete pri list.

št. 6. Protispisna je zato pritožbena trditev, da do umika primarnega

tožbenega zahtevka z vlogo z dne 8.7.2005 tožba tožeče stranke z dne

3.4.1998 toženi stranki sploh še ni bila vročena. Tako se izkaže, da

je začela teči pravda tako o primarnem, kot o podrednem tožbenem

zahtevku po tožbi z dne 3.4.1998, dne 21.4.1998 (1. odstavek 189.

člena ZPP), ker eventualni podredni zahtevek ni suspenzivno pogojen,

ampak je takoj viseč (Juhart - Civilno procesno pravo FLRJ - str.

273). To pa pomeni, da litispendenca podrejenega tožbenega zahtevka

preneha (z učinkom ex tunc) le v primeru, če je primarnemu tožbenemu

zahtevku ugodeno, ker se v takem primeru presumira, da je tožnik

tožbo po podrednem zahtevku umaknil. Drugače pa je v primeru, če je

primarni tožbeni zahtevek zavrnjen. Tedaj je treba odločiti tudi o

podrednem zahtevku. Le v tem smislu glede vrstnega reda obravnavanja

podrejenega tožbenega zahtevka je treba razumeti tudi sodbo in sklep

Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 449/97.

Pravilna je pritožbena trditev, da sta primarni in podredni tožbeni

zahtevek vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njih je

podvrženo vrstnemu redu, kot ga je izbral tožnik. Smiselno enake

učinke kot zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, po kateri sodišče

mora obravnavati podredni zahtevek, ima tudi umik tožbe po primarnem

zahtevku, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji

za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni. V

okviru razpolaganja z zahtevki torej tožeča stranka lahko brez

negativnih procesnih posledic za prej podrejeno postavljeni tožbeni

zahtevek lahko umakne tožbo le glede primarnega zahtevka, vztraja pa

pri podrejenem. V takem primeru ne gre za spremembo tožbe v smislu 2.

odstavka 184. člena ZPP. Zmotno je zato stališče prvostopnejskega

sodišča, da niso podane procesne predpostavke za odločanje o

podrednem (odškodninskem) tožbenem zahtevku, ker gre za pogojno

postavljeni zahtevek, pogoj za njegovo obravnavanje pa bi se lahko

uresničil le v primeru, če bi sodišče meritorno obravnavalo

primarnega in slednjega zavrnilo, tako postopanje in odločanje o

primarnem zahtevku pa zaradi umika tožbe v tem delu ni več mogoče.

Zmotno je pri tem štelo, da je tožeča stranka z umikom tožbe po

primarnem tožbenem zahtevku umaknila tožbo tudi po podrednem tožbenem

zahtevku.

Ker je torej tožeča stranka tožbo na plačilo odškodnine vložila že

3.4.1998 (čeprav je tedaj odškodninski tožbeni zahtevek uveljavljala

pogojno) in je pravda tudi glede tega dela tožbenega zahtevka začela

teči že 21.4.1998, z umikom tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka

tožba ob zgoraj povedanem ni bila umaknjena v celoti, saj je tožeča

stranka vztrajala pri odškodninskem tožbenem zahtevku. Pritožbeno

sodišče je zato izpodbijani sklep v 1. točki izreka, kolikor se

nanaša na postopek po tožbi z dne 3.4.1998 na plačilo odškodnine, na

podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo v tem

obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

Kot izhaja iz vloge tožeče stranke z dne 8.7.2005, je tožeča stranka

prvotni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku tolarske

protivrednosti 5.000.000,00 USD po srednjem tečaju Banke Slovenije na

dan plačila z zamudnimi obrestmi zvišala na odškodnino v znesku

2.368.240.843,75 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi oziroma

podrejeno na znesek tolarske protivrednosti 11.231.857,00 USD po

srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi.

S tem je spremenila tožbo v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP.

Pritrditi je prvostopenjskemu sodišču, da je bila v obravnavanem

primeru za tako objektivno spremembo tožbe potrebna privolitev tožene

stranke (1. odstavek 185. člena ZPP) in da je taki spremembi tožena

stranka izrecno nasprotovala. Vendar pa privolitev toženca za

spremembo tožbe ni absoluten pogoj za dopustitev spremembe. Skladno s

1. odstavkom 185. člena ZPP namreč lahko sodišče dovoli spremembo,

čeprav se tožena stranka temu upira, če presodi, da bi bilo to

smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Presoja sodišča

o (ne)smotrnosti dopustitve spremembe tožbe kljub upiranju toženca,

pa je izostala, saj sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov

za nesmotrnost dovolitve spremembe tožbe, ker je zmotno menilo, da je

tožnik z umikom tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka umaknil

tožbo tudi glede podrednega tožbenega zahtevka in da obravnavanje

podrednega kot samostojnega tožbenega zahtevka v tem postopku ni več

mogoče. Izpodbijanega sklepa zato v tem delu ni mogoče preizkusiti

(14. točka 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep v 3. točki izreka,

posledično pa tudi v 4. in 2. točki izreka na podlagi 3. točke 365.

člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v

tem obsegu v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je pritožbeno sodišče

pridržalo na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP. O prilašenih

stroških tožene stranke za odgovor na pritožbo pa je pritožbeno

sodišče odločilo na podlagi 155. člena ZPP. Po 366. členu ZPP se

namreč pritožba zoper sklep ne vroča nasprotni stranki v odgovor. Čim

pa je tako, tudi stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot

potrebne stroške. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je navedene

stroške dolžna kriti tožena stranka sama.