Court dismisses appeal against mandatory chamber fee, ruling it is a public levy under constitution.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

[JEDRO]

Tožena stranka ni postala članica Gospodarske zbornice RS na podlagi

pristopa, to je prostovoljno. Za toženo stranko ima zato vtoževano

plačilo zgolj naravo javne (prisilne) dajatve.

Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl.

Ustave RS). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja in

ne šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj

država zahteva od davkoplačevalca (primerjaj Ustavne odločbe

U-I-296/95 z dne 27.11.1996, Ur. l. RS št. 82/97). Ker pa je ZGZS v

2. odst. 20. čl. le prenesel pooblastilo za določanje članarine na

upravni odbor gospodarske zbornice, ne da bi opredelil osnovo in

kriterije za določitev njene višine ter nadzor države nad njenim

določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi 48. čl. Zakona o

ustavnem sodišču (ZUstS) ugotovilo, da je ZGZS v neskladju z Ustavo

(prim. 1. točko izreka odločbe US, št. U-I-290/96 z dne 11.6.1998 in

34. ter 35. točko obrazložitve te odločbe, Ur. l. RS št. 49/1998).

Ustavno sodišče je sicer presodilo, da obveznost plačevanja članskega

prispevka sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo. Kolikor bi bilo

članstvo v GZS prostovoljno, bi bila tudi višina članarine stvar

dogovora med člani. Ker je zakonodajalec ustanovil GZS kot samostojno

organizacijo (2. člen) in ji podelil določeno stopnjo statutarne

avtonomije (16. člen) zgolj dejstvo, da je določitev višine članarine

prepustil zborničnim organom, tudi v primeru obveznega članstva

ustavno ni sporno. Vendar pa zaradi avtonomije GZS članarina ni

izgubila značaja javne dajatve. Še vedno gre namreč za obvezno

dajatev, ki je vezana na prisilno članstvo v neki organizaciji (prim.

31. člen obrazložitve te odločbe).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 1. in 3.

tč. izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. tč. izreka). Sklenilo je,

da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 40.000,00 SIT pravdnih

stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22.11.2002 do plačila

v roku 8 dni (2. tč.izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz pritožbenega

razloga napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka

po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge

stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da

sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve

stopnje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zaradi pravilne materialnopravne uporabe Zakona o gospodarski

zbornici Slovenije (ZGZS) in Zakona o spremembi in dopolnitvi ZGZS

(ZGZS-A, začetek veljavnosti 11.3.2000) je treba uvodoma ločiti

zneske vtoževanih obračunanih članskih prispevkov tožeče stranke

proti toženi stranki na dve obdobji. Prvo obdobje se nanaša na

zapadlost obračunov od 10.6.1997 do 10.3.2000, ko je še veljal ZGZS

(primerjaj dolg po knjigovodski evidenci A 2 za leta 1997 do vključno

valuta obveznosti 10.3.2000, A 2). Drugo obdobje pa se nanaša na

prispevke, torej že v času veljavnosti ZGZS-A, v času od 10.4.2000 do

10.6.2000 (A2). Čepav je sodišče prve stopnje v razlogih navedlo, da

bi sicer bila tožeča stranka upravičena terjati od tožene stranke

plačilo članarine po samem temelju in to obrazložilo z veljavnostjo

in določenimi kriteriji v ZGZS-A za celotno obdobje obračunanih

prispevkov, pa za obdobje od 10.6.1997 do vključno 10.3.2000 tudi

glede temelja vtoževane terjatve sodišča druge stopnje zavzeme

naslednje materialnopravno stališče:

Tožena stranka ni postala članica Gospodarske zbornice RS na podlagi

pristopa, to je prostovoljno. Za toženo stranko ima zato vtoževano

plačilo zgolj naravo javne (prisilne) dajatve.

Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl.

Ustave RS). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja in

ne šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj

država zahteva od davkoplačevalca (primerjaj Ustavne odločbe

U-I-296/95 z dne 27.11.1996, Ur. l. RS št. 82/97). Ker pa je ZGZS v

2. odst. 20. čl. le prenesel pooblastilo za določanje članarine na

upravni odbor gospodarske zbornice, ne da bi opredelil osnovo in

kriterije za določitev njene višine ter nadzor države nad njenim

določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi 48. čl. Zakona o

ustavnem sodišču (ZUstS) ugotovilo, da je ZGZS v neskladju z Ustavo

(prim. 1. točko izreka odločbe US, št. U-I-290/96 z dne 11.6.1998 in

34. ter 35. točko obrazložitve te odločbe, Ur. l. RS št. 49/1998).

Ustavno sodišče je sicer presodilo, da obveznost plačevanja članskega

prispevka sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo. Kolikor bi bilo

članstvo v GZS prostovoljno, bi bila tudi višina članarine stvar

dogovora med člani. Ker je zakonodajalec ustanovil GZS kot samostojno

organizacijo (2. člen) in ji podelil določeno stopnjo statutarne

avtonomije (16. člen) zgolj dejstvo, da je določitev višine članarine

prepustil zborničnim organom, tudi v primeru obveznega članstva

ustavno ni sporno. Vendar pa zaradi avtonomije GZS članarina ni

izgubila značaja javne dajatve. Še vedno gre namreč za obvezno

dajatev, ki je vezana na prisilno članstvo v neki organizaciji (prim.

31. člen obrazložitve te odločbe).

Ker je ustavno sodišče vtoževano plačilo kvalificiralo kot javno

dajatev, ZGZS pa ne določa osnovnih izhodišč za opredelitev višine te

obveznosti, gre za pravno praznino (Ustavno sodišče je sprejelo

ugotovitveno odločbo na podlagi 48. člena ZUstS). Na področju, na

katerem ustava zapoveduje določenost prisilne javne dajatve v zakonu,

ta vključuje zakonsko opredelitev izhodišč za opredelitev višine

javne dajatve (147. čl. Ustave), pa ni prostora za zakonsko in pravno

analogijo. Tako je treba šteti, da 20. čl. ZGZS ni zadostna pravna

podlaga za nastanek vtoževane obveznosti, ki ima za toženo stranko

pomen javne dajatve.

Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. čl. Ustave in

3. čl. Zakona o sodiščih). Pri sojenju pa morajo upoštevati odločbe

Ustavnega sodišča (3. odst. 1. čl. ZUstS). Ni razloga, da določba 3.

odst. 1. čl. ZUstS ne bi veljala za odločbo Ustavnega sodišča, s

katero je bilo ugotovljeno, da je določen zakon v neskladju z Ustavo.

In ker so sodniki pri sojenju vezani (najprej) na Ustavo (prim. 156.

čl. Ustave), ne smejo svoje sodbe opreti na zakon, za katerega je

Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo (prim. sodbo

VSRS Ru 30/93), če bi se pri tem razlogi sodišča morali opreti na

izhodišča, ki so po presoji Utavnega sodišča nesprejemljiva z

ustavnega gledišča. Za konkretni primer to pomeni, da določbe ZGZS o

obveznem plačilu članarine, ki ima pomen javne dajatve, zaradi

razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZGZS v

neskladju z ustavo, ne morejo imeti učinka, ki jim ga pripisuje

tožeča stranka. Že zaradi navedenih razlogov je odločitev (z drugimi

razlogi) pravilna.

Glede obračunanih članskih prispevkov za drugo obdobje, to je za čas

od 10.4. do 10.6.2000 pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo,

da iz navedenih sklepov (za to obdobje veljaven sklep je objavljen v

Uradnem listu RS št. 101/99 in 54/2000) ni razvidna višina osnove, od

katere se je izračunavala članarina za toženo stranko. Tožeča stranka

ni navedla koliko znaša osnova, od katere je toženi stranki

zaračunavala članarino, niti ni predložila dokazov o njeni višini. V

sklepu o določitvi stopnje članskega prispevka Gospodarske zbornice

Slovenije (GZS) za leto 2000 je namreč v 2. točki kot osnova za

obračun članskega prispevka za leto 2000 v skladu z 19. čl. Statuta

GZS predpisan seštevek amortizacije in bruto plač iz letnega poročila

oz. davčnega izkaza za leto 99. V nadaljnjih točkah so zavezanci

razvrščeni po merilih vsote bilančnih postavk in določen procent, po

katerem se mesečno obračunava članski prispevek (primerjaj 3. in 4.

točko sklepa). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da te

osnove za obračun tožeča stranka ni navedla. Sodišče prve stopnje je

res obrazložilo, da so osnova za posamezno leto in način izračuna

razvidni iz omenjenih sklepov o določitvi stopnje članskega

prispevka. Vendar je hkrati, kot je bilo povedano, ugotovilo, da

višina stopnje za toženo stranko iz sklepov ni razvidna, niti ni

tožena stranka navedla koliko znaša ta osnova. Očitek absolutne

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339.

čl. ZPP torej ni podan.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala,

da obračuna za posamezno obdobje ne more preveriti in ne ve, ali je

izračunan pravilno. Na podlagi izpiska iz poslovne knjige tega

preizkusa upravičeno tožena stranka ni mogla narediti. S to trditvijo

je zadostila pogojem predpisanim v 212. čl. ZPP, po katerem je dolžna

tudi tožena stranka za svoje trditve predložiti dokaze, seveda če je

to sploh mogoče glede na predložena dokazila s strani tožeče stranke.

V konkretnem primeru tožena stranka ni bila dolžna določneje

opredeliti svojih trditev. Le če bi tožeča stranka v skladu z načinom

obračuna članskega prispevka, opredeljenega v 2., 3. in 4. točki

omenjene sklepe določno navedla, od katere vsote je zaračunala toženi

stranki članski prispevek, bi bila dolžna tožena stranka konkretneje

opredeliti svoje nasprotovanje tožbenemu zahtevku.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi

pri uradnem preizkusu ni našlo nobene absolutne bistvene kršitve

določb pravdnega postopka (2. odst. 350. čl. ZPP), materialno pravo

pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).