Appeal allowed; first instance judgment reversed due to incorrect burden of proof allocation regarding hidden defect. Verdict: partially_allowed

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep o odmeri sodne takse za pritožbo se zavrne in se

izpodbijani sklep potrdi.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

[JEDRO]

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka

pravočasno obvestila tožečo stranko o skriti napaki, da je tožeča

stranka priznala, da je bila o reklamaciji obveščena, da je bila

tožeča stranka dolžna dobaviti kurilno olje z lastnostmi, ki so

potrebni za njeno normalno rabo, da so to lastnosti slovenskega

standarda SIS 1101, da je prišlo do zgoščevanja olja (skrita stvarna

napaka) v cisternah pri strankah tožene stranke v spornem času, ter

da je tožeča stranka pomagala reševati reklamacije kupcev tožeče

stranke, bi se lahko razbremenila odgovornosti za skrito napako le,

če bi zatrjevala in dokazala, da vzrok za napako ne izvira iz njegove

(prodajalčeve, tožnikove sfere).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L., opr.

št. Ig 7 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter postopek

nadaljevalo po tožbi (1. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki 58.151.398,70 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 13.6.1997 do plačila, v roku 15 dni (2. točka

izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev, ki jo tožena stranka

uveljavlja v pobot (3. točka izreka). Tožena stranka je dolžna

povrniti tožeči stranki njene stroške izvršilnega postopka v znesku

556.890,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.1997 do

plačila in njene nadaljnje stroške tega postopka v znesku

1.458.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2003 do

plačila, v roku 15 dni (4. točka izreka).

S sklepom o odmeri sodne takse je sodišče prve stopnje ugotovilo, da

je taksni zavezanec N., na podlagi 26. člena Zakona o sodnih taksah

(ZST) dolžan v 15 dneh od vročitve tega sklepa doplačati takso za

pritožbo v znesku 380.000,00 SIT (1. odstavek tar. št. 3 ZST).

Zoper sodbo in sklep se je tožena stranka (taksni zavezanec)

pravočasno pritožila.

Pritožbo zoper sodbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov po 1.

odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge

stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo zoper sodbo ni odgovorila.

S pritožbo zoper sklep o odmeri sodne takse pa je predlagala sodišču

druge stopnje, naj sklep razveljavi in naj ugotovi, da je že plačana

pravilna taksa za pritožbo v višini 380.000,00 SIT.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, zoper sklep pa ni utemeljena.

Razlogi sodišča druge stopnje k pritožbi zoper sodbo:

1.Utemeljeno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega

postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kot dokazane trditve tožeče

stranke, da je kurilno olje, dobavljeno s strani tožeče stranke,

toženi stranki po pogodbi o dobavi z dne 10.6.1996 (A66) ustrezalo

slovenskemu standardu SIS 1011 (A71). Poročila o preizkusu kurilnega

olja št. L 0261512 VE/B z dne 17.12.1996 (A67) namreč ni upoštevalo

kot dokaz, s katerim bi lahko tožeča stranka dokazala ali kurilno

olje ustreza omenjenim zahtevam. Ob sklepanju, da omenjenega dokaza

ne bo upoštevalo v dokaz trditev, da je tožeča stranka pravno

perfektno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, je isto analizo

upoštevalo kot dokaz za utemeljenost ugovora tožeče stranke, da

vzroka zgoščevanja kurilnega olja ne gre pripisovati njegovim

neustreznim lastnostim, pač pa drugim vzrokom (primerjaj 2. odstavek

6. strani izpodbijane sodbe). Hkratno sklicevanje na dokaz, ki ga

sodišče najprej ni upoštevalo, nato pa ga je v dokaz drugih trditev

tožeče stranke upoštevalo, pomeni medsebojno nasprotje v razlogih

izpodbijane sodbe. To pa je absolutna bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Že iz

tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo

razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1.

odstavek 354. člena ZPP). Ker je podana uveljavljana absolutna

bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero tudi sicer pazi

sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena

ZPP), se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z zatrjevano kršitvijo

pravila materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Ne glede

na morebitno utemeljeno uveljavljano kršitev načela materialnega

procesnega vodstva bi bila odločitev v pritožbenem postopku enaka.

2.Nepravilna uporaba materialnega prava

Pravila o dokaznem bremenu sodijo v zgornjo premiso sodniškega

silogizma, to je v uporabo materialnega prava. S tem, ko je sodišče

prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pravočasno obvestila

tožečo stranko o skriti napaki, da je tožeča stranka priznala, da je

bila o reklamaciji obveščena, da je bila tožeča stranka dolžna

dobaviti kurilno olje z lastnostmi, ki so potrebni za njeno normalno

rabo, da so to lastnosti slovenskega standarda SIS 1101, da je prišlo

do zgoščevanja olja (skrita stvarna napaka) v cisternah pri strankah

tožene stranke v spornem času, ter da je tožeča stranka pomagala

reševati reklamacije kupcev tožeče stranke, bi se lahko razbremenila

odgovornosti za skrito napako le, če bi zatrjevala in dokazala, da

vzrok za napako ne izvira iz njegove (prodajalčeve, tožnikove sfere).

Vzrok za napako bi bila lahko le okoliščina, ki je prodajalec (tožeča

stranka) ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se ji tudi ne izogniti,

oziroma okoliščina, ki je ni mogel in je ni bil dolžan obvladati.

Tožeča stranka je zatrjevala, da so pogodbene stranke tožene stranke

neustrezno skladiščile v svojih cisternah prodano gorivo ter da bi

morale pogodbene stranke tožene stranke dodajati k dobavljenemu

kurilnemu olju aditive proti zamrzovanju. Le če bi tožeči stranki

uspelo dokazati, da je vzrok zgoščevanja kurilnega olja na strani

tožene stranke, bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti za skrito

stvarno napako (več o odgovornosti za stvarne napake, glej

Obligacijski zakonik s komentarjem posebni del, 3. knjiga, 2. odsek,

Odgovornost za stvarna napake, str. 130 - 136). Ureditev v 458. členu

Obligacijskega zakonika je namreč identična z ureditvijo v času

spornega razmerja veljavnega 478. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo

materialnopravne določbe o razporeditvi dokaznega bremena med

pogodbeni (pravdni) stranki, je tudi nepravilno uporabilo

materialnopravne določbe 478. in naslednjih členov ZOR.

V ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje v novem dokaznem postopku

izhaja iz dejstva, da je tožena stranka v postopku že dokazala, da

kurilno olje ni imelo lastnosti, ki so potrebne za njegovo normalno

rabo, to je kurjenje v centralnih pečeh, saj se je zgoščevalo (1.

točka 479. člena ZOR). Stvarna napaka je bila v tem, da je bilo

gorivo zgoščeno in ne v tem, da ni imelo lastnosti, ki jih zahteva

standard S 1101. Tožena stranka kot kupec je morala dokazati samo

obstoj napake, ne pa tudi njenega vzroka. Sodišče prve stopnje pa

zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča o porazdelitvi

dokaznega bremena med pravdnima strankama ni izvedlo dokaznega

postopka v dokaz trditev tožeče stranke o njeni morebitni

razbremenitvi odgovornosti za nastalo stvarno skrito napako. Na

podlagi načela proste presoje dokazov bo moralo sodišče prve stopnje

za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja oceniti, ali bo

za novo odločitev zadoščala listinska dokumentacija v spisu oziroma

bo po svoji oceni zaslišalo tudi predlagane priče. Pri tem bo moralo

tudi ugotoviti, ali je bila celotna količina olja, katerega plačilo

vtožuje tožeča stranka v tem postopku, dobavljena s skrito stvarno

napako, ali je šlo samo za del olja s takšno napako. Šele na podlagi

popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja bo lahko sodišče

prve stopnje o zadevi ponovno materialnopravno odločilo.

3.O podrejeno uveljavljanem pobotnem ugovoru za škodo nastalo toženi

stranki

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 9.12.2002 (red. št. 42)

zatrjevala, da ji je nastala škoda (trditve pod točko 2. te

pripravljalne vloge). V dokaz teh trditev je predlagala zaslišanje

zakonite zastopnice tožene stranke L.V., zaposlene pri toženi stranki

in listine v zvezi z reklamacijo P.. V tem okviru bo moralo sodišče

prve stopnje najprej ugotoviti, ali so bile podane dovolj

konkretizirane trditve in predloženi dokazi v zadostni meri. Od te

odločitve bo odvisno, kako bo izpeljalo nadaljni (dokazni) postopek

in o zadevi ponovno odločilo.

O pritožbi tožene stranke (taksnega zavezanca) zoper sklep o odmeri

sodne takse za pritožbo:

Po 1. odstavku tar. št. 1 ZST se plača za tožbo in nasprotno tožbo

takso po vrednosti zahtevka s tem, da se pri vrednosti zahtevka nad

100.000 točk (tedaj po vrednosti točke 19,00 SIT - 1.900.000,00 SIT)

plača sodna taksa v višini 1% od tolarske vrednosti, vendar največ v

tolarski vrednosti 20.000 točk (tedaj 380.000,00 SIT).

Po 1. odstavku tar. št. 3 ZST pa se za pritožbo zoper sodbo plača

dvojna taksa iz 1. odstavka tar. št. 1, s tem da najvišja taksa ne

sme presegati 40.000 točk (tedaj 760.000,00 SIT). Sodišče prve

stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka tar. št. 3 pravilno

odločilo, da mora taksni zavezanec ob plačani taksi za pritožbo v

znesku 380.000,00 SIT, doplačati takso za pritožbo še v istem znesku,

to je 380.000,00 SIT. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo

in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela bo o pritožbenih stroških

treba odločiti s končno odločbo.