Appeal court modified first-instance judgment on vehicle damage liability while dismissing plaintiff's appeal.

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako,

da se

- 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek:

Tožena stranka G. d.o.o., je dolžna plačati tožeči stranki M. d.o.o.,

120.609,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

21.7.1994 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo."

- 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje pa:

"Tožeča stranka mora toženi stranki plačati za stroške

prvostopenjskega postopka 214.140,00 SIT, v roku 8 dni."

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje v 2. točki izreka.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati za stroške pritožbenega

postopka v znesku 99.000,00 SIT, v roku 8 dni.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

[JEDRO]

Pomanjkanje trditev tožeče stranke o tem ali je bilo sporno

"poškodovano in kasneje popravljeno vozilo" rezervirano za nadaljnji

najem v vtoževanem obdobju in ali je zaradi čakanja tožeče stranke na

ogled vozila z izvedencem, bila rezervacija odpovedana, pomeni

nesklepčnost tožbenih trditev v zvezi z uporabo določbe 155. in 3.

odstavka 189. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska

120.609,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.1994 do

plačila v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Višji tožbeni

zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča

stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku

74.898,00 SIT v roku 15 dni (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka je izpodbijala zanjo neugodni del izreka

prvostopenjske sodbe v 1. in 3. točki izreka zaradi bistvene kršitve

določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem

postopu (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču

druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve

stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje, oziroma jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti

zavrne in ji prizna pravdne stroške.

Tožeča stranka pa se je pritožila zoper 2. točko izreka

prvostopenjske sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega

postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge

stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala

zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane 2. točke izreka

prvostopenjske sodbe.

Obe pravdni stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

O uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega

postopka

Razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odločitev sodišča

prve stopnje o času neuporabe vozila tožeče stranke predstavljajo

uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega

stanja. Vprašanje pravilne dokazne ocene izpovedbe priče T.Š.bi lahko

bilo uveljavljano le kot relativna bistvena kršitev določb pravdnega

postopka v smislu 1. odstavka 339. čl. ZPP. Ker pa v postopku v sporu

majhne vrednosti, uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativne bistvene kršitve

določb pravdnega postopka ni upošteven pritožbeni razlog v smislu 1.

odstavka 458. člena ZPP, teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje

ni moglo upoštevati. Enako velja za odločitev sodišča prve stopnje o

višini in spremembi tožbenega zahtevka. Višina tožbenega zahtevka je

bila obrazložena na strani 3 izpodbijane sodbe (primerjaj 5.

odstavek obrazložitve, stran 4 sodbe sodišča prve stopnje). Res ni

sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke v višini 120.609,00 SIT s pripadki. Vendar pa

je mogoč preizkus prisojenega zneska. Sodišče prve stopnje je namreč

obrazložilo, da je priznalo tožeči stranki odškodnino v višini

izgubljenega zaslužka zato, ker vozila en teden ni mogla dati v

najem. Ker je znašal znesek tritedenskega najema 361.825,80 SIT, je

znesek enotedenskega najema 120.609,00 SIT (361.825,80 SIT deljeno s

3). Uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka

torej niso podane. Sodišče druge stopnje tudi pri uradnem preizkusu

izpodbijane sodbe ni našlo nobenih ostalih absolutnih bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350.člena ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialnopravne določbe

155. člena in 3. odstavka 189. člena tedaj veljavnega Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR). Dejansko podlago tega spora namreč

sestavljajo trditve tožeče stranke o tem, da tožeča stranka zaradi

protipravnega ravnanja tožene stranke, ni mogla dati vozila v

nadaljnji najem drugemu najemniku. S tem pa bi ji lahko nastala škoda

le v obliki izgubljenega dobička.

Do škodnega dogodka, to je okvare vozila, ki ga je uporabljala kot

najemnik tožena stranka, je prišlo med vožnjo v Italiji. Prišlo je

torej do tipičnega škodnega dogodka. Sklepanje sodišča prve stopnje,

da je šlo za pogodbeno škodo ni pravilno (primerjaj 262.in naslednji

členi ZOR). Sodišče bi moralo uporabiti splošna pravila o

povzročitvi škode in njeni povrnitvi (154. in naslednji členi ZOR).

Splošne predpostavke po 154. in naslednjih členih ZOR so namreč

protipravnost, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo, ki nastane

v sferi oškodovane osebe in škoda, ki jo v sferi oškodovane osebe

povzroči protipravno ravnanje oziroma protipravna posledica, ki

izvira iz sfere odgovorne osebe ter odškodninske odgovornosti

povzročitelja škode. Tožeča stranka bi morala v postopku zatrjevati

vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Vse morajo namreč biti podane kumulativno, sicer ni podlage za

ugoditev tožbnemu zahtevku na plačilo odškodnine.

Tožeča stranka v postopku ni uveljavljala navadne škode, ampak

izgubljeni dobiček. Izgubljeni dobiček je tista škoda, ki se izraža v

preprečitvi povečanja nekega premoženja oškodovanca (155.člen ZOR).

Po 3. odstavku 189. člena ZOR pa se pri oceni izgubljenega dobička

upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede

na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga

zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.

Pomanjkanje trditev tožeče stranke o tem ali je bilo sporno

"poškodovano in kasneje popravljeno vozilo" rezervirano za nadaljnji

najem v vtoževanem obdobju in ali je zaradi čakanja tožeče stranke na

ogled vozila z izvedencem, bila rezervacija odpovedana, pomeni

nesklepčnost tožbenih trditev v zvezi z uporabo določbe 155. in 3.

odstavka 189. člena ZOR. Ker tožeča stranka niti ni zatrjevala in ne

dokazala dobička, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati se

sodišče druge stopnje sploh ni ukvarjalo z ostalimi elementi

odškodninske odgovornosti, ki bi morali biti kumulativno podani za

ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zato tudi ni odgovarjalo

na ostale pritožbene trditve, ker niso bile več odločilnega pomena

zaradi povedanega materialnopravnega stališča sodišča druge stopnje

(1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe

materialnega prava. Ker je sodišče prve stopnje relevantno dejansko

stanje pravilno ugotovilo, pri tem pa kot je bilo že obrazloženo ni

napravilo nobenih postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. čl. ZPP), je pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe

(4. točka 358. člena ZPP).

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja le zmotno ugotovljeno dejansko

stanje v sodbi sodišča prve stopnje. Kot je bilo že povedano pa tega

pritožbenega razloga na podlagi 1. odstavka 458. člena ZPP sodišče

druge stopnje pri odločanju ne more upoštevati. Čeprav je sodišče

prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, pa zaradi tega ni

bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S tem pa niso podani

razlogi za uporabo določb 2. odstavka 458. člena ZPP. V zvezi z

obrazloženim materialnopravnim stališčem so razlogi sodišča druge

stopje v tej odločbi enaki pri odločitvi o zavrnitvi pritožbe tožeče

stranke, kot pri spremembi izpodbijane 1. točke izreka sodbe sodišča

prve stopnje. Zato, ker tudi pri uradnem preizkusu 2. točke izreka

sodbe sodišča prve stopnje, niso podane nobene absolutne bistvene

kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP) je

sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) v 2. točki izreka.

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo stroškovnega dela

(1. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).

Tožena stranka je v pravdi v celoti uspela. Ob pritožbah obeh

pravdnih strank je sodišče druge stopnje spremenilo izrek odločbe

sodišča prve stopnje o stroških v celoti, kljub temu, da je tožena

stranka delno že uspela in so ji bili prisojeni stroški v znesku

74.898,00 SIT. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z

Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje pri tem tarifo, veljavno v času

oprave storitve in vrednost točke na dan odmere (primerjaj 2.

odstavek 14. člena OT). Tako gre toženi stranki 1520 točk x 110,00

SIT, kar znese 167.200,00 SIT, povečano za 20% DDV (33.440,00 SIT),

pa 200.640,00 SIT. Temu znesku je sodišče prištelo še sodno takso za

odgovor na tožbo v višini 13.500,00 SIT. Stroški tožene stranke za

postopek pred sodiščem prve stopnje so tako 214.140,00 SIT.

Pritožbeni stroški za sestavo pritožbe pa so 375 točk x 110,00 SIT,

kar znese 41.250,00 SIT, povečano za 20% (8.250,00 SIT) pa 49.500,00

SIT. V enakem znesku je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki

tudi stroške postopka z odgovorom na pritožbo zoper pritožbo tožeče

stranke. Skupaj tako znašajo pritožbeni stroški, ki jih je priznalo

sodišče druge stopnje toženi stranki 99.000,00 SIT.