Appeal allowed: Creditor barred from suing after debt recognized in liquidation proceedings.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal and reversed the first-instance judgment, dismissing the creditor's claim for payment. The creditor had previously reported and had the debt recognized in the liquidation proceedings of the debtor company, thereby losing the right to sue as a non-reporting creditor. The court held that only creditors who reported their claims before the main distribution of the liquidation estate could demand payment from the remaining assets, and since the creditor's claim was already settled within that process, the subsequent lawsuit was legally unfounded.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP); Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL): A creditor who has reported a claim in liquidation proceedings and had it recognized cannot subsequently initiate a lawsuit to recover that claim from the remaining assets of the liquidation estate.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2.
točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo
2.521.684,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2001 do
plačila zoper toženo stranko I. IT.,d.o.o., zavrne.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki I.IT.,d.o.o.,
stroške postopka v znesku 348.234,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od zneska 215.050,00 SIT od 12.3.2003 do plačila, v 15 dneh.
[JEDRO]
Tožeča stranka je sporno terjatev prijavila v likvidacijskem
postopku nad družbo I.I. d.d., in ji je bila ta terjatev tam
tudi priznana. Zato ne more imeti položaja upnika, ki
terjatve ni prijavil do dneva obravnave o glavni razdelitvi
likvidacijske mase. Samo takšni upniki namreč lahko s tožbo
zahtevajo, da jim njihove terjatve poravna tisti, v dobro
katerega je vplačan preostanek premoženja likvidacijske mase
po glavni razdelitvi.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje izreklo, da je v
uvodu navedena tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki
2.521.684,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2001 do
plačila in ji povrniti 160.502,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 12.3.2003 do plačila.
Tožena stranka je zoper ta del sodbe vložila pravočasno pritožbo iz
vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem
postopku (ZPP). Smiselno je predlagala, da sodišče druge stopnje
sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,
tožečo stranko pa zaveže na plačilo stroškov pritožbenega postopka.
Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da sodišče
druge stopnje pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Stroškov
odgovora ni priglasila.
Pritožba je utemeljena.
Drži pritožbena navedba, da tožeča stranka v tem sporu ni aktivno
legitimirana. Njena aktivna legitimacija ne more temeljiti na
določbah 159. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in
likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89; ZPPSL/89), ki jih bilo treba
ob zaključku likvidacijskega postopka nad družbo I.I. d.d. uporabiti
glede na prehodno določbo 1. odst. 196. člena veljavnega Zakona o
prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93,
39/97 in 52/99; ZPPSL). Tožeča stranka je sporno terjatev prijavila v
likvidacijskem postopku nad družbo I.I., d.d., in ji je bila ta
terjatev tam tudi priznana, zato ne more imeti položaja upnika, ki
terjatve ni prijavil do dneva obravnave o glavni razdelitvi
likvidacijske mase. Samo takšni upniki namreč lahko s tožbo
zahtevajo, da jim njihove terjatve poravna tisti, v dobro katerega je
vplačan preostanek premoženja likvidacijske mase po glavni
razdelitvi.
Glede na pravkar povzete popolnoma jasne zakonske določbe so zato
drugačni zaključki sodišča prve stopnje (ki se je sicer sklicevalo na
vsebinsko enake določbe 183. člena ZPPSL) pravno zmotni. Tožeča
stranka je imela možnost, da poplačilo sporne terjatve doseže kot
upnik v že omenjenem likvidacijskem postopku. Če morda njena terjatev
ni bila zajeta s sklepom o glavni razdelitvi, bi se zoper takšen
sklep lahko pritožila. Če pa je bila terjatev s sklepom o glavni
razdelitvi zajeta, bi se tožeča stranka potem, ko je ob zaključku
likvidacijskega postopka ugotovila, da ni dobila plačila, lahko
pritožila zoper sklep o zaključku likvidacijskega postopka. Pritožbo
bi morala vložiti v osmih dneh od dneva, ko je bil sklep nabit na
oglasno desko sodišča (2. in 3. odst. 10. člena ZPPSL/89) in ne morda
od dneva, ko je bil objavljen v Uradnem listu. V sklepu o zaključku
likvidacijskega postopka pa je besedilo 3. točke izreka povsem v
skladu z določbami 159. člena ZPPSL/89. Sicer pa tudi besedila objave
o zaključku likvidacijskega postopka v Uradnem listu RS št. 113/00 ni
mogoče razumeti drugače, kot da se nanaša le na upnike iz 159. člena
ZPPSL/89.
Sodišče druge stopnje je še preizkusilo, ali bi tožbeni zahtevek
lahko imel pravno podlago v določbah 210. člena Zakona o
obligacijskih razmerjih (neupravičena pridobitev). Takšne podlage ni
našlo, saj je tožena stranka svoj delež ostanka likvidacijske mase
pridobila na podlagi pravnomočnega sklepa o zaključku likvidacijskega
postopka, ki ni bil nikoli razveljavljen ali kako drugače izpodbit s
pravnimi sredstvi.
Iz povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje, ko je tožbenemu
zahtevku ugodilo, napačno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče
druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve
stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek
zavrnilo.
Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je moralo sodišče druge stopnje
odločiti tudi o stroških vsega postopka. Tožena stranka je s pritožbo
in posledično tudi v tem sporu v celoti uspela. Zato ji mora tožeča
stranka povrniti vse potrebne pravdne stroške za postopek na prvi
stopnji (215.050,00 SIT) kakor tudi njene pritožbene stroške
(133.184,00 SIT). Stroške tožene stranke je sodišče druge stopnje
odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.