Appeal allowed: Default judgment reversed because default procedure only checks pleading sufficiency, not factual truth.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da

se glasi:

"Tožena stranka L.G., d.o.o. je dolžna tožeči stranki plačati znesek

2.134.419,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2002 do

plačila, v 15 dneh."

Tožena stranka L.G, d.o.o.je dolžna tožeči stranki povrniti stroške

postopka v znesku 173.480,00 SIT, v 15 dneh.

[JEDRO]

Niti ob izdaji zamudne sodbe, s katero se tožbenemu zahtevku ugodi

(1. odst. 318. člena ZPP), niti ob izdaji sodbe, s katero se na

podlagi 3. odst. 318. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrne, se ne izvaja

dokazni postopek, temveč se samo preizkuša, ali so izpolnjeni pogoji

iz 1. odst. 318. člena ZPP. Izvajanje dokazov bi namreč pomenilo

ugotavljanje dejanskega stanja, kar pa pri izdaji zamudne sodbe

oziroma zavrnilne sodbe iz 3. odst. 318. člena ZPP ne pride v poštev.

Preizkusiti je treba le sklepčnost tožbe; če so s tožbo predloženi

dokazi, pa se je treba še prepričati, da ti dokazi niso v nasprotju s

tožbenimi navedbami. Presoja predloženih dokazov, ki bi tako

postavljeno mejo presegla (npr. glede zadostnosti ali ustreznosti

dokazov), ni dopustna, saj bi pomenila ugotavljanje dejanskega

stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z odločbo, ki jo je poimenovalo "Delna

(zamudna) sodba", zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala

prvotožena stranka (L.G., d.o.o) tožeči stranki plačati znesek

2.134.419,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2002 do

plačila in sorazmerni del stroškov postopka. V zvezi s tem sodišče

druge stopnje pojasnjuje, da za toženo stranko L.G.d.o.o., ne

uporablja izraza prvotožena stranka. To namreč ni več potrebno, saj

je bil postopek z drugotoženo stranko Ž.T.d.o.o., končan že pred

izdajo izpodbijane sodbe (s sodno poravnavo).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je potem, ko

tožena stranka v tridesetih dneh na tožbo ni odgovorila, ugotovilo,

da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, s katero bi

tožbenemu zahtevku ugodilo. Zato je na podlagi 3. odst. 318. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz

vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti

ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve

stopnje v ponovno obravnavanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje mora najprej pojasniti, da se niti ob izdaji

zamudne sodbe, s katero se tožbenemu zahtevku ugodi (1. odst. 318.

člena ZPP), niti ob izdaji sodbe, s katero se na podlagi 3. odst.

318. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrne (ni korektno takšno sodbo

imenovati zamudna sodba, kot je to v tej zadevi storilo sodišče prve

stopnje, vendar to ni bistveno), ne izvaja dokazni postopek, temveč

se samo preizkuša, ali so izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 318. člena

ZPP. Izvajanje dokazov bi namreč pomenilo ugotavljanje dejanskega

stanja, kar pa pri izdaji zamudne sodbe oziroma zavrnilne sodbe iz 3.

odst. 318. člena ZPP ne pride v poštev.

Pri ugotavljanju pogojev za izdajo zamudne sodbe je treba izhajati iz

dejstev, ki so navedena v tožbi, in šteti, da je tožena stranka s

tem, ko na tožbo ni odgovorila, ta dejstva priznala. (Prav zaradi

tega zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja - 2. odst. 338. člena ZPP.) Preizkusiti

pa je treba, ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka 1. odst. 318. člena ZPP) in

ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z

dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno

znana (4. točka 1. odst. 318. člena ZPP). Preizkusiti je torej treba

le sklepčnost tožbe; če so s tožbo predloženi dokazi, pa se je treba

še prepričati, da ti dokazi niso v nasprotju s tožbenimi navedbami.

Presoja predloženih dokazov, ki bi tako postavljeno mejo presegla

(npr. glede zadostnosti ali ustreznosti dokazov), ni dopustna, saj bi

pomenila ugotavljanje dejanskega stanja.

V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravkar navedenih pravil ni

upoštevalo, saj je izvedlo dokazni postopek (ki se sicer lahko izvaja

le na naroku za glavno obravnavo) in v njem predložene dokaze

ocenjevalo. Poleg tega je upoštevalo tudi navedbe, ki jih je v

odgovoru na tožbo podala takratna drugotožena stranka, kar je glede

na gornja pojasnila povsem nesprejemljivo. Po takšnem "dokaznem

postopku" je ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke o tem, da je

tožena stranka prevzela del dolga družbe Ž.T, d.o.o do tožeče

stranke, v nasprotju s predloženima cesijskima pogodbama (ki da

nikakor ne moreta predstavljati pogodb o prevzemu dolga), in da iz

dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega

zahtevka. Ti dve ugotovitvi pa sta ne glede na to, po kakšni

poti je sodišče prve stopnje prišlo do njiju, napačni.

Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je že v tožbi

navedla, da so stranke pri sklepanju dogovora mislile na prevzem

dolga, v pisnih pogodbah pa zapisale, da gre za terjatve in odstop

teh terjatev. Drži namreč, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da

sta pogodbi sicer res naslovljeni kot cesijski, vendar pa gre glede

na dejanski dogovor med strankami in namen, ki so ga z navedenima

pogodbama želele doseči, za pogodbi o prevzemu dolga, to je, da

prvotožena stranka prevzame dolg drugotožene stranke do tožnika. V

zvezi s tem ugotavlja sodišče druge stopnje naslednje:

V tožbi je tožeča stranka navedla, da terja dolg od prvotožene

stranke na podlagi dveh pogodb o prevzemu dolga. Pogodbi, ki sta bili

v ta namen sklenjeni, je predložila takšni, kakršni sta pač bili

napisani. Če bi tožeča stranka ostala samo pri tem, potem bi bila v

sicer sklepčni tožbi navedena dejstva res v nasprotju z dokazi, ki

jih je sama predložila. Toda tožeča stranka je pojasnila, da

predloženi pogodbi v resnici nista cesijski pogodbi in da so stranke

imele v mislih pogodbo o prevzemu dolga. S tem, ko je predložila

cesijski pogodbi, ki naj bi bili po njenih trditvah v resnici pogodbi

o prevzemu dolga, pa je dokazovala, da sta pogodbi sploh bili

sklenjeni. Glede na takšno stanje stvari pa med v tožbi navedenimi

dejstvi in predloženimi dokazi ni nobenega nasprotja.

Napačna je tudi ugotovitev, da tožba ni sklepčna. Kot je bilo že

povedano, je tožeča stranka v tožbi navedla, da terja plačilo na

podlagi dveh pogodb o prevzemu dolga. Pojasnila je tudi, iz katerega

posla izvira prevzeti dolg, in njegovo višino. Zato utemeljenost

zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, vsekakor izhaja.

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe

3. in 4. točke 1. odst. 318. člena ZPP in da je zaradi tega napačno

ugotovilo, da niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, ter

posledično tudi napačno izdalo zavrnilno sodbo po 3. odst. 318. člena

ZPP. Ker pa so ti pogoji tudi sicer izpolnjeni (da je bila tožba

toženi stranki pravilno vročena v odgovor, je ugotovilo že sodišče

prve stopnje; da bi šlo za zahtevek, s katerim stranke ne morejo

razpolagati, pa ni videti razlogov) je sodišče druge stopnje na

podlagi določb 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da

je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo,je moralo

odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo in posledično tudi s tožbo v celoti

uspela. Zato ji mora tožena stranka povrniti vse potrebne pravdne

stroške, ki jih je priglasila v tožbi in pritožbi. Stroške tožeče

stranke je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih

taksah in Odvetniško tarifo.