Appeal dismissed; administrative court has jurisdiction over disputes between municipalities and the state regarding budget funding.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka

odločbe sodišča prve stopnje) potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

[JEDRO]

Za odločanje o sporih med lokalno skupnostjo in državo za

plačilo sredstev iz 7. odst. 26. člena ZFO je stvarno

pristojno upravno sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

za plačilo 33.662.959,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

6.9.1999 do plačila (1. točka izreka odločbe), tožeči stranki pa

naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku

192.119,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2002 do

plačila (3. točka izreka odločbe). Odločilo je še (s sklepom), da se

zaradi umika tožbe postopek ustavi glede plačila glavnice

7.100.000,00 SIT (2. točka izreka odločbe).

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in

naloži toženi stranki plačilo vseh stroškov postopka. Priglasila je

stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da v tej zadevi ni bila

podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, torej sodišča prve

stopnje. Gre namreč za spor med lokalno skupnostjo in državo, o

takšnih sporih pa odloča sodišče v upravnem sporu (torej upravno

sodišče), če zakon tako določa ali če ni z ustavo ali zakonom

določeno drugo sodno varstvo (3. odst. 2. člena Zakona o upravnem

sporu). Za odločitev o sporu v tej zadevi pa drugo sodno varstvo,

namreč pred sodišči splošne pristojnosti, ni določeno, saj ni

določeno v 1. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz 1. člena v

zvezi z 32. členom ZPP izhaja, da spada v stvarno pristojnost

okrožnih sodišč odločanje samo v tistih sporih, v katerih se

uporabljajo pravila pravdnega postopka, ti spori pa so: (1) spori iz

osebnih in družinskih razmerij in (2) spori iz civilnopravnih

razmerij, pri čemer so ta razmerja lahko premoženjska razmerja in

druga civilnopravna razmerja.

V obravnavani zadevi se samo po sebi razume, da ne gre za spor iz

osebnega ali družinskega razmerja. Ne gre pa niti za spor iz

civilnopravnega razmerja. Tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek za

plačilo sredstev za financiranje dvojezičnosti in za izvajanje

ustavnih pravic italijanske narodne skupnosti na podlagi 7. odstavka

26. člena Zakona o financiranju občin (ZFO), ki določa da se ta

sredstva (ne glede na prejšnje odstavke tega člena) občinam na

dvojezičnem območju zagotovijo iz državnega proračuna. Navedena

zakonska določba zavezuje državo (toženo stranko) le na načelni

ravni, saj ne vsebuje nobene konkretne zaveze, kot je to sicer

značilno za civilnopravna razmerja, zlasti obligacijska. Ker gre za

sredstva iz državnega proračuna, je namreč njihova višina lahko

določena le v državnem proračunu, njihova nadaljnja usoda pa je

odvisna od izvajanja državnega proračuna, vse v skladu z določbami

Zakona o javnih financah. Tako se pokaže, da v obravnavanem primeru

država nastopa v oblastni funkciji in da si stranki nista na ravni

prirejenosti (kot je to značilno za civilnopravna razmerja), kar

pomeni, da bi bilo treba o tem sporu odločiti v upravnem sporu in da

bi bilo za odločanje stvarno pristojno upravno sodišče.

Tako je sicer podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4.

točke 2. odst. 339. člena ZPP, a ker se ta kršitev v pritožbi ne

uveljavlja, je sodišče druge stopnje ker nanjo ni dolžno paziti po

uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) - ni moglo upoštevati in

je moralo o pritožbi odločiti vsebinsko (meritorno).

Kot je bilo že povedano na začetku te obrazložitve, določba 7.

odstavka 26. člena ZFO za toženo stranko ne vsebuje nobene konkretne

zaveze, namreč glede tega, koliko sredstev je treba iz državnega

proračuna zagotoviti posameznim občinam na dvojezičnih območjih in po

kakšnih merilih naj se določi obseg teh sredstev. Konkretne zaveze

tožene stranke pa ni mogoče vzpostaviti niti na ta način, kot to

poskuša v tem sporu tožeča stranka, ko svoj zahtevek utemeljuje z

občinskim proračunom oziroma dejanskimi potrebami. Obveznost tožene

stranke iz 7. odst. 26. člena ZFO je dobila svoj konkretni izraz šele

z razporeditvijo razpoložljivih sredstev v državnem proračunu in s

sprejetjem državnega proračuna.

Iz tega izhaja, da za določitev obsega tožeči stranki pripadajočih

sredstev za financiranje dvojezičnosti in za izvajanje ustavnih

pravic italijanske narodne skupnosti ni moglo biti odločilnega

pomena, koliko teh sredstev bi tožeča stranka dejansko potrebovala,

temveč koliko so znašala razpoložljiva sredstva tožene stranke. Zato

pritožbene navedbe o tem, kako je tožeča stranka tožbeni zahtevek

opredelila po višini in kako naj bi se tudi sicer dokazovala višina

tožbenega zahtevka, ne morejo biti pravno upoštevne. V tem pogledu

tudi ni mogoče pritrditi tistemu delu obrazložitve sodišča prve

stopnje, ki govori o tem, da bi morala tožeča stranka utemeljiti

dejansko porabo za financiranje zagotavljanja pravic manjšine oziroma

dokazati, da so ji sredstva za zagotavljanje teh pravic potrebna prav

v zahtevani višini. Kakršna koli ugoditev tožbenemu zahtevku bi

namreč pomenila poseg v sprejeti državni proračun, ki je po svoji

pravni naravi zakonski akt (sprejema ga Državni zbor), to pa po sodni

poti niti v upravnem sporu ni mogoče.

Navedeni razlogi prvostopenjskega sodišča na pravilnost izpodbijane

sodbe niso vplivali, drugim njegovim razlogom pa je mogoče pritrditi,

saj tudi iz njih izhaja, da je na podlagi 7. odst. 26. člena ZFO

mogoče občinam zagotoviti potreben obseg sredstev samo v skladu z

načelom proračunskega financiranja javne porabe. Že zato pa je

pravilen tudi njegov zaključek, da v dopisu Državnega pravobranilstva

z dne 6.9.1999 povzeto mnenje Urada za narodnosti ni izjava volje

(pripoznava), ki bi zavezovala toženo stranko k izpolnitvi obveznosti

(večje od tiste, ki je določena v državnem proračunu). Drugačne

pritožbene in poprejšnje navedbe tožeče stranke so pravno zmotne.

Sodišče druge stopnje je tako presodilo vse pritožbene navedbe, ki so

odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da

pritožbeni razlogi niso podani - niti tisti, na katere pazi po uradni

dolžnosti - je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353.

člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora stroške pritožbe kriti

sama.