Appeal dismissed; creditor barred from offsetting disputed debts due to lack of admission and statute of limitations.

1. Pritožba tožeče stranke zoper prvi odstavek izreka sodbe sodišča

prve stopnje se zavrže.

2. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba

sodišča prve stopnje v drugem in tretjem odstavku izreka potrdi.

3. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje

v prvem odstavku izreka potrdi.

4. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Do vračunavanja po določbah 2. odst. 312. člena ZOR bi bila tožeča

stranka upravičena, če tožena stranka pri posameznih plačilih ne bi

navedla, kaj z njimi plačuje, pa še to samo v primeru, če bi bil dolg

tožene stranke iz naslova prejšnjih mesečnih obveznosti med strankama

nesporen. Ker ta dolg ni bil nesporen, pa tožeča stranka že zaradi

tega ni bila upravičena, da plačila tožene stranke uporabi za

poravnavo tistega, za kar je samo ona menila, da ji tožena stranka še

dolguje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna

plačati tožeči stranki glavnico v znesku 556.049,09 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 31.1.2001 do plačila (prvi odstavek izreka).

Višji tožbeni zahtevek po primarnem in prvem podrejenem zahtevku je

zavrnilo (drugi odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da

toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.018.396,30 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8.5.2002 do plačila (tretji

odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo sta obe stranki vložili pravočasni pritožbi.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da

sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi

in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da

jo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku.

Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek

njenega izreka). Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve pravil postopka.

Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Odgovora na pritožbo ni vložila nobena od strank.

K pritožbi tožeče stranke

Pritožba zoper ugodilni del sodbe ni dovoljena.

Iz pritožbe, zlasti iz pritožbenega predloga, je razvidno, da se

tožena stranka pritožuje tudi zoper ugodilni del sodbe, torej tudi

zoper prvi odstavek izreka. Ker pa je v tem delu v pravdi uspela, za

pritožbo zoper ta del sodbe nima pravnega interesa. Zato je sodišče

druge stopnje njeno pritožbo v tem delu - ker ni tega storilo že

sodišče prve stopnje - kot nedovoljeno zavrglo (352. člen Zakona o

pravdnem postopku; ZPP).

V ostalem delu pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v načelu strinja z razlogi, s katerimi je

sodišče prve stopnje višji tožbeni zahtevek (po primarnem in prvem

podrejenem zahtevku) zavrnilo. Glede na pritožbene navedbe pa bo te

razloge še dopolnilo, in kolikor bo to potrebno, tudi nadomestilo s

svojimi.

Da je terjatev tožeče stranke po višini sporna, je med postopkom na

prvi stopnji trdila tožena stranka (pač glede na svoj položaj v

pravdi), zato drži, da bi bila morala ona dokazovati višino obrokov

(s predložitvijo pogodb o odprodaji stanovanj). Vendar pa takšne

navedbe že po naravi stvari ne sodijo v kontekst pritožbe tožeče

stranke, saj z njenega vidika terjatev po višini ni mogla biti sporna

(izračunala jo je pač na podlagi svojih evidenc). Vse takšne

pritožbene navedbe tožeče stranke so zato neupoštevne, vključno s

tistimi, da sodišče prve stopnje ni sprejelo niti se ni opredelilo do

predlaganega dokaza predložitve vseh sklenjenih pogodb na podlagi

Stanovanjskega zakona po toženi stranki, zaradi česar naj bi bila

podana bistvena kršitev določb postopka.

Mesečne obveznosti tožene stranke po določbah 10. in 11. člena Zakona

o Slovenskem odškodninskem skladu so bile vsaka zase samostojna

obveznost. Tožena stranka je te obveznosti plačevala v višini, za

katero je menila, da je pravilna. Če pa so bila posamezna plačila po

mnenju tožeče stranke prenizka oziroma samo delna, tako da je tožena

stranka neplačane dele ostala dolžna, bi tožeča stranka poznejša

plačila tožeče stranke lahko vračunavala po določbah 313. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) samo, če bi tožena stranka pri

poznejših plačilih navedla, da z njimi (do)plačuje dolžno razliko za

posamezne obveznosti (npr. doplačilo obveznosti za julij 1995). Do

takšnih primerov bi seveda lahko prišlo samo, če posamezne obveznosti

med strankama po višini ne bi bile sporne. Takrat bi bilo mogoče tudi

reči, da je tožena stranka že s prvim delnim plačilom pripoznala

svojo celotno mesečno obveznost (2. odst. 387. člena ZOR), in bi bilo

zastaranje pretrgano, seveda samo glede konkretne mesečne obveznosti.

Te obveznosti pa med strankama niso bile nesporne.

Do vračunavanja po določbah 2. odst. 312. člena ZOR bi bila tožeča

stranka upravičena, če tožena stranka pri posameznih plačilih ne bi

navedla, kaj z njimi plačuje, pa še to samo v primeru, če bi bil dolg

tožene stranke iz naslova prejšnjih mesečnih obveznosti med strankama

nesporen (glej prejšnji odstavek te obrazložitve). Ker ta dolg ni bil

nesporen, pa tožeča stranka že zaradi tega ni bila upravičena, da

plačila tožene stranke uporabi za poravnavo tistega, za kar je samo

ona menila, da ji tožena stranka še dolguje. Zato je razpravljanje o

tem, ali je tožena stranka pri posameznih nakazilih dovolj določno

opredelila njihov namen, nepotrebno.

Iz povedanega izhaja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek lahko

oblikovala samo tako, da je zahtevala neplačane (po njenem mnenju)

dele posameznih mesečnih obveznosti tožene stranke s pripadajočimi

zamudnimi obrestmi. Takšen zahtevek pa je za obdobje do 29.9.1996

zastaran in ga je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrnilo

ter v zvezi s tem tudi navedlo pravilne razloge, da gre za občasne

terjatve, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih

presledkih in da zato zanje velja triletni zastaralni rok iz 372.

člena ZOR, z zastaranjem glavnih terjatev pa so zastarane tudi

obresti (369. člen ZOR). Na takšno usodo teh terjatev ne more

vplivati dejstvo, da ne izvirajo iz pogodbenega razmerja oziroma da

gre za zakonske dajatve javnopravne narave. Zakaj zastaranje ni moglo

biti pretrgano, je sodišče druge stopnje sicer že obrazložilo, zaradi

jasnosti pa še poudarja, da tožena stranka takrat, ko je plačala

kakšno mesečno obveznost, s tem ni priznala, da še kaj dolguje iz

naslova prejšnjih obveznosti.

Tožeča stranka graja tudi odločitev o stroških. V zvezi s tem sodišče

druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev o

stroških oprlo na določbo 2. odst. 154. člena ZPP, po kateri mora ob

delnem uspehu v pravdi ena stranka drugi povrniti ustrezen del

stroškov, in da je pri tem stroške obeh strank odmerjalo od višine

zvišanega (razširjenega) tožbenega zahtevka 12.403.842,44 SIT. Zato

bi v načelu moralo upoštevati tudi stroške tožeče stranke, ki jih je

ta imela za sodne takse za razširitev tožbe. A ker bi šlo tožeči

stranki glede na njen uspeh (4,48%) iz tega naslova le 4.618,40 SIT,

glede na takšen uspeh pa bi tako ali tako bilo bolj primerno, da bi

sodišče prve stopnje odločitev o stroških oprlo na 3. odst. 154.

člena ZPP, saj je tožeča stranka uspela samo s sorazmerno majhnim

delom zahtevka in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški,

sodiče druge stopnje v stroškovni del izpodbijane sodbe ni posegalo.

K pritožbi tožene stranke

Pritožba ni utemeljena.

Bistveno kršitev pravil (določb) postopka vidi tožena stranka v tem,

da so razlogi sodbe v nasprotju z dokazi v spisu. Vendar pa iz njenih

siceršnjih pritožbenih navedb izhaja, da nima v mislih takšnega

nasprotja, zaradi katerega sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti (14.

točka 2. odst. 339. člena ZPP), ampak da sodišču prve stopnje očita

zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog pa ni

podan. Kot je bilo že povedano v zvezi s pritožbo tožeče stranke, bi

bila morala - ker so bile terjatve tožeče stranke sporne - njihovo

višino dokazovati tožena stranka, in sicer tako, da bi predložila

pogodbe o odprodaji stanovanj (3. odst. 12. člena ZSOS). Ker tožena

stranka ni ravnala tako, ji je sodišče prve stopnje upravičeno

naložilo v plačilo tisti del nezastarane terjatve tožeče stranke, ki

ga je lahko ugotovilo na podlagi podatkov tožeče stranke in

izvedenca.

Ker pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pritožnici, kakor

tudi tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), niso podani, je bilo treba obe

pritožbi zavrniti in v celoti potrditi izpodbijano sodbo (353. člen

ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli. Zato morata kriti vsaka svoje

svoje pritožbene stroške.