Tenant's eviction claim dismissed; unlawful occupation continued after original tenant's departure without two-year continuous residence.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po drugem odstavku 76. člena ZSR se je štelo za podstanovalca, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, da nezakonito zaseda stanovanje, zato je bilo možno zoper njega vložiti izpraznitveno tožbo (4. odstavek 50. člena ZSR). Po 149. členu SZ je takšna uporaba stanovanja lahko dobila zakonito podlago, vendar le v primeru, če je podstanovalec stalno prebival v stanovanju več kot dve leti, šteto od izselitve imetnika stanovanjske pravice pa do uveljavitve SZ (19. oktobra 1991). Tega pogoja pa tožena stranka, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb, ni izpolnila, zato zaseda sporno garsonjero nezakonito.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka izprazniti garsonjero št. 39, v X. nadstropju, v L. in jo prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da naj razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je za razsojo v tej zadevi bistveno to, da je še vedno v veljavi najemna pogodba imetnice stanovanjske pravice in tožeče stranke. Tožeča stranka nima aktivne legitimacije za tožbo proti toženi stranki, saj ni z njo v nobenem pogodbenem razmerju. Tožena stranka uživa stanovanje v soglasju z imetnico stanovanjske pravice B. J.. Izpraznitveni zahtevek zoper toženo stranko bi bil upravičen le tedaj, če bi se s sodno odločbo ugotovilo, da je B. J. prenehala stanovanjska pravica iz zakonitih razlogov. Razmerje med stanodajalcem in imetnikom stanovanjske pravice namreč ne preneha po samem zakonu, ampak z odpovedjo ali z izpraznitvenim zahtevkom.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (člen 386. ZPP). Če stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi utemeljiti. Tožena stranka ne pojasni v čem naj bi bila bistvena kršitev določb ZPP. Splošne oziroma neobrazložene trditve tožene stranke o kršitvah postopka zato ni mogoče upoštevati, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, pa sodišči nista zagrešili. Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno pravilna, temelji pa na dejanskih ugotovitvah, da se je tožena stranka vselila v sporno garsonjero meseca junija 1991, na podlagi dogovora z B. J., takratno imetnico stanovanjske pravice na sporni garsonjeri, ter da se je J. po enem mesecu skupnega bivanja v sporni garsonjeri odselila in toženki prepustila v uporabo celotno garsonjero. Navedeni dejanski ugotovitvi, ki ne moreta biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP), pa sta za odločitev v tem sporu tudi edini pravno odločilni.

Tožeča stranka je izpraznitveni zahtevek v tožbi utemeljila s trditvijo, da tožena stranka zaseda sporno stanovanje brez pravnega naslova. Tožba je bila vložena 12.8.1992, torej v času, ko je stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ) že veljal. Izpraznitveni zahtevek zato temelji na določilu 58. člena SZ, po katerem se šteje, da oseba, ki uporablja stanovanje brez sklenjene najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito in po katerem lahko lastnik zoper takšno osebo kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev. Da je tožeča stranka lastnik sporne garsonjere, ni bilo sporno (zato tudi njena aktivna legitimacija ne more biti sporna). To je postala z uveljavitvijo SZ (111. člen). Prav tako med postopkom ni bilo sporno, da tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila najemne pogodbe. Sporno je bilo le, ali je imela tožena stranka za uporabo stanovanja pravni naslov, pridobljen po določilih zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR), ki opravičuje njeno uporabo stanovanja tudi po uveljavitvi SZ, oziroma zaradi katerega je njena uporaba stanovanja zakonita in zaradi katerega bi bil lastnik z njo dolžan skleniti najemno pogodbo.

Zgoraj navedeni dejanski ugotovitvi dajeta negativen odgovor na postavljeno vprašanje. Izkazujeta namreč, da je tožena stranka z vselitvijo v sporno garsonjero, v kateri je bila skupaj z J., pridobila pravni položaj podstanovalke, vendar ga je že po enem mesecu, z izselitvijo J., izgubila. Po drugem odstavku 76. člena ZSR se je štelo za podstanovalca, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, da nezakonito zaseda stanovanje, zato je bilo možno zoper njega vložiti izpraznitveno tožbo (4. odstavek 50. člena ZSR). Po 149. členu SZ je takšna uporaba stanovanja lahko dobila zakonito podlago, vendar le v primeru, če je podstanovalec stalno prebival v stanovanju več kot dve leti, šteto od izselitve imetnika stanovanjske pravice pa do uveljavitve SZ (19. oktobra 1991). Tega pogoja pa tožena stranka, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb, ni izpolnila, zato zaseda sporno garsonjero nezakonito. To pa je, kot je bilo že navedeno, edino pravno odločilna podlaga izpraznitvenemu zahtevku po 58. členu SZ. Revizijski ugovor oziroma iz njega izhajajoča zahteva po predhodni deklaratorni odločitvi o prenehanju stanovanjske pravice J., se tako izkaže za nepotrebno.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).