Appeal dismissed; commercial dispute treated as substantive matter, not formal execution defect. Appeal dismissed; commercial dispute treated as substantive matter, not formal execution defect.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške

odgovora na pritožbo v višini 57.100,00 SIT, v primeru zamude plačila

pa še zakonske zamudnime obresti od dneva zamude dalje do plačila.

[JEDRO]

Čim se je zadeva nadaljevala kot pravdna zdeva, se je v postopku

obravnavalo sporno razmerje med strankam (1. člen ZPP) in ne več

vprašanje ali je bil upnikov predlog za izvršbo formalno pomanjkljiv

ali ne.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom (pravilno sodbo) je sodišče prve

stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. Ig 2002/03830 z dne 20.5.2002 v 1. in 3. točki

izreka (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne

stroške v višini 81.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

5.12.2002 do dne plačila, v roku 15 dni (2. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala

je pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolno

ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da

ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno

zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zahtevala je

povračilo stroškov odgovora na pritožbo, od katerih tečejo zakonske

zamudne obresti od dneva izdaje odločbe sodišča druge stopnje do

plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica v pritožbi vztraja, da niso bile izpolnjene formalne

predpostavke za izdajo sklepa o izvršbi in se pri tem sklicuje na

sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 122/2000, izdan na podlagi

vložene zahteve za varstvo zakonitosti. V navedeni zadevi je Vrhovno

sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in pritrdilo razlogom

nižjih sodišč, na podlagi katerih je bil predlog za izvršbo na

podlagi verodostojne listine zavrnjen. Razlogov za zavrnitev predloga

za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa ni mogoče upoštevati

tudi v postopku, ki se nadaljuje po izdaji sklepa izvršilnega sodišča

o razveljavitvi tistega dela sklepa o izvršbi, s katerim je bila

dovoljena izvršba (drugi odstavek 62. člena ZIZ). V konkretnem

primeru se je postopek nadaljeval v pravdi (po pravilih postopka v

gospodarskem sporu), kot v primeru ugovora zoper izdani plačilni

nalog. S tem se je vprašanje verodostojnosti oziroma

neverodostojnosti listin izčrpalo. Čim se je zadeva nadaljevala kot

pravdna zadeva, se je v postopku obravnavalo sporno razmerje med

strankama (1. člen ZPP) in ne več vprašanje ali je bil upnikov

predlog za izvršbo formalno pomankljiv ali ne. Zato razlogi iz sklepa

Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje pritožnica, niso v zvezi z

obravnavano zadevo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločalo o utemeljenosti

tožbenega zahtevka in je v odločbi o glavni stvari, ker je ugodilo

tožbenemu zahtevku, odločilo, da ostane sklep o izvršbi v 1. in 3.

točki v veljavi (primerjaj s tretjim odstavkom 436. člena ZPP). Tudi

v primeru, ki ga ureja prvi odstavek 437. člena ZPP, v katerem

dolžnik uspe z ugovorom, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo

plačilnega naloga, se v zadevi začne z obravnavanjem glavne stvari.

Zato je zmotno stališče pritožnice, da bi bilo potrebno tožbeni

zahtevek zavrniti iz razloga, ker niso bili izpolnjeni formalni

pogoji za izdajo sklepa o izvršbi.

Neutemeljen je tudi uveljavljan pritožbeni razlog nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je po oceni

pritožbenega sodišča v zadostni meri raziskalo med pravdnima

strankama sporna dejstva. V pritožbi postavljene trditve, da tožeča

stranka obratovalnih stroškov dobaviteljem ni plačala iz lastnih

sredstev pač pa iz zbranih sredstev lastnikov prostorov, ki jih

upravlja, so navajanje novih dejstev, za katera pritožnica ni

izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca prvega

naroka za glavno obravnavo (337. člen ZPP). Zato jih pritožbeno

sodišče ni upoštevalo.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Z

razlogi iz obrazložitve se strinja, pri tem pa še dodaja, da v celoti

sledijo sodni praksi. Pri tem se tudi pritožbeno sodišče (enako kot

sodišče prve stopnje) sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št.

III Ips 43/2002, ki jasno odgovori na vprašanje upravičenosti

upravnika, da zahteva vračilo plačanih obratovalnih stroškov od

lastnika, po določbah SZ. Pritožnica pa ne pojasni, zakaj teh

razlogov v konkretnem primeru ne sprejema; zato so njeni očitki o

zmotni presoji aktivne in pasivne legitimacije neutemeljeni.

Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev

določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki

povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v

zvezi s 155. členom ZPP): takso za odgovor na pritožbo 7.600,00 SIT,

za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk po OT (41.250,00 SIT) in 20%

DDV (8.250,00 SIT), skupaj 57.100,00 SIT v paricijskem roku 15 dni od

prejema drugostopenjske odločbe; v primeru zamude pa še z zakonskimi

zamudnimi obrestmi (299. člen v zvezi s 378. členom OZ).