Appeal dismissed; conduct not unlawful without proof of foreseeable damage or contractual breach.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Protipravno je lahko vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica

je možnost nastanka škode. Prevod in priredba tehničnih navodil za

aparat češke proizvodnje in seznanjanje čebelarskih družin in

čebelarjev s takšnim aparatom samo po sebi in po logiki ne vodi v

nastanek škode. Tožeča stranka pa ni trdila, da je z navedenim tožena

stranka kršila bodisi neki njun avtonomen dogovor, bodisi neko svojo

predpisano obveznost. Z materialnopravnim sklepom prvostopnega

sodišča, da navedeni ravnanji sami po sebi nista nedopustni, da torej

nista takšni, ki bi reflektirali v nastanek škode tožeče stranke in

krivdo tožene stranke (primerjaj zakonski dejanski stan 1. odst. 154.

ZOR), se pritožbeno sodišče strinja.

Že v tožbi in ponovno pritožbi se je tožeča stranka sklicevala na

splošno prepoved povzročanja škode (neminem leadere - primerjaj 16.

člen ZOR, sedaj 10. člen OZ). Navedeno temeljno načelo obligacijskega

prava, ki usmerja vprašanje ene izmed predpostavk splošnega civilnega

delikta, to je vprašanje o protipravnosti ravnanja, je izhodišče za

razlago pojma nedopustnosti ravnanja. Vendar pa je predpogoj za

njegovo uporabo konkreten, s popolnimi dejstvi in dokazi opredeljen

tisti opis dejanskega stanja, ki se lahko subsumira pod abstraktno

vrednostno merilo. Ne zadošča namreč navajanje okoliščin, ki po

miselnem sklepu tožeče stranke predstavljajo ravnanje, v vzročni

zvezi z zatrjevano posledico v njenem izgubljenem zaslužku. Opis

dejanskega stanja mora biti podan tako, da je pravna subsumpcija

možna, da torej škodna posledica lahko izhaja iz zatrjevanega

ravnanja tudi po materialnem pravu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da

ji je tožena stranka dolžna plačati 57.788.276,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in tožečo stranko

obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku

770.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe do

plačila.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da nobeno od ravnanj tožene stranke,

ki naj bi tožeči stranki povzročila škodo, ni nedopustno ali

protipravno. Zato je že zaradi tega tožbeni zahtevek kot nesklepčen

zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se je pravočaso pritožila tožeča stranka po svojih

pooblaščencih. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe

materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in

3. točke 1. odst. 338. člena ZPP) in predlagala, da pritožbeno

sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu

sodišču v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba uveljavlja, da je tožena stranka tožeči stranki povzročila

škodo v obliki izgubljenega dobička s tem, "ker ji ni izstavila s

strani pristojne institucije podpisanih navodil za uporabo njenega

aparata, čeprav je bila to dolžna storiti po pogodbi z Ministrstvom

za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in je za to storitev tudi

prejela plačilo".

Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila. Najprej je

opozorila, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Poleg tega pa še,

da predmet pogodbe, ki jo pritožba citira, ni bila izdelava nekakšnih

navodil, pač pa testiranje aparata za uporabo v čebelarstvu, kar je

tožena stranka tudi opravila. Ne pogodbena, ne zakonska obveznost

tožene stranke pa ni izdelava navodil, za kar tožena stranka nima ne

znanja ne zmožnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da morajo biti za

nastanek odškodninske odgovornosti kumulativno podani štirje

elementi. Vsak lahko zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih

pogojih odškodninskega (civilnega) delikta:

- da škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja (ali

opustitve),

- da je škoda sploh nastala,

- da obstoja vzročna zveza med nastalo škodo in takšnim ravnanjem,

- da obstoja odgovornost na strani povzročitelja škode.

Tožeča stranka je v tožbi trdila:

- da je bila tožena stranka, "kot strokovna služba neažurna pri

pripravi podlage za nujna navodila za uporabo Hemovarja v aparatu ECO

FOG 2003" (5. tožbe - zap. št. 1 spisa),

- da je strokovni delavec tožene stranke gospod J.M. prevedel in

priredil "tehnična navodila za zdravljenje čebel proti varoozi z

zamegljevalcem VAT 1" in s tem neznanemu uvozniku omogočil promet s

tem aparatom v Sloveniji že v času, ko aparat ECO FOG 2003 še ni imel

vseh potrebnih dovoljenj za promet oziroma uporabo in

- da so strokovni delavci tožene stranke ob izvajanju oziroma

nadzorovanju zdravljenja čebelje varooze na terenu, čebelarske

družine in čebelarje seznanjali z aparatom VAT 1, katerega prodaja na

slovenskem trgu je zaradi tega uspešno stekla in izpodrinila

predvideno prodajo aparata ECO FOG 2003". Pritožba izrecno ne napada

prvostopne ugotovitve, da slednji dve ravnanji nimata znakov

nedopustnosti. Zato je pritožbeno sodišče navedeni materialnopravni

zaključek v izpodbijani sodbi preizkusilo le po uradni dolžnosti.

Protipravno je lahko vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica

je možnost nastanka škode. Prevod in priredba tehničnih navodil za

aparat češke proizvodnje in seznanjanje čebelarskih družin in

čebelarjev s takšnim aparatom samo po sebi in po logiki ne vodi v

nastanek škode. Tožeča stranka pa ni trdila, da je z navedenim tožena

stranka kršila bodisi neki njun avtonomen dogovor, bodisi neko svojo

predpisano obveznost. Z materialnopravnim sklepom prvostopnega

sodišča, da navedeni ravnanji sami po sebi nista nedopustni, da torej

nista takšni, ki bi reflektirali v nastanek škode tožeče stranke in

krivdo tožene stranke (primerjaj zakonski dejanski stan 1. odst. 154.

ZOR), se pritožbeno sodišče strinja.

Že v tožbi in ponovno pritožbi se je tožeča stranka sklicevala na

splošno prepoved povzročanja škode (neminem leadere - primerjaj 16.

člen ZOR, sedaj 10. člen OZ). Navedeno temeljno načelo obligacijskega

prava, ki usmerja vprašanje ene izmed predpostavk splošnega civilnega

delikta, to je vprašanje o protipravnosti ravnanja, je izhodišče za

razlago pojma nedopustnosti ravnanja. Vendar pa je predpogoj za

njegovo uporabo konkreten, s popolnimi dejstvi in dokazi opredeljen

tisti opis dejanskega stanja, ki se lahko subsumira pod abstraktno

vrednostno merilo. Ne zadošča namreč navajanje okoliščin, ki po

miselnem sklepu tožeče stranke predstavljajo ravnanje, v vzročni

zvezi z zatrjevano posledico v njenem izgubljenem zaslužku. Opis

dejanskega stanja mora biti podan tako, da je pravna subsumpcija

možna, da torej škodna posledica lahko izhaja iz zatrjevanega

ravnanja tudi po materialnem pravu.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopni ugotovitvi, da iz zatrjevanih

dejstev glede omenjenih dveh ravnanj tožene stranke ne izhaja, da bi

šlo za njeno nedopustno ali protipravno ravnanje oziroma takšno, ki

bi drugemu utegnilo povzročiti škodo.

Pritožba pa izrecno izpodbija prvostopno sodbo v delu, v katerem se

je prvostopno sodišče opredelilo do trditve v tožbi o neažurnosti

tožene stranke, kot strokovne službe pri pripravi podlage za nujna

navodila za uporabo Hemovarja v aparatu ECO FOG 2003. Prvostopno

sodišče je namreč ugotovilo, da gre za pavšalno (nekonkretizirano)

trditev, ki "kot taka ne omogoča dokazne presoje" (6. odst. na 3.

strani prvostopne odločbe). Pritožbeno sodišče je v tej odločbi že

izpostavilo, kaj in koliko je tožeča stranka v tožbi glede tega

očitka toženi stranki trdila. Da naj bi bila tožena stranka dolžna

"izstaviti tožeči stranki s strani pristojne institucije podpisana

navodila za uporabo njenega aparata" na podlagi pogodbe z

Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in da je zato

dobila tudi plačilo, je zaradi navedene skromnosti v tožbeni naraciji

nedovoljena pritožbena novota (glej 1. odst. 337. člena ZPP). Vendar

pa celo takšna ne bi pripeljala do sklepčnosti tega dela tožbenega

zahtevka, ki bi terjal sodno obravnavo. Minimum dejstev in dokazov,

ki jih mora tožnik ponuditi v smislu 1. odst. 7. člena, 1. odst. 180.

člena in 212. člena ZPP, v tožbenih trditvah ni bil podan. Tožeča

stranka ni zatrjevala, da bi morala tožena stranka v določenem času

zaradi medsebojnega avtonomnega dogovora ali na podlagi predpisa

izdati sporna navodila. V pritožbi je izrecno navedla, da s toženo

stranko ni bila v nikakršnem pravnem razmerju. Prav ima prvostopno

sodišče, da navedenega očitka toženi stranki tožeča stranka ni

konkretizirala kronološko in vsebinsko v takšnem obsegu, da bi bil

lahko deležen sodne obravnave.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopno sodišče

ni zagrešilo pravilne uporabe materialnega prava, ko je zaradi

nesklepčnosti zavrnilo tožbeni zahtevek. Preizkus po uradni dolžnosti

je še pokazal, da prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo nobene od

absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je

treba paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je bilo tako

treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Vprašanje nedovoljenosti pritožbenih dejstev ali dokazov spada v

preizkus po pritožbenem sodišču, na katerega stranke niso dolžne

opozarjati. Zato izvajanja tožene stranke v odgovoru na pritožbo v

smislu določbe 1. odst. 155. člena ZPP niso potrebna. Zaradi

navedenega je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da mora tožena

stranka stroške za odgovor na pritožbo kriti sama (1. odst. 165.

člena ZPP).