Appeal dismissed; court upheld that net service price excludes VAT and creditor is entitled to full VAT amount.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Prvostopno sodišče pravilno izpostavlja kot odločilno, da sta pravdni

stranki v pogodbi oziroma aneksu k njej izrecno dogovorili, da v ceni

minute 131,00 SIT ni vključen 19% DDV. In ker sta dogovorili kot

osnovo za delitev skupni neto prihodek, to v povezavi z dogovorom o

ceni minute storitve (brez DDV) pomeni, da v delež tožeče stranke na

skupnem neto prihodku ni vključen DDV, kot to pavilno ugotavlja

prvostopno sodišče. Prav dejstvo, da pogodba govori o neto ceni in

neto prihodku, kaže, da sta pravdni stranki določili delitveno

razmerje z namenom, da se vsaki od njiju zagotovi takšen sorazmeren

neto delež, kot je dogovorjen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v

veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig

2000/02871, z dne 13.4.2000, v 1. in 3. točki izreka (1. odst.

izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči

stranki pravdne stroške v višini 160.841,00 SIT z obrestmi (2. odst.

izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh

pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke

zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo

prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavani spor izvira iz pogodbe

št. 792/090 o posredovanju telekomunikacijskih zvez preko posebne

telefonske številke iz skupine 090, ki sta jo pravdni stranki

sklenili dne 28.7.1997 in aneksa št. 1 k pogodbi z dne 2.9.1999. V 4.

odst. točke b 6. člena pogodbe sta dogovorili, da si operator (tožena

strakna) pridrži 30% deleža od skupnega neto prihodka, tožeča stranka

torej 70%. Sporno med pravdnima strankama pa je, ali je v teh 70%

udeležbe na skupnem neto prihodku tožeče stranke vključen tudi davek

na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Predmet spora je torej cena

storitve, kot to pravilno ugotavlja pritožnik. Prav to pa je

prvostopno sodišče tudi imelo v mislih, ko je (sicer nekoliko

nerodno) zapisalo, da je predmet spora plačilo DDV, ki ga je tožeča

stranka obračunala na računih, izstavljenih toženi stranki za obdobje

od 31.7.1999 do 30.11.1999, saj v nadaljevanju obrazložitve sodbe, ko

pojasnjuje dogovor o delitvenem razmerju med strankama, obravnava

dogovorjeno ceno storitve. Res je, kot pravi pritožnik, da je tožeča

stranka upnik le za del skupnega neto prihodka od storitev. Kaj

predstavlja neto prihodek od storitev, pa je potrebno razlagati v

kontekstu celotnega zapisa točke b 6. člena pogodbe, kot je to tudi

storilo prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče pravilno izpostavlja

kot odločilno, da sta pravdni stranki v pogodbi oziroma aneksu k njej

izrecno dogovorili, da v ceni minute 131,00 SIT ni vključen 19% DDV.

In ker sta dogovorili kot osnovo za delitev skupni neto prihodek, to

v povezavi z dogovorom o ceni minute storitve (brez DDV) pomeni, da v

delež tožeče stranke na skupnem neto prihodku ni vključen DDV, kot to

pavilno ugotavlja prvostopno sodišče. Prav dejstvo, da pogodba govori

o neto ceni in neto prihodku, kaže, da sta pravdni stranki določili

delitveno razmerje z namenom, da se vsaki od njiju zagotovi takšen

sorazmeren neto delež, kot je dogovorjen. To pa se lahko le z

razlogovanjem, da v delež tožeče stranke ni vključen DDV. Zato

stališče pritožnika, da neto delitveni delež predstavlja bruto in ne

neto ceno za tožnico v odnosu do toženke, ni pravilno. Pritožnik

pravilno poudarja, da gre v delitev med strankama neto znesek, ki pa

mu je potrebno prišteti DDV, tako kot mu je tožena stranka pri

izstavljanju računov končnim uporabnikom (ko je prištela 19% DDV:

131,09 SIT + 19% je 156,00 SIT). 70% deležu skupnega neto prihodka

tožeče stranke je torej potrebno prišteti tudi DDV. Tožena stranka je

imela glede na določbo 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost

(Ur. list RS, št. 89/98, v nadaljevanju ZDDV) pri izračunu svoje

davčne osnove tudi pravico odšteti DDV, ki ga vtožuje tožeča stranka.

Sklicevanje pritožnika na prakso realiziranja delitve skupnega neto

prihodka med strankama pred uvedbo DDV pa je glede na gornje

ugotovitve pritožbenega sodišča, ki so rezultat materialnopravne

ocene sporne pogodbe, nerelevantno. Prvostopno sodišče sicer res ni

ocenjevalo izpisa tožene stranke za mesec junij 1999, računa tožeče

stranke z dne 24.6.1999, izpisa in obračuna tožene stranke za mesec

junij 1999, računa tožeče stranke z dne 30.6.1999, kar kaže, da je te

listine očitno (pravilno) ocenilo kot nepomembne za presojo v tej

zadevi. Presoja 6. člena pogodbe pa predstavlja razlago materialnega

prava. Ker je zapis navedene določbe jasen, listine, ki jih omenja

pritožnik, za odločitev niso relevantne. Prvostopno sodišče zato, ker

le-teh ni ocenilo, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, kot

mu očita pritožnik.

Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi se delila med pravdnima strankama

cena storitev 156,00 SIT, temveč zgolj, da ji pripada dogovorjeni

neto znesek storitve (70%), ki pa mu je potrebno prišteti DDV, kar pa

še ne pomeni, da se DDV deli med strankama, kot si to razlaga

pritožnik. Vprašanje, ali je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno

delitveno razmerje na osnovi neto cene storitve, pa ni vprašanje

delitve DDV in v zvezi s tem dopustnosti delitve DDV. Pritožnik ima

prav, da je DDV prihodek države, kar pa še ne pomeni, da ga tožena

stranka ni dolžna plačati tožeči stranki. Pritožnik ima tudi prav, da

se DDV obračunava na podlagi obračunane realizacije, da obveznost

plačila davka nastane ne glede na to, ali je znesek davka s strani

tožene stranke plačan ali ne, kar pa ni odločilno za zadevo.

Odločilno je, kaj je bila dogovorjena cena storitve. V kolikor v neto

ceni storitve ni vsebovan DDV, potem je tožeča stranka za ta DDV

upnik do tožene stranke, in ne le dolžnik do države, kot to meni

pritožnik. Ker hipotetično razlogovanje sodišča, ki ga graja

pritožnik, za odločitev ni odločilno, pritožbeno sodišče ne bo

odgovarjalo na pritožnikove trditve v zvezi z njim.

Spremembe zakonodaje na davčnem področju (in možnost spemembe le-te),

ki jih omenja pritožnik, pa narekujejo spremembo pogodbe oziroma

takšne zapise v pogodbi, ki takšne spremembe že predvidevajo.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialno pravno odločilo, ko

je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Prvostopno sodišče ni

bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno

sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Prav tako

niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki mu jih

očita pritožnik, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih

dejstvih. Razlogi sodbe pa niso sami s seboj v nasprotju in v

nasprotju z listinami v spisu. Prvostopno sodišče je tudi pravilno in

popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko

stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je ob

povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen

ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165.

člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.